Tiskane izdaje
Pravijo, da je bila to razstava tisočletja. Vrste pred londonsko Nacionalno galerijo so bile, kljub mrazu, vsak dan neskončno dolge. V mračne dvorane so naenkrat spustili le sto osemdeset obiskovalcev in ti so imeli za ogled razstave na voljo le pol ure. Kritiki so svoje soočenje s temi renesančnimi platni opisovali kot izjemno spiritualno izkušnjo, drugi pa, da gre za materializirano bistvo umetnosti. Vse je res. In še veliko več. Rilke je nekoč dejal, da je lepota vedno nekaj, kar dodamo našemu čustvu, pogledu, doživetju, vendar nikoli ne vemo, kaj natančno je to. Na tej razstavi vemo. To, kar gledamo, je čista lepota. Večne podobe, ki jih doživljamo kot nekaj povsem nematerialnega.
Triumf diplomacije
V Nacionalni galeriji v Londonu je bila do pred nekaj dnevi odprta razstava Leonarda da Vincija, ne kot renesančnega izumitelja, arhitekta in inženirja, temveč slikarja. V istem mestu so se prvič v zgodovini srečala nekatera njegova najznamenitejša dela. V bistvu so vsa njegova dela znamenita, ni jih namreč veliko, menda le petnajst, in devet od njih so jih z različnih koncev sveta z veliko pazljivostjo in pod skrbnimi očmi varnostnikov pripeljali v London.
Kot je dejal direktor te velike umetniške inštitucije Nicholas Penny, je šlo za veliki triumf diplomacije, saj so se kustosi in angleški diplomati več kot desetletje trudili, da so za dobre tri zimske mesece (razstava je bila odprta od lanskega novembra) iz Vatikana, Poljske, Italije, Rusije, Francije in ZDA pripeljali dragocena platna. Muzeji, kot so Eremitaž, Louvre ali Czartoryski, nič radi ne posojajo svojih leonardov, saj gre največkrat za najbolj znamenite in dragocene slike v njihovi lastnini. Ne, Mone Lize na razstavi ni bilo, je pa bilo mogoče poleg platen nekaterih Leonardovih posnemovalcev videti tudi identično kopijo Zadnje večerje. Razstavljena dela so se osredotočala predvsem na umetnine, ki jih je Leonardo naslikal v času od leta 1482 do 1499, ko je bil slikar na milanskem dvoru in je služil slavnemu Ludovicu Sforzu, ki so ga zaradi njegove nasilne in mračne narave klicali Il Moro.
Zvezda Firenc
Leonardo je bil zelo nestanoviten, ni dolgo zdržal na enem mestu in se je v življenju velikokrat selil, mnogokrat tudi zato, ker ni dokončal svojih slik in se je moral umakniti pred besnimi naročniki. Znano je na primer, da slavne Mone Lize nikoli ni izročil Giocondu, ki mu je naročil portret svoje žene, ampak jo je leta in leta povsod nosil s seboj v zaboju, privezanem na osla: iz Firenc v Milano, kasneje v Rim ter potem v Francijo, kjer je preživel zadnja leta življenja. V bistvu je nikoli ni prenehal slikati.
V Milano je iz Firenc prispel na vrhuncu slave; v središču svetovne renesanse je namreč veljal za sicer ne najbolj zanesljivega, a veličastnega umetnika, pravega zvezdnika. Bil je lep, kultiviran, imel je dolge lase, odlično je pel, in čeprav so bili takrat v modi dolgi plašči in ogrinjala, je najraje nosil kratke roza jopiče. Pred njim so slikarji v Firencah veljali za obrtnike, tako kot sedlarji ali krojači; šele z Leonardom se je slikarski poklic povzdignil v elito takratne družbe. Firence, ki takrat niso imele več kot 60.000 prebivalcev, so bile sicer središče ustvarjalnosti, a vendar je bilo to krvavo, obrekljivo in izjemno tekmovalno mesto. Leonardo je bil muhast in ni maral »lizunov« v Vatikanu ter stremuških izobražencev na dvorih, zato je bil žrtev mnogih obrekovanj. Med starejšimi slikarji je veljal za neizobraženega, ker se ni že od malega učil latinščine in grščine.
