Ko cveti tisoč kapitalizmov

Zemljevid, na katerem so vrisane natančne lokacije sedežev največjih korporacij sveta, kaže osupljivo podobo. Če so bile bucike na zemljevidu pred desetletjem zapičene le ZDA, Evropo in Japonsko, ima novi zemljevid nova težišča. Med največjimi korporacijami sveta so tudi kitajske in ruske. Natančnejši pogled pove, da se ni spremenila samo geografska porazdelitev sedežev največjih korporacij. Sprememba v anatomiji kapitalizma je občutno globlja. Samemu vrhu lestvice največjih svetovnih podjetij se približujejo družbe v večinski ali popolni državni lasti. Če kot mero velikosti vzamemo prihodke podjetja, med desetimi največjimi najdemo štiri korporacije, ki so v delni ali popolni državni lasti: dve kitajski naftni družbi, kitajsko družbo za distribucijo elektrike in japonski holding, ki je nastal iz njihove pošte.

Korporacije v državni lasti niso eksotična pogruntavščina držav, ki imajo za seboj izkušnjo komunistične revolucije. Med največjimi državnimi globalnimi korporacijami so še naftne in plinske korporacije iz Saudske Arabije, Malezije, Brazilije, Rusije... Ne gre zgolj za naftne družbe ali korporacije, ki upravljajo z nacionalnimi naravnimi viri. Med dvajsetimi največjimi bankami sveta so štiri kitajske banke. Državni kapitalizem je torej učinkovit tudi v svetu globalnih financ.

Razmerja moči v svetovni ekonomiji so se v nekaj letih dramatično spremenila. S tem so se spremenila tudi osišča svetovnih konfliktov. Če se je še pred tremi desetletji zdelo, da boj za svetovno prevlado poteka na osi kapitalizem - socializem, in če je pred dvema desetletjema Samuel P. Huntington trdil, da ključni boj za prevlado teče na osi spopada različnih kulturnih in religioznih identitet, je londonska revija The Economist pred tedni ugotovila, da ključno rivalstvo prihodnosti ne bo povezano niti z ideologijami niti s kulturno-religioznimi identitetami, temveč bo šlo za rivalstvo med različnimi modalitetami kapitalizma.

Če je liberalno-demokratska verzija kapitalizma prevladala na zahodu, se kot »učinkovite« alternative kažejo tudi oblike kapitalizma, ki niso niti demokratične niti liberalne. Kapitalizem uspešno cveti tudi v režimih, ki so avtoritarni, v režimih, v katerih ima država premoč nad državljani. In če je zahodni, liberalno-demokratski model kapitalizma v globoki krizi, to ne velja za državni kapitalizem. Celo The Economist, glasnik liberalno-demokratske verzije kapitalizma, je – četudi skozi stisnjene zobe – priznal, da je državni kapitalizem osupljivo učinkovit.

Kako prepoznamo liberalno-demokratsko varianto? Vsaj na deklarativni ravni prevladuje v državah, v katerih spoštujejo vladavino prava in načelo delitve oblasti, politika in ekonomija pa sta dva avtonomna družbena podsistema. Za Kitajsko, Rusijo, Saudsko Arabijo ali Singapur težko trdimo, da gre za države, kjer so načela delitve oblasti splošno sprejeta. Prej obratno. Kapitalizem je uspešen kljub avtoritarni naravi državne ureditve. Ali – morda ravno zaradi avtoritarnosti. Politična oblast dominira ekonomski moči. Politične elite v naštetih državah so stabilne, njihovo ravnanje je predvidljivo, uspešno vodenje državno nadzorovanega biznisa je zagotovilo za vzpon na družbenih lestvicah.

Kje je Slovenija? Zdi se, da gre za hibridno družbo. Država ima liberalno-demokratski politični model, ki načeloma teži k delitvi oblasti. Vladavina prava je prej priporočilo kot splošno sprejet in povsem zavezujoč družbeni standard. Politične elite se menjujejo na rednih parlamentarnih volitvah. V nacionalni ekonomiji pa imajo zelo pomembno vlogo podjetja, ki so v delni ali popolni državni lasti. Ekonomska in politična sfera nista dva avtonomna družbena podsistema. Sta izrazito prepletena. Liberalno-demokratski model kapitalizma ne more biti uveljavljen zaradi poudarjene vloge korporacij v državni lasti, ki pričakujejo, da bodo imele poseben status. Vendar tudi podjetja v zasebni lasti težijo k temu, da bi imela poseben status, status nacionalnega šampiona. Slovenija ima številne elemente državnega kapitalizma. Model državnega kapitalizma pa ne more biti učinkovit, ker politična elita nima neomejenega roka trajanja, ki bi direktorjem korporacij v državni lasti zagotavljal predvidljivo politično okolje. Direktor firme v državni lasti ne bo ekonomsko učinkovit, če bo politično-strankarska lojalnost ključni kriterij, ki bo odločal o njegovi poslovni karieri. Hkrati je državni kapitalizem učinkovit zaradi avtoritarnega političnega okolja. Če Slovenijo primerjamo s Kitajsko, Rusijo ali Saudsko Arabijo, ne moremo trditi, da je politično okolje avtoritarno.

Ob iskanju izhodov je dopustno marsikaj. Ne bi pa bilo dopustno, če bi znižali demokratične standarde in povečali avtoritarnost.