Angela varuh

Če bi bila Angela Piskernik (1886–1967) moški, v slovenskem zgodovinskem spominu ne bi bila tako spregledana, kot je. Prav zaradi svojega spola sodi v pozabljeno polovico narodove zavesti, tako kot še mnoge uspešne in močne ženske. Njen življenjepis je romantičen, dramatičen, filmski in poln izjemnih zgodb. Bila je bila prva Slovenka z akademskim nazivom, botaničarka in naravovarstvenica, ki je zaslužna za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ravnateljica Prirodoslovnega muzeja in borka za ženske pravice.

Med vojno je bila zaprta v taborišču Ravensbrück; od tam se je vrnila bolna, imela je le še 38 kilogramov. S seboj je prinesla nenavadno zbirko – kuharske recepte. Sistematična Piskernikova, ki jo je gnal naravoslovni duh, si je namreč v grozljivih letih, ki jih je preživela v taborišču, vestno zapisovala recepte, ki so ji jih pripovedovale sojetnice.

Taboriščna kuharica

In prav Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik je naslov dokumentarnega filma režiserja Amirja Muratovića (v produkciji RTV Slovenija), ki si ga je bilo mogoče na začetku meseca ogledati v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer je še do 3. maja odprta razstava Slovenke v dobi moderne. Kot obljubljajo na nacionalki, bo film kmalu na rednem programu.

V njem Katja Stergar, ki pripravlja knjižno izdajo »taboriščne« kuharice, ki velja za edinstveno na svetu, pripoveduje, da je zbirka nastala zato, ker so se lačne taboriščnice najraje pogovarjale o hrani. Že za dobro jutro so se pozdravile z vprašanjem: »Kaj pa si danes kuhala?« Tako so si krajšale čas, sanjarile, se spominjale življenja v miru in si priklicale normalno življenje, ki so ga nekoč živele. Angela je vsak recept opremila z imenom in priimkom ženske, ki ji ga je povedala, in kraj, od koder je prihajala. Zanimivo je, da Angele gospodinjsko delo in kuhanje nikoli ni preveč zanimalo, saj si po vojni v Ljubljani ni kuhala, ampak se je prehranjevala v hotelih. Poleg receptov je zapisala še, katero hrano lahko postrežemo poleg skuhane jedi, in različne gospodinjske nasvete, recimo, kako prečistiti žarko olje. Še vedno ni jasno, kako ji je uspelo zvezek z recepti skriti, saj so bili v taborišču dnevniki, knjige in fotografije strogo prepovedani.

Tavžentroža

Ampak Angeli Piskernik, svoje ime je izgovarjala kot Ángela, ker, kot je dejala, je bila dana od angelov, je v življenju uspelo marsikaj. Bila je pravi renesančni duh, saj se je ukvarjala z zelo različnimi stvarmi, in to zelo uspešno, poleg svoje stroke – bila je botaničarka in avtorica pri botanikih izjemno popularnega priročnika Ključ za določanje cvetnic in praprotnic (knjiga popisuje 2222 rastlinskih vrst) – je napisala še tri knjige za poučevanje nemščine, od učbenika za srednje šole do prave uspešnice – slovarja z naslovom Nemški glagol, ki je doživel kar tri ponatise. Prav tako je sistematično zbirala etnološko gradivo, pripovedi o ljudskih šegah, navadah, legendah, pravljice, pisala je črtice, članke in še pred vojno je imela kar dvakrat na teden na radiu svoje oddaje.

Zgodovinar Janez Stergar, ki je velik poznavalec njenega življenja ter dela in je zaslužen za to, da danes o Piskernikovi vemo vedno več, pravi, da je bila Angela samorastnica in zelo ponosna na to, kar je dosegla. Trenutno o njej ureja zbornik, ki bo imel naslov Enigma A. – »še vedno je namreč toliko stvari v njenem življenju, ki ostajajo uganka«. To, da je bila borbena in posebna ženska, kaže že zapuščina njenih fotografij, na mnogih je edina ženska med moškimi – v družbi kolegov na botaničnih seminarjih, med študenti dunajske univerze, pri balinanju v parku ... Aktivna je bila na plebiscitnih shodih, in kot je raziskal Stergar, je bila njena vloga pri tem res velika; za propagandno dejavnost na Koroškem so namreč le trije pomembneži dobili dnevnice: general Maister, kapetan Dolar in Angela Piskernik. Bila je edina ženska v ljubljanskem intelektualnem krogu, imenovanem klub Copata, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja imeli stalno omizje v gostilni Union, ter muza katoliških izobražencev, ki so se zbirali pri tedanjem trnovskem župniku Franu Saleškemu Finžgarju.

Angela je Ljubljančane razburjala in poskrbela za škandal že s tem, da je po dunajski navadi sama in brez moškega spremstva hodila v kavarne, kar je bilo takrat nedopustno.