Natančnost skic
Ko je Sforzu v Milano poslal svoja priporočila, je šele na koncu pisma napisal, da je slikar. Vedel je namreč, da bo najbolje, če paranoičnemu despotu predstavi svoje druge talente, zato mu je pisal o svojih načrtih za različno orožje, hidravliko, kanalizacijo in gradnjo kanalov, kar se je izkazalo za zvito in učinkovito gesto. Sforzo ni bil razočaran; skonstruiral mu je učinkoviti predhodnik tanka, njegovi ženi pa je naredil kopalnico s toplo vodo in talnim ogrevanjem. Svojih pokroviteljev si ni izbiral naključno; pomembno mu je bilo, da mu kljub naročilom pustijo dovolj širok prostor za njegov umetniški razvoj.
Leonardo je bil ultimativni renesančni genij, strašno radoveden, vse ga je zanimalo in eno življenje je bilo premalo za vse njegove ideje in umetnine, ki jih je načrtoval. Ker je bil kot otrok velikokrat sam, je oboževal naravo in jo znal opazovati do najmanjšega detajla. Narava je bila njegova čitanka. Izkušnja je moja ljubica, je zapisal. Na razstavi v Nacionalni galeriji je bilo mogoče videti še njegove izjemne skice, ki na opazovalca delujejo kar hipnotično, saj se zdi, kot da bi lahko za trenutek brali Leonardove misli, mu pogledali v glavo, sledili njegovim mislim. Ko opazujemo natančnost teh skic, nam postane jasno, kako velik perfekcionist je bil in kako težke naloge si je zadajal; tako laže razumemo, da je kljub obupu svojih naročnikov izjemno težko dokončal natančno zasnovana dela.
V nemogočih razmerah in mnogokrat nelegalno je seciral trupla kriminalcev, proučeval notranje organe, skušal razumeti, kako natančno se premikajo udi, kako na to premikanje vplivajo sklepi, mišice. Tudi v Traktatu o slikarstvu piše, da je anatomija pri slikanju izjemno pomembna, in se norčuje iz del svojega velikega tekmeca Michelangela, češ da so telesa njegovih ljudi videti kot vreče, polne orehov, ker ne pozna in ni proučeval, kaj se dejansko skriva pod človekovo kožo.
Svetnikova samota
Skiciral je obraze ljudi, ki jih je srečeval na ulici. Mladih, starih, lepih, grdih. Ni skušal ujeti le njihove zunanjosti, ampak njihova čustvena stanja. Odkril je, da lahko čisto navadni ljudje na slikah postanejo nesmrtni. Osebe na njegovih svetopisemskih prizorih se zdijo zelo naturalistične in svete hkrati, kot da gre za ljudi s ceste, ki jim je znal umetnik pridodati nevidno božjo avro, kot da bi jim znal na obraz pripeti nevidno dušo. Firenčani so mu radi očitali, da so nekateri od njegovih angelov sumljivo podobni resničnim fantom iz mesta.
Z vsemi podrobnostmi je skiciral govorico rok, ki jo kasneje prepoznamo na njegovih slikah in je morda najbolj opazna pri Zadnji večerji, ki ni zgolj biblični prizor, ampak prava človeška drama. Roke in geste tu pripovedujejo zgodbo o izdajstvu, spraševanju, prepiru in Jezusovem miru. Tovrstne kretnje in izrazi obrazov do tedaj še niso bili upodobljeni.
Obseden je risal vodo, čudež letenja, rastline in živali, ki jih je oboževal. Njegovi zapisi so polni analiz in opisov živali, od gosenice in čebel do bolj eksotičnih, kot sta kameleon in slon. Njegove kratke pripovedi o življenju in navadah slonov so izjemni zapisi, ki se jih ne bi sramoval niti David Attenborough. Verjel je, da je natančno opazovanje in poznavanje različnih fenomenov narave nujno za razumevanje sveta.
Zgolj nedokončana skica je pretresljiva slika Sv. Hieronim, na kateri je slikar upodobil puščavnika, tik pred tem, ko se začne s kamnom tolči po prsih, ob nogah pa mu leži lev z odprtim gobcem. Legenda o svetemu Hieronimu govori o tem, da je nekoč v divjini iz levje šape izdrl trn in žival je bila od takrat vedno z njim. Za to nedokončano sliko se zdi, kot da bi lebdela v zraku, kot da jo je naslikala roka časa, in ne človeka.
Išče se ženska
In zdaj k njegovim mističnim ženskim portretom. Ohranjeni so štirje in vsi so izjemni. Mona Liza, seveda, Ginevra de'Benci ter sliki, ki sta gostovali v Londonu – Dama s hermelinom in La Belle Ferronnière. Mojega najljubšega likovnega kritika Waldemarja Januszczka iz Sunday Timesa sta lepotici tako navdušili, da bi, kot je zapisal, zaradi njiju lahko postal pesnik ali bi za njima brez pomisleka takoj skočil v kanal, ki ga je v Milanu načrtoval Leonardo, četudi ne zna plavati. »Njene misli so lahko stare petsto let, ampak vseeno me s svojim pogledom lovi po prostoru,« se je kot najstniški zaljubljenec Januszczak muzal pred La Belle Ferronnière.
