Tiskane izdaje
Prof. dr. Vojko Kavčič, doma iz Komna na Krasu, se v ZDA že skoraj dvajset let ukvarja z raziskovanjem možganov. Njegovo glavno področje je zgodnje odkrivanje demence in umsko staranje. Kljub velikemu napredku znanosti je recept za upočasnitev staranja tega najmanj raziskanega človeškega organa preprost: čim dlje je treba ostati telesno in umsko aktiven.
Kako diplomirani psiholog s filozofske fakultete v Ljubljani postane docent raziskovalec na gerontološkem inštitutu Univerze Wayne v Detroitu?
V Ljubljani sem najprej delal na medicini dela, do poznih 80. let pa na Spizu, kjer sem se ukvarjal predvsem s poklicno rehabilitacijo. Stvari so bile dokaj utečene, točno smo vedeli, do kdaj bomo delali in kdaj se bomo upokojili, imel sem solidno življenje, ki je bilo v nekem smislu determinirano do konca. Ko je razpadla Jugoslavija, pa sem bil že v Ameriki, najprej na mednarodni izmenjavi, kjer sem imel priložnost državo spoznati od znotraj, ne od zunaj, ne iz »holivudske prezentacije«.
Pozneje sem doktoriral iz eksperimentalne psihologije. Imel sem srečo, da sem se lahko postdoktorsko izobraževal pri Robertu Dotyju, enem od začetnikov nevroznanosti v ZDA, in sem se od njega ogromno naučil. Doktoriral sem iz eksperimentalne psihologije, po poklicu pa sem kognitivni nevroznanstvenik.
Kako naj si predstavljamo vaše delo?
Nevroznanost je razmeroma mlada znanost. Formalno je bila sprejeta v poznih 60., začetku 70. let in je kombinacija treh znanosti: biologije, kemije in psihologije. Je popolnoma samostojna in ima zelo malo povezave z medicino. Njen cilj je iskati povezave med možgani in vedenjem. Poskušamo razložiti, kako nevroni funkcionirajo, da se pogovarjamo, da imamo čustva, da se kregamo o politiki, da poslušamo neumnosti v slovenskem parlamentu, da ljudje goljufajo s spričevali in tako naprej. Smo to, kakor delujejo naši možgani. Nevroznanost je zelo širok pojem, ki zajema od celične do kognitivne nevroznanosti, kjer proučujemo vedenje in uporabljamo različne metode, da merimo možgane kot celoto. Vsak nevron nekaj prispeva h končnemu rezultatu, katerega posledica je določeno obnašanje. Seveda včasih nastane zmešnjava, a nevroznanstveniki niso zdravniki, vsaj večina ne.
V tem tednu ste predavali laikom o tem, kako ustaviti umsko staranje, kar je ena od vaših, da tako rečem, specialnosti.
Ukvarjam se z več raziskovalnimi področji. Glavno je zgodnje odkrivanje demence alzheimerjevega tipa. Pri svojem delu uporabljam različne metode, od specialnih psiholoških testov, posebnih psihofizičnih metod, testiranj do merjenja električnega potenciala možganov in slikovnih metod (magnetna resonanca). Kombiniram vse skupaj, da bi ugotovil njihovo uporabnost za zgodnje odkrivanje demence. Dejstvo je, da za diagnosticiranje alzheimerjeve bolezni za zdaj nimamo zanesljive metode, dokler pacient živi. Bolezen lahko z zanesljivostjo potrdimo šele po njegovi smrti, z obdukcijo možganov.
Moje področje pa je tudi umsko staranje. Tako kot vsi drugi telesni organi se tudi možgani spreminjajo, po grobih ocenah se od 20. do 50. leta starosti skrčijo za približno 10 odstotkov. To se vidi na slikanju: povečajo se ventrikli, brazde med sivinami, več je likvorja. Nastanejo pa tudi manjše morfološke spremembe. Različne kognitivne sposobnosti imajo različne faze, nekatere začnejo pešati že pri 30 letih, nekatere po 50, so pa tudi takšne, ki sploh ne pešajo, temveč ostanejo neokrnjene do nekaj mesecev pred smrtjo.
Lahko navedete kakšen primer?
Obstaja vrsta klasifikacij umskih sposobnosti – besedne, delovne, učenje, mišljenje, to so višji kognitivni procesi. Vse se lahko označi kot inteligentnost, sposobnost prilagajanja okolju. Po enem od modelov obstajata dva tipa inteligentnosti: fluidna in kristalizirana. Prva je tista, ki jo potrebujemo za trenutno reševanje največkrat novih problemov. Kristalizirana pa je tista, ki se s časom nabira in kristalizira. Uporabljamo jo takrat, ko potrebujemo za rešitev problema vse prejšnje izkušnje in znanje, ki smo si jih nabrali v življenju. In ta inteligenca se z leti povečuje. Glede umskega upadanja le ni vse tako slabo. Vse kulture so imele spoštljiv odnos do starejših, saj so »ta stari« dobro vedeli za nekatere izjemne rešitve, recimo, kje je vodnjak v puščavi in podobno. Starejši smo lahko še vedno učinkoviti in prispevamo k celotnemu razvoju družbe.
