Patria in novinarstvo: ko smo vsi Karbe

Recimo, da nam je prav vseeno, ali bo na teh volitvah zmagal Janez Janša, kot mu kaže anketna astrologija, ali kdo drug. Držimo se teze, da nihče ne more nadzorovati učinkov in posledic, ki jih prinašata bodisi zmaga bodisi poraz. Vzrok, da v tem kontekstu obravnavamo domnevnega zmagovalca na letošnjih predčasnih volitvah, in ne drugih političnih konkurentov, pa je drugje. SDS prek svojega glasila Demokracija stopnjuje pritiske na Delovega novinarskega kolega Dejana Karbo in mogoče je sklepati, da bi to lahko počela po naročilu predsednika Janše. Politične zgodbe, ki sta jo leta 2008 začela razvpita brezplačnika Ekspres in Slovenski tednik, očitno ni konec. Prisluškovanjem, zasledovanjem, poškodbi osebne lastnine, grožnjam in ogrožanju družine, serijskim tožbam na sodišču – vse to je že doletelo kolega Karbo – se pridružuje (dokaj očiten) medijski umor. In verjetni vzrok? Karba je novinar, ki je na Delu pristojen za spremljanje vojaškega področja, to pa vključuje afero Patria.

Kilogram resnice, kilogram laži

Prejšnji petek (11. novembra) je spletna Demokracija objavila članek s sledečim naslovom: Drugo soočenje predsednikov strank in za koga dela Dejan Karba? Prvi del nepodpisanega članka (podpisan je zgolj kot STA; P. J, C. R.) govori o soočenju strank na dveh televizijah, nato sledi mednaslov: In čigav PR je Dejan Karba? V zaodrju soočenja na POP TV, piše, se je med »piarovci« strank pojavil Delov novinar Karba, »veliki poznavalec ozadja afere Patria«. Sledi trda profesionalna diskvalifikacija: »Zanimivo bo izvedeti, čigav piarovec je v resnici Karba in katera politična stranka ga (vseskozi?!) plačuje, hkrati ko opravlja službo 'neodvisnega' časnika Delo.« Anonimni avtor članka se nato sklicuje na vire, ki trdijo, da »naj bi se Karba pred kratkim« v Ljutomeru navduševal nad Virantom. Potem sledi trda verska diskvalifikacija: »Je pa vsekakor zanimivo, da ga je večkrat mogoče videti z rožnim vencem okoli vratu, medtem ko ob pogledu nanj mnogi kristjani nejeverno zmajujejo z glavo ...«

Tudi to piše, da se je Karba na zapise odzval. To je v imenu uredništva Dela storila tudi Tanja Starič. Pojasnila sta, da je bil Karba na soočenju po naročilu Dela, v dogovoru z uredništvom, in je o tem pisal članek. Karba je Demokraciji pojasnil celo, da rožni venec okrog vratu nosi kot spomin z Madagaskarja. Toda uredništvo kljub pojasnilom ni umaknilo žaljivih oznak o piarovstvu in da ga »(vseskozi?!)« plačuje politična stranka. Zavzeli so držo novinarskega »uravnoteženja«, češ, kilogram resnice je enakovreden kilogramu laži, pomembno je, da je tehtnica v vodoravnem položaju. Končno sledi bistven podatek.

V članek sta bili umeščeni dve fotografiji. Pod prvo je podpisan avtor fotografije. Na drugi je fotografija skupine ljudi, ki soočenje spremlja v zaodrju, med njimi za mizo sedi Karba in sega po nečem na mizi. Fotografija ne razkrije fotografa (foto: C. R.), zato pa v podpisu glede na prej pripravljen vsebinski kontekst, ki deluje kot komentar, sporoči: »Dejan Karba sega v vrečko.«

Po dejanju (fotografiranju) je bil Karba nanj opozorjen. Povedal nam je, da je fotografijo napravil Jernej Pavlin. To informacijo nam je pisno potrdila tudi ena od prisotnih oseb. Posebnost te informacije je namreč ta, da je Jernej Pavlin vodja službe za odnose z javnostmi pri stranki SDS in ne novinar »neodvisnega« tednika Demokracija. Poleg tega Demokracija iz čudnih razlogov pod fotografijo ni podpisala avtorja, temveč C. R., ki se v časopisih često pojavlja kot okrajšava za »centralno redakcijo«, torej je fotografijo privzela kot izdelek svojega profesionalnega aparata. S tem je pravzaprav razkrila svojo politično povezanost in vzroke kršenja profesionalne novinarske etike z diskvalifikacijo novinarskega kolega Karbe.

Če kaj, zarota molka

Sklep, ki sledi iz naštetih dejstev, je neprijeten. V Demokraciji se novinarji oziroma uredniki kažejo kot prikriti politiki oziroma propagandisti politike SDS, a so v isti sapi natanko to očitali novinarju v novinarski nalogi, ki je profesionalno čista. Še zanimivejša je druga plat istega problema, ko se vodja službe za odnose z javnostmi pri SDS, Jernej Pavlin, torej človek neposredno iz politike, v »neodvisnem« tedniku pojavi kot prikriti (C. R.) novinar. Vsekakor preveč vozlov in zapletenih neznank, zato smo se v sredo z novinarskim vprašanjem obrnili na odgovornega urednika Demokracije Metoda Berleca z vprašanjem, kdo je avtor fotografije, kdo avtor članka in kdo avtor podpisa pod sliko. Tudi na Jerneja Pavlina smo naslovili tri vprašanja: ali je avtor objavljene fotografije; če je, s kakšnim namenom jo je posnel in kako se je znašla v Demokraciji. Končno smo tri vprašanja naslovili tudi na predsednika SDS Janeza Janšo: ali je on osebno naročil ta prispevek; če ne, ali je zanj vedel pred objavo, in če ne, ali po objavi meni, da je neprimeren, oziroma kako ga komentira. Do trenutka, ko nastaja ta tekst oziroma do konca redakcije, nihče od njih ni odgovoril na zastavljena vprašanja.

