Otrok je orožje, vzemi ga v roke!

»Vi in vaš partner ali partnerka sta se razšla, vajin partnerski odnos je končan, vendar še vedno ostajata starša! ... Največkrat so otroci žrtve in orodje med partnerjema, ki želita drug drugega kaznovati ... Čeprav je boleče, je najbolj pomembno vzpostaviti nov, sodelujoč in spoštljiv odnos, ki je zelo pomemben za vaju, še bolj pa za vajine otroke!«

Približno tako na strani enega od svetovalnih centrov vabijo sveže ločence in skregance, da v varnem, intimnem okolju s sorodno doživljajočimi tehtajo svoje kalvarije. Lepe želje, prelepe, da bi bile resnične, uresničljive, sploh v kakšni zvezi s prevladujočo realnostjo? Odgovor 46-letnega J. U. iz Moravč, leto starejšega F. A. iz Celja in 42-letnega B. R. iz Ljubljane je stoodstotno nikalen. Izvirajoč iz njihove izkušnje, ki je, čeprav so si na pogled, značajsko in poklicno še kako različni, zelo podobna. Prvi ima za seboj pet let, drugi osem in pol, tretji približno pet let boja za otroke. Potem ko so šle zveze v franže.

F. A: »Nobeden od nas se noče maščevati svoji bivši, ni šlo za zapustitev družine, iracionalne razloge, šlo je za razpad zakona, temeljni interes pa je vzdrževati normalne in zadostne stike z otroki.« Kaj je normalno? »Pol-pol, a statistika dodelitve otrok v fašistični republiki Sloveniji je največkrat sto proti nič.« V škodo očetov.

Dodelitev pomeni, »kdo skrbi in vzgaja otroke in kje ti živijo. Uradno določeni stiki so,« tako F. A., »krateni 20 do 30 odstotkom očetov.« Sodišče določi količino stikov, kar naj bi bila teorija, materine zlorabe pa praksa, »ki ji gredo na roko izvedenci, centri za socialno delo, policija, tožilstva, sodniki. Ženski je dovolj, da pritisne na gumb sistema, in sistem moškega zmelje.«

Prvo poglavje

Moravčan je bil v zunajzakonski zvezi devet mesecev, konec marca 2007 se je rodila hčerka, »ona gre po treh mesecih porodniške na črno delat«, pri nas je, Makedonka po narodnosti, začela živeti s fiktivno poroko. »Dela kot natakarica v BTC, veliko se kregava, skupaj smo do božiča.« Tedaj partnerka kliče policijo, J. U. obtoži »psihičnega nasilja, to je kričanja, a kričala sva oba. Pa da sem jo z nosom rinil po stanovanju.« J. U. dobi položnico, plača 300 evrov, ker da jo je prestrašil. Policija mu je odredila, da se z njegovim očetom lahko zadržujeta le v določenem delu (njune) hiše.

Nekaj dni pozneje je sledila dvojna ovadba, poleg za nasilništvo »še za spolno zlorabo otroka, slednje celo policija kot norost takoj zavrne«. Oče da se je zadovoljeval pred očmi polletnega otroka in hčerkici kazal porno revije. Tožilstvo čez nekaj mesecev ovrže tudi nasilniški del. In še leta 2011, tako sogovornik, socialna delavka svoje odločitve argumentira tudi na podlagi (zavrnjene) ovadbe za spolno zlorabo. No, tik pred novim letom gre petnajst let mlajša partnerka v materinski dom, »tam ostane eno leto«. Menda je obljubila, »da bom do sodne obravnave imel stike s hčerko, a otroka nisem videl do septembra 2008, kar sem ves čas prijavljal na CSD«. Sodno odločijo, da J. U. dobi malo vsako nedeljo za deset ur, »tri mesece se tega drži do minute, od februarja 2009 do julija 2011 pa sem bil tako rekoč brez stikov, skrivala se je, nisem vedel, kje s hčerko živi.« Sporočila mu je, naj jo pusti, da bi rada imela svoje življenje, brezposeln »sem bil pripravljen plačevati preživnino in sem jo, tudi za nazaj, ko ni bilo stikov, v tem času se štirikrat na leto za uro in pol srečamo na igralih v Leclercu«. V CSD je mati menda ves čas govorila, da otrok očeta ne mara in se ga boji, »julija 2011 dosežem, da začne omogočati stike, do srede aprila lani«. Od takrat do novembra spet nič. J. U. izračuna, kako je v petih letih imel hčerko eno leto. Od novembra lani je zadeva relativno urejena. Avgusta 2012 je mati še poskušala omejiti stike na štiri ure, »sodnica sodbo prepiše iz njenih ust, mati prepreči 13 skrajšanih stikov, sodni izvedenec ugotovi, da me otrok ne odklanja ...«

