Kapitan Paul Watson: Če umrejo oceani, 
bomo umrli tudi mi

Paula Watsona ne zanima, ali ga ljudje označujejo za pirata, ekoterorista, militantnega okoljevarstvenika, lažnivca ali kaj drugega. Njegovi klienti so tjuljnji, morski psi, delfini, ribe, predvsem pa kiti, za katere že več kot 30 let svoje telo nastavlja harpunam s kitolovk in sem ter tja kakšno tudi potopi. Verjame namreč, da je žrtvovanje življenja za preživetje in ohranitev kitov – in s tem tudi človeštva – veliko plemenitejše od žrtvovanja v bran religije, lastnine, 
premoženja ali ugleda. Šestdesetletnega Kanadčana, enega od ustanoviteljev Greenpeacea, so »brezroke Bude« uročile leta 1975, ko je pred kalifornijsko obalo pod harpuno s sovjetske kitolovke videl umreti velikanskega samca kita glavača. Rusi so te kite lovili za proizvodnjo olja za podmazovanje medcelinskih balističnih raket. »Ta neverjetno lepa, inteligentna in veličastna bitja so ubijali za izdelavo orožja za množično uničevanje. Tedaj sem spoznal, da smo ljudje res nori,« je v enem od intervjujev Watson povzel prelomni trenutek v življenju.

Marsikomu pa se je zdel nor Watsonov okus za provokativne protestne akcije proti ubijanju prostoživečih živali, saj so pogosto hodile po robu neposrednega spopada. Zato je moral zapustiti Greenpeace, s katerim še vedno bije podtalno besedno vojno. Leta 1977 je ustanovil Earthforce Environmental Society; prepoznavna je postala, ko so njeni člani preprečili pokol mladičev sedlastih tjulnjev na vzhodu Kanade s poškropitvijo njihovih kožuhov z rdečo barvo in s potopitvijo piratske kitolovke Sierra. Z ustanovitvijo Sea Shepherd Conservation Society leta 1981 pa je delovanje razširil na kampanje proti pobijanju vseh morskih organizmov, ki so bile izdatno podprte z medijskimi objavami in donacijami slavnih posameznikov.

Na čelu posadk različnih ladij, na katerih plapola črna zastava z mrtvaško glavo ter prekrižanima pastirsko palico in Pozejdonovim trizobom, je potopil osem kitolovk in pred smrtjo rešil okoli 2000 kitov. Preprečil je nezakoniti lov številnim drugim kitolovkam in ribiškim ladjam ter uničil več kot deset tisoč parangalov. Oblasti na Islandiji, Danskem, Japonskem, v Kanadi in Kostariki so mu odpovedale gostoljubje, na Norveškem pa je osem dni odsedel v ječi zaradi potopitve kitolovke Nybrena.

Vendar Watson vztraja, da Sea Shepherd ne počne nič nezakonitega. Nasprotno, opravlja nalogo, ki bi jo morala mednarodna komisija za kitolov (IWC). Ta je leta 1986 uvedla moratorij na komercialni kitolov, vendar ga Norveška in Islandija ignorirata, Japonska pa kite z argumentom raziskovanja njihovega vpliva na komercialni ribolov lovi celo na zavarovanem območju v Južnem oceanu, pri čemer niti ne skriva, da kitovo meso pristane na jedilnikih prestižnih restavracij. Od leta 1987 je pod japonskimi harpunami končalo okoli 20.000 kitov, med njimi tudi ogrožene vrste z rdečega seznama mednarodne zveze za ohranitev narave (IUCN).

Besen zaradi propada pogajanj članic IWC o omejitvi komercialnega kitolova je Watson sedmi zapovrstni kampanji Sea Shepherda proti japonskim kitolovcem na zavarovanem območju v Južnem oceanu nadel ime No Compromise. Na začetku lanskega decembra so se ladje Sea Shepherda s posadko 88 prostovoljcev iz 23 držav, ki jih je Watson navdušil na svojih predavanjih po univerzah in predstavitvah knjig, nekatere pa gotovo tudi s serijo Whale Wars na kanalu Animal Planet, podale na štirimesečno odpravo proti divjim in z ledenimi ploščami posejanim vodam južnega Atlantika. Ladjama Bob Barker in Steve Irwin se je pridružil trimaran Gojira, ki je nadomestil v lanski bitki z japonsko kitolovko potopljenega Adyja Gila. Ladje so japonsko floto kitolovk – z zgolj štirimi ladjami je bila najmanjša doslej – prestregle, še preden je začela ubijati kite, in ji bile za petami ves januar. Aktivisti so harpunarkam preprečili dostop do tovarniške ladje Nišin maru, nekakšne plavajoče klavnice, na kateri kite razkosavajo, pakirajo in zamrzujejo njihovo meso, ter jo obmetavali z masleno kislino, pločevinkami z rdečo barvo in dimnimi bombami. Ker ni mogla opravljati svoje naloge, se je flota japonskih kitolovk že desetega februarja obrnila proti domu z bistveno manjšim ulovom od načrtovanega. Že drugo leto zapored so aktivisti Sea Shepherda rešili več kitov, kot so jih Japonci ulovili. Z Watsonom smo se pogovarjali 4. marca, dan pred zmagoslavnim pristankom Boba Barkerja in Steva Irwina v Hobartu na Tasmaniji.