Kolega z Inštituta za gerontologijo univerze v Detroitu, kjer trenutno delam, je z raziskovanjem ugotovil, da se različni deli možganov različno hitro starajo. Zakaj je tako, še ne vemo. Morda bomo s tem vedenjem lahko preprečili ali vsaj upočasnili upad možganskih funkcij.
Kaj lahko s tem znanjem, ki ga imamo zdaj, naredimo za upočasnitev staranja možganov?
V ZDA, pa tudi v Evropi, je veliko raziskovalnih projektov, ki se ukvarjajo s tem. Za zdaj je odgovor zelo preprost: edina preventiva je fizična in umska aktivnost. Vemo, da to pomaga. Nekateri celo menijo, da zadošča zgolj telesna aktivnost. Zadnje raziskave, opravljene v obdobju zadnjih 15, 20 let, so pokazale, da so možgani izredno prilagodljivi na spremembe. Ne samo mladi, tudi starejši. Govorimo o treh specifičnih mehanizmih, ki obstajajo v njih.
Angiogeneza – da rastejo nove žilice in s tem možgani dobijo še malo več kisika; sinaptogeneza – nevroni lahko tudi v pozni starosti ustvarjajo nove sinapse. Še najbolj zanimivo pa je to, da obstaja tudi nevrogeneza. Včasih smo rekli, da imamo pač določeno število možganskih celic, zdaj vemo, da ves čas nastajajo nove celice in novi nevroni. A to vedenje je šele na začetku. Kako bi »pognojili«, da bi hitreje rastlo, še ne vemo. (smeh)
Kar zadeva staranje, so demografske napovedi za Slovenijo vse prej kot spodbudne.
Kolikor vem, v Sloveniji ni bilo še nobene epidemiološke študije, vsaj v angleščini ne, da bi prešteli, koliko je obolelih za alzheimerjevo boleznijo. Kajti Mednarodno združenje za alzheimerjevo bolezen je pred petimi leti opravilo študijo v različnih državah, s katero so poskušali ugotoviti število bolnikov. Po drugi strani pa je nekaj timov, v katerih se znanstveno ukvarjamo s tem.
Trenutno z dr. Pirtovškom in dr. Troštovo z Nevrološke klinike v Ljubljani pripravljamo projekt, v katerem se ukvarjamo z zgodnjo diagnostiko alzheimerjeve bolezni. Po tem, kar mi je uspelo izbrskati iz javnih dokumentov, imamo v Sloveniji okoli 30.000 pacientov z demenco. Ali je to le demenca alzheimerjevega tipa ali tudi drugih tipov, je težko ugotoviti. Običajno pa je polovica demence alzheimerjevega tipa. Zdaj je v Sloveniji 16 odstotkov prebivalcev, ki so starejši od 65 let. Leta 2030 jih bo že okoli 28 odstotkov, ve pa se, da je največje tveganje za alzheimerjevo bolezen prav staranje. Od 65. leta gre zelo hitro navzgor, pri 80 letih je bolnih že 30 odstotkov starostnikov. Čez 20 let lahko pričakujemo najmanj 50.000 dementnih. To bo zahtevalo ne le določene zdravstvene, ampak tudi ekonomske ukrepe. Demografija je usoda, tega se ne da spreminjati. Ne vem, ali se o tem sprenevedamo?
Čemu bi morali posvetiti največ pozornosti?
Razmišljati bi morali o tem, kako obdržati zdravstvene storitve na enaki ravni tudi po tem, ko se bo število bolnikov podvojilo. Nekaj več denarja bo treba zagotoviti. Razmišljati bo treba o posebnih domovih, saj večina teh ljudi ne bo mogla biti doma. V Ameriki je veliko poudarka na prostovoljnem delu, to bi morali razvijati tudi v Sloveniji. Alzheimerjeva bolezen postaja v ZDA velika prioriteta, imamo celo nacionalni projekt, ki zajema več vidikov, tudi političnega in socialnega. V prihodnjih 20 letih se bo število bolnikov podvojilo. Breme bo veliko, ne le za medicino, ampak tudi finančno in emocionalno za vsako družino.
Zdaj že veliko let delate v ZDA. Kako so vas sprejeli na začetku, kako ste si uredili življenje?