Prva doktorica

Radovednost je boljša od znanja, je bil družinski rek Piskernikovih. Rodila se je v razmeroma bogati kmečki družini v Lobniku pri Železni Kapli. Na Dunaju je leta 1914 kot prva Slovenka doktorirala s področja bioloških ved, zagovarjala je disertacijo iz anatomije in fiziologije mahov. O tem, da so jo že takrat zanimale zelo različne stvari, priča podatek, ki ga v daljšem tekstu Oživljeni spomin omenja Stergar, saj piše, da se je na Dunaju družila s slovenskimi oziroma slovanskimi študenti in v Dekliški zvezi leta 1912/13 predavala vsaj petkrat, in sicer o temah: Naši cilji, Žena in njeni poklici, Moč volje, Božični prazniki, Žužkojede rastline.
Ker ni dobila službe, saj se je že v študentskih letih borila za pravice koroških Slovencev in si nakopala sovraštvo avstrijskih oblasti, je bila najprej domača učiteljica pri bogatem Janku Brejcu, ki je bil politični vodja koroških Slovencev. V njegovi graščini je živela dokaj aristokratsko, saj je v prostem času jahala konje in igrala tenis. Kasneje je dobila delo v Deželnem, pozneje Narodnem muzeju v Ljubljani, kjer je začela urejati stare herbarijske zbirke.

Bila je izjemno lepa in brhka mladenka in je imela veliko oboževalcev. Kmalu se je zaročila z umetnostnim zgodovinarjem in likovnim kritikom Francetom Steletom. Kot v dokumentarnem filmu pripoveduje Angelin sorodnik Edgar Piskernik, mama z njim ni bila preveč zadovoljna; menila je, da je premajhen za njo, in rekla je še: »Kranjc glaže grize ...«, karkoli že je to pomenilo. Stele je moral v vojsko in je kmalu pristal v vojnem ujetništvu v Sibiriji, Angela se je medtem zbližala z njegovim bratrancem Albinom Steletom. Ko se je France skoraj pet let kasneje prek Sibirije, Japonske in Amerike vrnil domov, ga je prišla Angela čakat na postajo in mu vse priznala. Stergar pravi, da je bil epilog te zgodbe menda tak, »da ji je France Stele na puklu razbil dežnik«.

Naravni poklic ženske

A občudovalcev ji še naprej ni manjkalo. Med njimi je bil Izidor Cankar. Angela je igrala v njegovi dvodejanki Plebiscit, s katero so zelo uspešno nastopali ob Vrbskem jezeru. Prav po tem jezeru je Angela v tistem času rada veslala z več kot desetletje starejšim generalom Maistrom, kar Cankarju ni bilo po godu. Ko se je Izidor Cankar odločil, da bo pustil duhovniški poklic in se poročil, so vsi njegovi prijatelji najprej pomislil, da bo njegova nevesta Angela, a vendar se je odločil (menda iz preračunljivih vzgibov) za zelo bogato Ano Ničo Hribar.
Angela se ni nikoli poročila. Njena sorodnica Breda Resman v filmu pove, da ji je zaupala, da zato, ker se ni mogla na nikogar navezati. »Moški imajo svoje grimase, eden je zmeraj tako nekaj cmokal, saj ga ne bi mogla odvaditi.«

O tem, ali lahko ženska v znanosti najde svoje popolno poslanstvo, je iskreno pisala v feministično obarvanih člankih: »Zdi se mi, da pojmujem jaz 'naravni poklic' žene precej drugače kot marsikdo drugi. Biti poročena žena in roditi otroke, to je v mojih očeh samo del ženskega 'naravnega poklica'; tretji pa je oni, ki je zame najbolj važen: kultura lastne duše. To žrtvovati in živeti od drobtinic duševne hrane, ki bi se slučajno pomešale med pepel mojega ognjišča, to bi mi bilo težko. Iz tega ste že razvideli, da znanosti ali svojemu poklicu na ljubo nisem dosti žrtvovala, kajti drugi in tretji del ženskega 'naravnega poklica' sta mi tako ostala. Moj sedanji poklic mi daje zavest, da opravljam nekaj potrebnega in koristnega; zadovoljna sem in srečna.«

V svojem večnem boju proti predsodkom je dejala: »Uveljaviti se mora več generacij akademsko izobraženih žensk ter popolna ženska prostost brez poniževalnih in utesnjevalnih ozirov, ki zdaj še branijo ženski prosti polet v višave. Verujem v veliko bodočnost osvobojene znanstveno ali umetniško delujoče žene.«

Profesorica

V svoji prvi službi je bila ambiciozna in uspešna, povabljena je bila na različna strokovna izpopolnjevanja v tujino in postala je članica nemškega botaničnega društva v Berlinu; ker je dobro znano, da Slovenci uspehe rojakov v tujini najraje kaznujemo, je, ko se je vrnila v službo, v njeni botanični pisarni že sedel zoolog. Kljub Angelinim odločnim protestom (vdrla mu je v pisalno mizo) so ugotovili, da mednarodne specializacije in priznanja niso veliko vredni, zato so zaprli njeno delovno mesto. Zaposlila se je kot profesorica v gimnaziji v Ljubljani in Novem mestu, kjer je poučevala prirodopisje, fiziko in matematiko. Dijaki so jo oboževali.

