Otrokova izbira je zelo pomembna

Ko se starši odločijo za razvezo in imajo mladoletne otroke, se je treba med drugim dogovoriti tudi za skrbništvo nad njimi. Postopki se v večini primerov končajo brez hujših zapletov, lahko pa zaostrovanje spora med starši privede tudi do skrajnih scenarijev, kakršen se zadnje dni na Koroškem in okolici razpleta pred očmi javnosti. V takšnih zgodbah najkrajšo, žal, vedno potegne otrok.

»Ljudje k nam ponavadi pridejo z odločbo sodišča v roki, torej so v veliki večini že odločeni, da ne bodo vztrajali v razmerju in so se že dogovorili, kdo bo vzgajal in skrbel za otroka,« je povedala Elizabeta Pristav Bobnar, direktorica Centra za socialno delo (CSD) Kamnik. »Ponavadi je naše prvo vprašanje res, kaj je razlog za razvezo in ali obstaja kakšna možnost, da je ne izvedeta, nikakor pa ne težimo k temu, da bi pari za vsako ceno ostali skupaj. Gledamo namreč predvsem na korist otroka in precej jih po razvezi resnično živi bolje. Se pa po naših izkušnjah zelo pogosto začnejo resni problemi, ko je treba določiti preživnino in razdeliti premoženje.«

A če je problem že to, da se nekdanja zakonca ne moreta sporazumeti, kdo bo otrokov skrbnik, se o tem izreka sodišče. »Seveda že naš psiholog opravi pogovore s starši, v redkih primerih govori tudi z otrokom in s posebnimi pristopi poskuša ugotoviti, h komu od staršev se ta bolj nagiba. A to pride v poštev le pri starejših otrocih. Mi pri tem lahko sodišču le svetujemo, podamo svoje mnenje in opažanja.«

»Sodišče se o dodelitvi otrok odloča na podlagi dokazov in mnenja CSD, pri katerem mora družina po vložitvi tožbe na sodišče opraviti svetovalni pogovor,« je pojasnila podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani Martina Erzin. Lastno mnenje si sodnik pridobi tudi med komunikacijo s starši na glavni obravnavi; če je še vedno v dilemi, lahko z otrokom opravi neformalni razgovor. »Za takšno potezo se odločim, če tako želijo starši. Če pa jo oba odklanjata, tega ne izvedem. Je pa res, da se zgodi tudi, da otrok izrecno prosi za razgovor s sodnikom.«

Po svoji volji

Kot je povedal odvetnik Boštjan Verstovšek, med drugim zagovornik očeta v koroškem primeru Kaker – ter Daše in Asje Jež, s katerima so se več let borili za predodelitev k očetu –, naj bi bilo otrokovo mnenje o tem, pri kom od staršev bi rad živel, po spremembi zakona za sodišče obvezujoče že pred otrokovim dopolnjenim desetim letom, »a sodstvo ta predpis uporablja po svoji volji, tako da imamo primere, ko se mnenje celo 12- ali 13-letnega otroka še vedno jemlje kot vprašljivo, 'delegirano' in pod vplivom enega od staršev. In potem v primer vključijo sodne izvedence, da o tem podajo svoje mnenje. To, da toliko star otrok ne bi vedel, kaj govori oziroma ne bi dojel morebitne manipulacije staršev, je po mojem absurd.«

»Otrokova izbira ali želja je pri oceni, kaj bi bilo v konkretnem sporu najboljše za otroka, zelo pomembna,« odgovarja specialistka klinične psihologije Vera Slodnjak, ki že dolga leta opravlja tudi delo sodne izvedenke ob dodelitvah otrok ob razvezah. »Velika večina otrok želi ohraniti bližino z obema staršema. Zgodi se, da izrazijo preferenco za enega od staršev na način, za katerega upajo, da bo zmanjšal konflikt med staršema, ali da bi zaščitili šibkejšega. Lahko pa se postavijo celo na stran tistega, ki je močnejši, ali tistega, ki je prepričljivejši. Pri presoji, pri katerem od staršev bodo boljše zadovoljene otrokove potrebe, je zato potrebno dobro poznavanje razvojnih značilnosti otrok, osebnostnega in socialnega funkcioniranja vseh članov v družinskem sistemu ter morebitnih psihopatoloških pojavov.«