Kakšna je bila razlika med vašo tokratno operacijo in operacijami v zadnjih šestih letih, da je morala flota japonskih kitolovk končati sezono lova mesec in pol prej, kot je načrtovala?

Pravzaprav ni bilo nobene razlike, uporabljali smo enako taktiko kot pri prejšnjih operacijah. Tokratna je bila uspešnejša le zaradi podaljšane kampanje in izčrpanja japonskih kitolovcev. Iz vsake operacije smo izšli močnejši, oni pa šibkejši. Nenehno pritiskamo nanje in jim povzročamo vedno večje stroške. Ti so narasli že na več kot 200 milijonov ameriških dolarjev, kolikor japonski kitolovci v obliki subvencioniranih posojil dolgujejo japonski vladi. Že od začetka je naš cilj ekonomsko potopiti japonsko industrijo lova na kite. Mislim, da nam je to uspelo.

Je mogoče, da pravi razlog ni bil vaše oviranje, temveč upad povpraševanja Japoncev po kitovem mesu?

Japonci ne bi porabili toliko denarja in poslali svoje flote vse tja do Južnega oceana, če ne bi nameravali ubijati kitov. Torej je bil razlog za njeno predčasno vrnitev domov naše oviranje.

Kako vam je v prostranih vodah okoli Antarktike uspelo najti japonsko kitolovno floto?

S precejšnjo gotovostjo smo vedeli, kje in kako deluje. Pomagali smo si s helikopterjem in trimaranom Gojiro, z vremenskimi baloni, na katere smo namestili radarske detektorje in kamere, ter z različnimi drugimi metodami. Vsako leto jo lažje najdemo, ker smo izkušenejši.

Kako je mogoče, da ste kljub manj plovilom in s polovico manjšo posadko uspešnejši od japonskih kitolovcev?

Kampanja temelji na vztrajnosti. Uporabljamo zelo preprosto strategijo, a je precej učinkovita. Izsledimo in prestrežemo tovarniško ladjo Nišin maru, jo nadlegujemo in ji preprečimo dostop do njenega nakladališča za ubite kite na premcu. Če harpunarke nanjo ne morejo preložiti kitov, jih ne morejo loviti. Nišin maru nam je poskušala pobegniti skozi delno zaledenelo morje, vendar ji ni uspelo. Za petami smo ji bili skoraj 1500 kilometrov.

Koliko kitov je bilo ubitih v letošnji sezoni v primerjavi s prejšnjo?

Lani so Japonci od samovoljno določene kvote 935 malih, 50 brazdastih in 50 kitov grbavcev na zavarovanem območju v Južnem oceanu ubili le 507 malih kitov. Letos so ubili 170 malih in dva brazdasta kita, kar pomeni, da so izpolnili zgolj 16 odstotkov načrtovane kvote. Najprej sem mislil, da zaradi ene same harpunarke v floti ne bodo mogli uloviti več kot 100 kitov, nato pa sem ugotovil, da so nanjo premestili tudi delavce z drugih dveh ladij, zato so delali v treh izmenah. Sumim tudi, da so namesto odlova nekaj osebkov iz ene jate pobijali celotne jate, da bi se čim bolj približali načrtovani odlovni kvoti. To je v nasprotju celo z njihovo tako imenovano znanstvenoraziskovalno utemeljitvijo kitolova.

Ali ste se med operacijo kdaj znašli v nevarnosti?

Vse naše operacije so nevarne. Potekajo na enem najbolj odročnih koncev sveta, kjer so vremenske razmere povsem nepredvidljive, zato je nevarno že samo biti tam. Drugi razlog je, da se soočamo z nasprotnikom, ki nima predsodkov pred tem, da bi nas ogrozil. Zadeva je v resnici zelo enostranska. Poskušamo rešiti življenja čim več kitom, pri čemer moramo paziti, da se ne poškodujemo in da ne poškodujemo posadke japonskih kitolovk, oni pa nas skušajo ubiti. Toda o naši uspešnosti govori neomadeževana statistika: v sedmih letih na obeh straneh ni bil nihče poškodovan.

So japonski kitolovci oboroženi?

Da. Imajo puške in ročne granate. Oboje so že uporabili proti nam, vendar se nam je uspelo izogniti.

Zaradi povečane aktivnosti in razširitve delovanja morskih piratov na mednarodne vode so nekatera pomorska podjetja za varovanje svojih ladij že najela zasebna varnostna podjetja. Se bojite, da bi se za takšno varovanje svoje flote kitolovk odločila tudi Japonska?