Po koncu filma na premieri dokumentarca sta se med publiko oglasila dva njena učenca, ki sta se profesorice Angele spominjala kot zanimive, svetovljanske in posebne. Mnogokrat je tako goreče predavala, da je preslišala zvonec za konec ure, preslišala je celo naslednji zvonec, ki je oznanjal začetek nove šolske ure. Dijakinje je mimo učnega načrta poučevala o osnovah spolne vzgoje. Menda je bila zelo stroga do vseh dijakov, ki so se takrat že začeli spogledovati s fašizmom.

Po vojni

O njenem sodelovanju z Osvobodilno fronto ni dosti znanega, domobranska policija jo je leta 1943 aretirala in poslala v taborišče zato, ker je imela »zveze s Kidričevo družino«. Let v taborišču se je spominjala z vso grozo. Ker je bila bolna in je nemškemu zdravniku v brezhibni nemščini dejala, da je Slovenka, se je vedno bolj bližala peklu oziroma dnu Dantejevih krogov – krematoriju. Če bi zatajila, da je Slovenka, bi se lahko tej nevarnosti izognila. Pripovedovala je o tem, kako so morale z zapornicami izravnavati breg ob reki, kamor so sipali pepel iz krematorijev, med katerim so bile človeške kosti. Prav tam je kmalu pognala najbolj zelena in razkošna trava. Narava je neuničljiva.

Rusi so jih rešili za veliko noč leta 1945.

V Ljubljano je prišla shujšana in bolna. Takoj ko se je pozdravila, je že bila v akciji. Postala je direktorica Prirodoslovnega muzeja in predavateljica botanike na univerzi. Začela se je aktivno ukvarjati z varovanjem narave, kar je takrat veljalo za čudaštvo, narava je bila všeč romantikom in sanjačem. Piskernikova je najprej ustanovila Gorsko stražo, ki je varovala zaščitene rastline in planince poučevala, kako na pohodih čim manj škodovati rastlinju in živalim. Zakonsko je zaščitila ogrožene rastlinske in živalske vrste, dosegla zaščitena območja od Rakovega Škocjana do Robanovega kota, Martuljkove skupine do Male Pišnice. Uredila oziroma obnovila je alpski vrt Julijana v Trenti in ga pravno zavarovala. Leta 1961 je dosegla, da smo dobili Triglavski narodni park, bila je prva poklicna referentka za varstvo narave. Angažirana je bila še po upokojitvi. Vodila je kampanjo za obvarovanje kraškega Planinskega jezera in Soče ter dala pobudo za ustanovitev strokovne revije Varstvo narave. Bila je predsednica mednarodne alpske komisije, pisala je za tuje publikacije in prejela Van Tienhovenovo nagrado za pospeševanje varovanja narave.

Gospa Breda Resman govori, da sta se nekoč vračali s pohoda po planinah ter na železniški postaji Jesenice zagledali vagon, poln kletk s pticami. Angela je takoj povprašala postajenačelnika, kam jih peljejo. Bile so ptice pevke, ki so jih izvažali v Italijo. »S članki in predavanji je dosegla, da so z zakonom prepovedali izvoz ptic.« Vseskozi je bila na terenu in opazovala, kje škodujejo naravi ali jo onesnažujejo. Janez Stergar: »Poročajo, da so domačini krasili v nedeljo oltarje z zavarovanim blagodišečim volčinom, ki so ga imeli nabranega s koreninami izkopanega v velikih množinah v škafih z vodo. In je pozvala škofijstvo, da proti temu ukrepa.«

Takšnega odločnega človeka in iskrenega ljubitelja narave bi danes potrebovali na čelu ministrstva za okolje.
Ker ni imela svoje družine, je Angela finančno pomagala mnogim svojim sorodnikom, da so doštudirali. Stergar piše, da je bila vedno zelo dobra in radodarna gospa: »Včasih se je domov vrnila kar brez kosa svojega oblačila, ki ga je komu podarila.«

Umrla je leta 1967 in po pripovedovanju Brede Resman je sodnik, ki je po njeni smrti bral njeno oporoko, dejal, da tako natančne in sistematične še ni videl; popisala je, komu zapušča budilko, nalivno pero ...
Biografija Angele Piskernik je res zanimiva, bila je vizionarska in moderna ženska, sistematično in strogo je skrbela za varovanje narave, ki je v nekaterih primerih tako dobro ohranjena prav zaradi njenega dela. Koliko časa še? Kaj bi dejala danes, ko tematika okolja vedno bolj izgineva iz slovenske politične in realne zavesti, saj so oblastniki z zamahom roke ukinili zanj pristojno ministrstvo?
Ángela bi takoj stopila v akcijo.