Erzinova je potrdila, da se za izvedenca ponavadi odločijo prav v primerih, ko okoliščine kažejo na to, da bi bil otrok lahko ogrožen. »Naloga izvedenca v tovrstnih postopkih je, da poda oceno odnosov v družini in svetuje najustreznejše rešitve v zvezi s spornimi vprašanji in problemi. Izvedencev je zelo malo, precej so obremenjeni in roki so kratki. Za izdelavo mnenja se jim načeloma odmeri 60-dnevni rok, kar včasih zaradi zapletenosti odnosov ali opravičil strank ni dovolj. Ob izdelavi mnenja se lahko namreč izkaže, da je k delu treba pritegniti dodatnega izvedenca, na primer psihiatra, kar zadevo še bolj zavleče. Zato v takšnih, bolj zapletenih zadevah glavna obravnava ni tako hitro razpisana.« In to je šele začetek, tako da ne glede na dejstvo, da se zadeve, ki jih, vse prednostno, obravnavajo na družinskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, do konca glavne obravnave na prvi stopnji vlečejo v povprečju več kot leto dni. In vmes, če stiki niso urejeni, se lahko zgodi vse mogoče, v nekaterih primerih tudi skrivanje in celo ugrabitve otrok.

Prepočasi in netransparentno

»Dodeljevanje otrok v primeru, ko se staršem ne uspe dogovoriti, pri nas traja nesporno predolgo. Razumen rok bi bil sklep, sprejet v najpozneje pol leta, ne pa, da se vleče leto ali več,« meni odvetnik Verstovšek. Za zaplete na prvem mestu krivi sodišče in potem centre za socialno delo; ti se po njegovem mnenju v bitke za otroka sploh ne bi smeli vpletati, »ker imajo dovolj opraviti z reševanjem druge socialne problematike in se zato ne morejo kakovostno posvetiti tako kompleksnim primerom«. »Centri so zgolj neke vrste pomočniki sodišča, ki pripravljajo nekakšna poročila, s katerimi se starši le redko strinjajo.«

Na drugi strani ga »lomi« sodnija. »Postopki na sodiščih vodijo predvsem tako, da imajo vpleteni nenehno slab občutek, da se jim dogaja krivica, da so do njih pristranski. Prvič: dolgotrajni postopki. Drugič: sodni izvedenci, ki podajajo svoja mnenja, kdo od staršev bi bil primernejši za vzgojo in varstvo otroka. Glede njihovega načina ali pristopa ni nič določenega, ni nobenih pravil, po izdelavi mnenja pa so skopi s pojasnili in argumenti. Potem se, pričakovano, pojavi dilema, ali je to mnenje res pravilno. In se začne izpodbijanje, iskanje drugega mnenja in podobno, s čimer se izgublja čas in kopičijo dodatni stroški. Skratka, če bi sodišča v razumnem roku argumentirano odgovorila na morebitne pomisleke, dileme, vprašanja strank v sporu, sem prepričan, da bi se devet desetin primerov rešilo brez dodatnih zapletov in pravdanj. Ker če obstaja slab občutek, začne človek posegati tudi po najbolj skrajnih rešitvah, kakršne se je v primeru koroške deklice oprijel njen oče. Njegov svetovalec Munc je le spretno izkoristil grobe napake med postopkom na sodišču,« je pojasnil Verstovšek.

Direktorica CSD Pristav Bobnarjeva je poudarila, da so lahko problematični tudi sprejeti sklepi sodišča, predvsem tisti, v katerih je zapisano, da se bosta nekdanja partnerja sama dogovorila, kako bodo urejeni stiki z otrokom. V teh primerih lahko nastajajo večji zapleti, zlasti če drug drugemu samovoljno omejujeta stike z otrokom, sklep sodišča pa pravzaprav ničesar ne zapoveduje.

Kaznovanje starša – kazen za otroka

Erzinova na to odgovarja: »Če starši na obravnavi samoiniciativno izrazijo željo, da se bodo sami dogovarjali za stike, in če ocenim, da so tega sposobni, to željo pri odločitvi tudi upoštevam. Če sčasoma tega niso več sposobni, lahko sodišču predlagajo, naj stike natančno določi. In če stranke ne spoštujejo odločitve sodišča ali pred sodiščem sklenjene sodne poravnave, lahko sprožijo izvršilni postopek in dosežejo prisilno izvršitev.«