Tu smo, da izvršujemo mednarodno okoljevarstveno zakonodajo. Na zavarovanem območju v Južnem oceanu je prepovedan komercialni kitolov. Vojska nima vstopa na to območje, morebitni najem zasebnih podjetij za varovanje japonske flote kitolovk pa me ne skrbi. Tudi mi se lahko dobro zavarujemo.

Japonska je od Avstralije, Nove Zelandije in Nizozemske (pod zastavami katerih plujejo ladje Sea Shepherda, op. p.) zahtevala, naj vaši organizaciji preprečijo vmešavanje v njen lov na kite. Menite, da ji bodo države ugodile?

Japonska enako zahtevo ponavlja že šest let. Čeprav so vlade teh držav – kakor bi bila vsaka druga vlada – bolj naklonjene japonski vladi kot nam, se bodo ravnale po prevladujočem javnem mnenju svojih državljanov. To pa je na strani naše organizacije.

Ste ena redkih nevladnih organizacij za zaščito živali, ki pri delovanju uporablja strategijo neposredne intervencije.

Prepričani smo, da je intervencija edino učinkovito sredstvo za zaščito živali. Greenpeace ni ustavil ubijanja kitov z vihranjem s protestnimi plakati in fotografiranjem kitolovk. Lovcev na kite, tjulnje in nelegalnih ribičev ne zanima etika, temveč dobiček. Logika dobička je edini jezik, ki ga razumejo. Pozorni postanejo šele, če jim ga ogrozimo. Če jim ga bomo odtegnili, se bodo spremenili.

Japonski Inštitut za raziskovanje morskih sesalcev (ICR), v okviru katerega poteka kitolov in ki ga finančno podpira japonska vlada, je organizacijo Sea Shepherd označil za ekoteroristično organizacijo in vas za ekoterorista.

Moj odgovor je povsem preprost: če sem ekoterorist, naj me aretirajo ali pa naj za vraga enkrat že utihnejo. To je smešno. Zagrešil nisem nobenega zločina, za menoj ni razpisane tiralice, naše ladje niso nikogar poškodovale. Gre za oznako, ki me ne skrbi preveč.

Menite, da bo Japonska konec letošnjega leta na zavarovano območje v Južnem oceanu spet poslala svoje kitolovke?

Trenutno je okoli 80 odstotkov verjetnosti, da tega ne bo storila, ker ve, da ji to lahko preprečimo. Poleg tega nova pravila Mednarodne pomorske organizacije, ki bodo začela veljati avgusta, v vodah okoli Antarktike prepovedujejo plovila na težko gorivo. Mednje spada tudi Nišin maru, Japonci pa si ne morejo privoščiti obnovitve svoje kitolovne flote. Če se bodo kljub temu vrnili v Južni ocean, jih bomo tam spet pričakali in posredovali.

Imate kakšne stike z japonsko vlado?

Nobenih stikov nimamo, zavrača pogovor z nami.

V enem svojih ladijskih dnevnikov ste dejali, da bo Japonska ob morebitni odpovedi kitolovu postala vodilna država v prizadevanjih za ohranitev populacije kitov v oceanih. Kaj vas napeljuje k takšnemu razmišljanju?

Avstralija je v 70. letih prejšnjega stoletja izvajala komercialni kitolov, zdaj pa je ena najbolj predanih zagovornic zaščite kitov. Opazovanje kitov v njeno turistično blagajno prinaša znatne vsote denarja. Tudi Japonska bi lahko stopila po tej poti.

Ne nasprotujemo le japonskemu ubijanju kitov v t. i. znanstvenoraziskovalne namene, temveč že leta tudi komercialnemu kitolovu, ki ga v severovzhodnem Atlantiku izvajata Norveška in Islandija. Leta 1986 smo potopili polovico islandskega ladjevja kitolovk, s čimer smo za 16 let ustavili njeno industrijo kitolova. Še se bomo vrnili v ta del Atlantika in izzvali Islandijo.

Kaj načrtujete v prihodnosti?

Pripravljeni moramo biti na vrnitev v Južni ocean konec letošnjega leta. Dobro bi bilo, če bi dotlej dobili še četrto, hitrejšo in močnejšo ladjo, da bi tako lahko blokirali vse štiri ladje iz japonske flote. Vmes se bomo posvetili drugim operacijam: zaščiti modroplavutih tunov v Sredozemlju, kitov pilotov na Ferskih otokih in prestrezanju piratskih ribiških ladij na Galapaškem otočju.

Za preživetje kitov in drugih morskih organizmov se bojujete že 33 let. Ste še vedno tako zagnani kot na začetku?

Še bolj sem predan, ker spremljam pospešeno uničevanje in izumiranje življenja v oceanih. V težavah je prav vsaka populacija rib, ki jih komercialno lovijo. To je tudi vprašanje našega preživetja. Če umrejo oceani, bomo umrli tudi mi, ne moremo živeti z mrtvimi oceani. Zato moramo v dobro človeštva storiti vse, kar je v naši moči, da oceane zaščitimo pred tistimi, ki jih uničujejo.