Tudi molk je oblika odgovora in v tem primeru vodi v sklep, da je šlo za zavestno, politično motivirano (mogoče, če ne celo verjetno tudi politično naročeno) diskvalifikacijo novinarja Karbe. Tudi motiv je na dlani, ne nazadnje ga z označbo »Dejan Karba, veliki poznavalec ozadja afere Patria«, sporoča sam sporni članek. Sporočilo potrjuje eden od naslednjih člankov z naslovom: Ko ankete SDS kažejo (pre)dobro, pride na vrsto Patria.

Za Karbo kot novinarja je zgodba prej obrnjena: ko argumenti in podatki v aferi Patria pridejo preblizu resnici o dejanskem dogajanju, se mu v osebnem življenju začnejo dogajati posredne in neposredne grožnje. V intervjuju za Mladino je 16. septembra letos povedal nekaj strašljivih detajlov o anonimnih SMS-sporočilih, ki napovedujejo ropotanje verig in žveplo; o tem, kako je žena neke noči, ko ga ni bilo doma in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti, iz njegove telefonske številke brez njegove vednosti prejela 56 telefonskih klicev; o tem, kako ga stalno nadleguje Darko Njavro, ki velja za Janševega »specialca«; o tem, kako je naročil taksi, dobil pa v taksista zamaskiranega agenta, ki mu je zastraševalno postavljal vprašanja, zakaj raziskuje afero Patria; o tem, kako so na njegovem avtomobilu predrli gume, na parkirišču izruvali potopni stebriček, za brisalci pa pustili grozilno opozorilo. Na vse te srhljive javne izpovedbe je Karba doživel zasmehovanje novinarskih kolegov iz Demokracije in Reporterja, ki so pri tem podrli vse kriterije in meje profesionalne novinarske etike. V enem od člankov v Reporterju je S. Š. (domnevno Silvester Šurla, anonimni avtor iz brezplačnikov) zapisal: »Karba nam je skušal povedati, da je deležen hudih pritiskov in groženj samo zato, ker je pošten in odkritosrčen novinar. Karba med takšne tudi sodi, saj je sam povedal, da pred vsakim pisanjem novinarskega teksta moli. Karba je pač teolog po izobrazbi.«

Petek ima prav

Proti Karbi tečejo trije sodni, kazenski in odškodninski procesi: toži ga SDS, dvakrat Rajko Janša, njegov brat Janez pa je tožbo napovedal. Redkokateri novinar v Sloveniji sploh je bil deležen tolikšne politične in medijske diskvalifikacije kakor on. Tudi ožji profesionalni ceh, se zdi, je molčal predolgo oziroma se ni oglasil v zadevi, ki bi morala skrbeti vsakogar. Napadi na osebno integriteto, medijski umor, celo diskvalifikacija zaradi vere, to so ustavne kategorije in brezbrižnost tu ne bi smela biti dopustna.

Smo v času volilne kampanje in pozornost javnosti je uperjena v liderje strank, njihovo profesionalno sposobnost in njihovo moralno podobo. Karbova zgodba in ta zapis nista namenjena niti kampanji niti temu, da bi Janši, SDS in medijskemu stroju, ki ga spremlja, preprečili zmago na volitvah in prihod na oblast. Če kaj, raje obratno. Če bi Karbova profesionalna zgodba v javnosti pustila vtis nepomembnosti in brezbrižnosti, potem si okolje, ki jo je proizvedlo, še bolj pa ljudje, ki so do nje brezbrižni, vsekakor zasluži takšno oblast. Mogoče je profesionalno poanto razumel le Miro Petek, ki je bil sam nekoč skorajda žrtev fizičnega umora. V zadnji Demokraciji je napisal članek z naslovom Medijski umori. In kdo so morilci? Med drugim je o »klavrnih lakajskih medijih« zapisal tole: »Tudi v medijskem prostoru so zaznane spremembe, toda na slabše. Poteptana je etika, profesionalnost, objektivnost, uravnoteženost, imamo senzacionalizem in navijaško novinarstvo. [...] Mnogi novinarji [...] svojega dela ne jemljejo kot poklica, poklicanosti za opravljanje pomembnega dela, temveč kot tisto poslanstvo, ki spominja na vlogo novinarja kot družbenopolitičnega delavca, ki je moral v prejšnjem režimu ohranjati oblast in vodilno vlogo takratne partije. [...] V teh dveh desetletjih smo v slovenskem novinarstvu priče tudi novemu novinarskemu žanru, to je medijskemu umoru.«

Naša teza je, da ima Petek kot nekdanji novinar in sedanji politik prav. Njegove ugotovitve so dokazane na novinarskem kolegu Dejanu Karbi, znani so tudi storilci: Petkovi kolegi iz SDS, Demokracija, ki je objavila te svetle misli, ter širši novinarski ceh, ki ne bi smel molčati, ko je treba govoriti.