»Neposredna izvršba, po kateri posežejo starši, ki ne morejo do svojega potomca, je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi otroku. Postopek je naravnost grozljiv, saj ga pridejo iskat socialni delavci, sodni izvršitelj, včasih celo policija,« je dejala direktorica CSD Kamnik. »Zato po tem, ko nas eden od staršev, ki so mu stiki z otrokom neupravičeno onemogočeni, prosi za pomoč, poskušamo narediti vse – navezati stik in se konkretno pogovoriti s kršiteljem dogovora –, da bi izvršbo preprečili. Včasih nam to tudi uspe.«

Kršenja odločb sodišča, po kateri dodelijo otroka in določijo stike z drugim staršem, so pri nas (pre)pogosta, zatrjuje Verstovšek. »To smo dokazali tudi z zmago na evropskem sodišču zaradi neenakosti pred sodiščem; izvršba na otroka, ki jo je podal oče zaradi preprečevanja stikov z otrokom, se namreč ni izvršila. Ker jo je podal oče. Če bi jo mama, bi se zadeva hitro izvedla,« celjski odvetnik zavrača navedbe, da sodstvo in socialno skrbstvo mamo in očeta obravnava (vedno bolj) enakovredno.

O tem ima marsikaj povedati predvsem Stojan Jež, ki mu je po več letih vlaganja zahtevkov, tožb, odgovorov, dodatnih mnenj … vendarle uspelo v varstvo in vzgojo dobiti svoji hčerki, potem pa je s svojim znanjem in bogatimi negativnimi izkušnjami pomagal tudi številnim očetom v podobnem položaju. »Razmere so se morebiti minimalno izboljšale, a še vedno je 'izvirni greh' v delu sodišč, CSD-jev in sodnih izvedencih. Vedeti je namreč treba, da gre pri tem za dober posel, predvsem za odvetnike, sodnike in sodne izvedence. Zakonodaja je povsem dostojna, a ne deluje zaradi ljudi, ki za svoja dejanja niso niti nagrajeni niti zanja ne odgovarjajo in jim (včasih) za otroke drugih, po domače povedano, povsem dol visi.«

Sam proti vsem

Na medijske obtožbe o neustreznem postopanju centrov direktorica CSD Kamnik odgovarja, da »v javnosti žal odmevajo predvsem slabe odločitve. Delo socialnega delavca ni delo robota, ampak v reševanje situacij vstopamo po človeški plati, s svojimi lastnimi izkušnjami in čustvi, ki jih je v hudih primerih težko pustiti ob strani. Seveda se motimo, kljub vsemu pa pogosto naredimo tudi kaj dobrega; s hitrim ukrepanjem ustavimo izvršbo na otroka, ga iz rejništva vrnemo v domače okolje, ko se tam razmere normalizirajo. Bi pa pri tem rada poudarila, da so za skrb otroka primarno odgovorni starši, in ne institucije, na kar starši, zaviti v slepo sovraštvo, žal pogosto pozabljajo,« pravi.

»Žal se z otrokom pogosto, ko starši bijejo bitko, res igra pravi pingpong – na vseh stopnjah ga zaslišujejo, si ga podajajo.« Tudi zato sodna izvedenka Slodnjakova obžaluje na referendumu zavrnjeni družinski zakonik, po katerem bi imel med družinsko dramo tudi otrok sam svojega zagovornika, ki bi posredoval med starši in zagovarjal otrokove interese. Odvetnik Boštjan Verstovšek v tem ne vidi posebnega smisla. »Že zdaj ima lahko otrok neke vrste pooblaščenca, vendar gre po mojem le še za enega odvetnika več, ki sedi tam v tri dni in za to vleče denar,« je kritičen tudi do svojih kolegov. »V tem poslu gre dejansko za preveč zaslužkarstva in se opravi le tisto, kar je nujno. Pritožb na evropsko sodišče, na primer, se ne ljubi vlagati nikomur. A ravno razsodbe omenjenega sodišča potrjujejo, da naš sistem ne deluje, kot bi moral, zato mora država za dolgotrajnost postopkov na sodišču prizadetim izplačevati odškodnine.« Kljub temu pa, kot priznava, se je »na tem neskončno neurejenem polju že vendarle nekaj spremenilo na bolje«, zlasti če primerja današnje z razmerami, ko so svojo pravico iskali Ježevi. »Postopki so nekoliko hitrejši, generalno se je stanje nekoliko popravilo, a pot bo še kljub temu dolga.«