Delo znanstvenika pač ni takšno, da prideš ob devetih v službo in greš ob petih domov. Biti znanstvenik, to je življenjski slog. S seboj nosiš ideje, rešuješ raziskovalne probleme. To imaš vedno v glavi. Znanost je v ZDA tako tekmovalna, da je treba biti na tekočem na svojem področju. Ne ostaja kaj dosti časa, da bi prebiral še kaj drugega. Kar zadeva prišleke, je Amerika še vedno najboljša država. Ni tako kot v Evropi, kjer te gledajo postani, če recimo nisi Nemec ali Francoz. Ne nazadnje so tudi oni vsi prišleki, nekateri so prišli pred 200 leti, drugi pa pred dvajsetimi. Dobro in naporno delo ti prinese uspeh. Znanost pa je bolj kruta kot pri nas. Jaz sem popolnoma odvisen od projektov. Vedno več je takšnih, kot sem jaz, ki si morajo sami zagotoviti finančno podporo iz raziskovalnega projekta in so plačani iz tega. Tam sem 22 let, zadnjih deset let delam pri različnih raziskovalnih projektih.
Vam je kdaj grozilo, da boste ostali brez projektov?
Blizu je bilo, a se je dobro izteklo. Zdaj pa sem se začel ozirati naokoli, kaj se dogaja v Sloveniji. Pričakujem, da bo sodelovanje na nevrološki kliniki uspešno. Morda bo zvenelo malo hvalisavo, a Amerika je ena vodilnih držav, kar zadeva raziskovalno dejavnost, tehnologijo, metodologijo. Kdor je tam delal, si je nabral dosti izkušenj in nekateri to znajo ceniti.
Te dni ste predavali tudi zdravnikom z ljubljanske nevrološke klinike. Kakšna nova dognanja iz stroke ste jim lahko predstavili?
Govoril sem jim o projektu, pri katerem zdaj sodelujem v ZDA. Gre za paciente, ki, največkrat zaradi možganske okvare, izgubijo del vidnega polja. Ko človek okreva po kapi, se vid sicer spontano izboljša, vendar se nikoli ne povrne v celoti. S kolegi v ZDA opravljamo raziskavo, v kateri s posebnim zaznavnim treningom izboljšamo nekatere vidne funkcije. Dokazujemo, da je s specifičnimi vajami mogoče popraviti vidne funkcije, saj so možgani še toliko plastični, prilagodljivi. To je nekaj novega.
Znanstveniki trdijo, da so v zadnjih 50 letih dosegli velik napredek pri raziskovanju strukture možganov, njihovega delovanja in tudi bolezni, ki jih prizadenejo. Kakšne so ocene, kolikšen odstotek možganov je raziskan?
Veseli me, da ste me to vprašali. V svoji kratki znanstveni karieri sem se srečal z nekaterimi vodilnimi nevroznanstveniki. Vsi bolj ali manj menijo, da o možganih vemo od 15 do 20 odstotkov. Tako malo, da smo, karikirano rečeno, še nekje v srednjem veku. To se pozna tudi pri tem, da nimamo nobenih učinkovitih zdravil proti nevrodegenerativnim obolenjem. Diagnosticiramo jih že, vemo, kaj je narobe, da bi imeli učinkovito terapijo, tega pa še ni.
Možgani predstavljajo le odstotek do odstotka in pol telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov kisika, ki prihaja v telo. So izredno občutljivi za dostavo kisika, saj vemo, da če je človek poškodovan in je tri ali štiri minute brez kisika, to že lahko povzroči nepopravljivo možgansko okvaro. In dejstvo je, da kar je dobro za telo, je še veliko boljše za možgane. Skrbeti za zdrave možgane pomeni skrbeti tudi za zdravo telo. Še vedno teče diskusija, ali je možganska telovadba, jaz ji rečem umovadba, boljša kot fizična aktivnost. Obe sta dobri, hoja oziroma dejstvo, da ne sedite na kavču, pomaga, ker so možgani zadostno preskrbljeni s kisikom.
Se vam zdi verjetno, da bi sploh kdaj prodrli do konca te skrivnosti?
To so filozofska vprašanja. Ali sploh lahko neki sistem preuči samega sebe? Samo predstavljamo si lahko, kako zapleteno je vse skupaj. Kubični milimeter sivine vsebuje približno milijon nevronov in vsak nevron ima po nekaj tisoč sinaps, ki omogočajo komuniciranje med nevroni. V kubičnem milimetru je sedem milijard sinaps, v povprečju pa je v možganih do tri tisoč takšnih kubičnih milimetrov sivine. Mogočih je ogromno kombinacij in permutacij. Tako imamo makrokozmos, naše vesolje, in mikrokozmos, naše možgane, oba sistema sta izredno komplicirana. Nesporno je, da od vseh telesnih organov najmanj vemo o možganih.
Razmišljate o vrnitvi?
To sodelovanje z nevrološko kliniko je že nekakšna vrnitev, z eno nogo, recimo. Sem človek z dvema domovinama, zelo dobro se znajdem tam in tu. Skrbeti za zdrave možgane pomeni skrbeti tudi za zdravo telo. Še vedno teče diskusija, ali je možganska telovadba, jaz ji rečem umovadba, boljša kot fizična aktivnost. Obe sta dobri.