Nekaj neverjetno mamljivega je na Leonardovih portretih žensk. Niso erotične, mile so, angelske. Dihajo. Se premikajo. So psihološki portreti. Vse štiri so uganke. Vse imajo tisti skrivnostni nasmešek in še bolj skrivnostno notranje življenje. Čeprav je veljal za homoseksualca, zgodovinarji ugotavljajo, da je bil Leonardo biseksualec, saj naj bi imel intimna razmerja z ženskami, predvsem kurtizanami. Vsekakor se je navduševal nad ženskim telesom, verjel je, da ima elementarno moč, in ženska anatomija se mu je zdela nenavadna, čudovita, predvsem pa zelo misteriozna. Vse to odseva v njegovih portretih.
Za Damo s hermelinom tako ali tako pravijo, da če je ne bi hranili na Poljskem, kjer je bila v svinčenih časih daleč stran od oči zahodnih ljubiteljev umetnosti in sveta, bi morda bila bolj slavna od Mone Lize. Na sliki je upodobljena petnajstletna Cecilia Gallerani, ljubica Ludovica Sforze. Cecilia je bila hčerka milanskega plemiča, ki jo je na smrtni postelji zaupal v varstvo Sforzu, ta pa jo je vzel za ljubico. Kasneje se je poročil z drugo žensko. Cecilia je naslikana v za tiste čase nenavadni drži, kot da bi nekaj izven slike, morda ljubimec, za trenutek zbudilo njeno pozornost in je zato obrnila glavo, kakor da svojega pogleda ne privošči nikomur drugemu kot njemu. Njen obraz je mlad, lep in inteligenten. V rokah drži hermelina, ki je veljal za simbol čistosti in je bil hkrati tudi Sforzova heraldična žival. Žival morda predstavlja eros, v njenih rokah je hkrati nežen, a vendar divji, saj je kremplje zasadil globoko v lepotičino obleko. Ta čudoviti portret lahko razumemo kot portret ne le Cecilie, ampak tudi Sforza, ki je morda upodobljen v beli živali in je očaran nad njeno lepoto in dejstvom, da je ta lepota njegova lastnina.
Tudi portret, znan pod imenom La Belle Ferronnière, naj bi prikazoval Sforzovo ljubico Lucrezio Crivelli, čeprav nihče ne zna natančno zatrditi, kdo je zares ženska na sliki. Poza portretiranke malce spominja na Mono Lizo, ki je bila naslikana desetletje kasneje.
Podobe matere
Osrednja dvorana razstave je posvečena soočenju dveh zelo podobnih si slik – prvič sploh se namreč zazreta druga v drugo dve Devici Mariji v skalni votlini, ena iz Louvra, druga je domačinka, iz Nacionalne galerije. Slednjo je slikal petindvajset let. Razlike med njima so majhne, razen v barvah; angleška je bila pravkar restavrirana, zato svetleje žari, četudi je zanjo značilno, da nima rdeče barve, zato je srebrnkasta, modra in siva. Na starejši, francoski, angel s prstom kaže na Jezusa in zre ven iz slike, na novejši verziji ni več prsta in pogled se je obrnil – angel strmi naravnost v svetega otroka. Pravijo, da je Leonardo s tako nežnostjo uprizarjal Marijo in Jezusa, ker sam nikoli ni bil deležen materinske ljubezni.
Bil je nezakonski otrok, kar za tiste čase ni bilo nič posebnega. To nezakonsko spočetje je Leonardo komentiral podobno kot v eni od svojih dram Shakespeare: »Če je koitus opravljen z obilo ljubezni in ognjevito strastjo, potem je otroku namenjeno, da bo obdarjen z veliko razuma in duha, da bo živahen in ljubljen.« Oče je bil spoštovani notar, mati pa kmetica, ki je kasneje morala otroka pustiti pri očetu in se je poročila v sosednjo vas. Mali Leonardo se je zelo navezal na mlado očetovo ženo Albiero, a je kmalu umrla. Pravijo, da je obe svoji materi upodobil na sliki Devica z otrokom in sv. Ano, izjemno in kompozicijsko popolno platno o ljubezni in nežnosti.
O materinski ljubezni govori tudi Madonna Litta, ki so jo v London pripeljali iz sanktpeterburškega Eremitaža in za katero so dolgo časa zanikali, da bi sploh bila Leonardovo delo. Vendarle so v slikarjevi zapuščini odkrili natančne skice Marijinega obraza. Otročiček na sliki je malce nenavaden in čudno velik, njegove oči so usmerjene v gledalca. V svoji levi ročici, v senci med njegovim in materinim telesom, drži pisanega ščinkavca, ki ga, čeprav je natančno v sredini slike, komaj opazimo, potem pa ne moremo več prenehati strmeti vanj. Ptice so bile nekoč pogost simbol človeka v stiski, predstavljale so tesnobo lovskega plena in v Jezusovih rokah ščinkavec napoveduje njegovo žalostno usodo. Prav tako se ščinkavec hrani z osatom, ki ga povezujejo s trnovo krono.
Slikarjeva ljubezen do ptic je znana; legenda govori, kako je na tržnici večkrat pokupil vse divje ptice, ujete v kletkah, in jih spustil na prostost. Prav tako ga je navduševalo letenje, bil je obseden z njim in do potankosti je proučeval ptice v letu ter njihova krila.
Šifre in simboli
Leonardove maloštevilne slike so že od nekdaj povezane s skrivnostmi in njihovi proučevalci so imeli vedno občutek, da so polne simbolov in skritih sporočil. Dan Brown je takšna predvidevanja dodobra uporabil v svoji uspešnici Da Vincijeva šifra. Leonardova dela je strašno rad raziskoval Sigmund Freud. V eni od svojih beležk je Leonardo napisal svoj spomin iz zgodnjega otroštva, o tem, kako je nekoč, ko je bil še dojenček, na njegovo zibko priletel jastreb, mu z repom razprl usta in nekajkrat zamahnil z njim po njegovih ustnicah. Ta zapis je Freuda povsem vznemiril, zato mu je posvetil esej Leonardo da Vinci in njegov spomin iz otroštva. Slike renesančnega mojstra so zanj postale prava vadnica za njegove psihoanalitične interpretacije. V draperiji Marije na sliki Marija z otrokom in sveto Ano je opazil celo naslikano ptico, ki po pravici povedano ni najbolj jasna. Jastrebov rep je razložil kot simbol za penis in tako prišel do Leonardove homoseksualnosti ter do matere oziroma Ojdipovega kompleksa, saj so v starem Egiptu besedo mati zapisovali z znakom jastreba, simbolom boginje Mut, izvorne Velike matere.
In vendar je včasih jastreb morda le jastreb. Leonardova dela so bolj fantastična od še tako neverjetnih interpretacij. Tudi njihova realnost je bolj vznemirljiva od fikcije. V Nacionalni galeriji je bilo mogoče videti skorajda hipnotično sliko z naslovom Salvator Mundi (Kristus Odrešenik), ki je dolgo časa veljala za izgubljeno oziroma so njeni lastniki mislili, da imajo zgolj ničvredno kopijo. A vendar se je izkazalo, da je original, kar je bilo veliko presenečenje. Odkritje nove Leonardove slike je tako vznemirljivo, kot če bi v našem osončju odkrili nov planet. Slika je res nenavadna, kot da bi nanjo padla bela meglica. Kristus s čudno polno-praznim pogledom, s stekleno kroglo v levi dlani, ima neverjetno prezenco. Njegove hipnotične oči spominjajo na Leonardov avtoportret, na katerem se je upodobil kot starec s čudno žarečimi očmi. Je že vedel, zakaj.
Leonarda za vedno povezujemo s pojmi, kot so lepota, skrivnost, genialnost, umetnost. Zato za konec zgodba, ki jo v eni od svojih kolumen po Vasarijevi knjigi Življenje slikarjev duhovito navaja Miha Mazzini in je še kako primerna za današnji čas in prostor, ko se zdi, da je treba na novo razlagati, kaj je kultura. Oziroma kaj je umetnost. »Konec XV. stoletja je opat samostana Santa Maria delle Grazie vložil pritožbo proti lenuhu, ki ga je zasledil znotraj lastnega obzidja. Pridanič je nekaj slikal, a še med potezami čopiča zastajal, strmel v zrak, delati pa ni hotel! Kaplja čez rob je kanila, ko lenuh ni hotel puliti plevela na njivi s korenjem. Opat je podivjal, javil oblastem in vladar je osebno prišel presodit. Pogledal je njivo, pogledal je sliko, potem pa dejal opatu: veste kaj, plevel lahko puli vsakdo, tisto tam notri pa lahko naredi le ta človek. Lenuh se je imenoval Leonardo da Vinci, slika pa je Zadnja večerja.«