Zdaj je nekdanja partnerka zaradi preprečevanja stikov, drugače, zaradi odvzema mladoletne osebe, obsojena na šest mesecev zapora s poskusno dobo dveh let, zadnje mesece s hčerjo živita v leseni hišici, »noter je kiperbuš, soba 15, 20 kvadratnih metrov, stranišče na štrbunk,« ona in njen moški menda verižno kadita, »CSD opozarjam, da se otrok zastruplja, jih ne zanima, preden pridem po malo, jo mati pospreja po laseh, da ne smrdi po cigaretah. Jaz pa imam urejeno življenje, družinsko, hišo. Kakšna je država, ki dopušča, cela leta, da živi otrok v bistveno slabših razmerah, kot bi lahko. Center za socialno delo me kriminalizira, prezira, diskriminira.« Poleg tega »jo je bivša stanodajalka prijavila zaradi zanemarjanja in slabega ravnanja z otrokom«, kršenja otrokovih pravic, a socialna delavka J. U. o tem menda ni utegnila niti obvestiti, tako kot zadeve ni predala policiji kot uradno pregonljivega dejanja. J. U. je zato ovadil tudi socialno delavko. Letos je bila hčerka prvič po petih letih pri očetu na počitnicah, 15 dni julija in 15 avgusta.

Moravčan je zdaj poročen, z ženo imata leto in pol staro hčerko. Pisal je na sto in en domači, tudi evropske naslove, nameraval gladovno stavkati, a so ga prepričali, da ne bi bilo učinka. S hčerjo je vsak drugi vikend, vsak torek dve uri in vse počitnice pol-pol.

Drugo poglavje

Ob ločitvi po sedmih letih in pol sta bila sinova F. A. stara štiri in pet let. »Malo sem bil doma, zidal hišo, pa služba, še postrani delal, ona je bila v službi, otroka v vrtcu. Žena in tašča sta me postavljali v apriori položaj, da z otrokoma ne znam delati. Ne hraniti, ne obleči, če žene ne bi bilo zraven, bi otroka v pol ure umrla.« Po poroki je žena še naprej živela pri svoji mami, »jaz sem pri svoji družini le gostoval«, prijavljen je bil pri svoji mami. Zaradi ženinega, kot pravi, skrajno konservativnega pogleda na svet »sem bil pripravljen počakati eno leto, če se bo kaj spremenilo, ker se ni, sem imel dovolj«. Ustavil je gradnjo nove hiše in rekel: »Zapuščam tebe, ne otrok.« Pričakoval je dogovor, žena je predlagala ločitev, pa da se noče več videvati z njim. F. A je odvrnil, da če ne bo dogovora o otrocih, naj odloči sodišče, ona je po njegovih besedah začela nagajati, »od aprila 2005 do aprila 2006 nisem imel stikov s sinovoma«. Mimogrede, nova hiša bi bila dvostanovanjska, ogromna, tudi za taščo.

»Zgodi se pravni vakuum, ni inštitucije, ki bi v vmesnem času, do dogovora, pomagala otrokom, nihče ne trzne, ne CSD ne sodišče.« Nekoč je šel po starejšega v vrtec, ga odpeljal k sebi, a ga moral takoj predati, »šlo je vendar za mater«. Slednjič so začasno odredili stike ob torkih in četrtkih. Stiki so bili zelo neredni, s stotimi izgovori, to je trajalo do leta 2007, nakar »se začne institucionalno kriminaliziranje. Žena, še bolj goreče pa tašča, gre za močno, vplivno družino, začneta pritiskati name, me ovajati zaradi grdega govorjenja, poškodovanja tuje stvari, vse lažno, 50-krat sem bil na sodišču, tolikokrat obsojen, da nisem več mogel dobiti pogojne kazni, plačal sem 2400 evrov, da me niso strpali v zapor. Pogojno sem stisnjen do leta 2016.« Po njegovih besedah je uničevala hišo, ga fizično napadla, »ko vidi, da z ovadbami ne gre dovolj hitro, ob vsaki predaji otrok inscenira napad, prepir, na sodišču verjamejo le njej, pa recimo priči s hudo dioptrijo, ki je iz 7. nadstropja videla, kakšne opanke imam obute« ... Sodišče razveljavi začasno, sestavi novo sodno odredbo o stikih pod nadzorom. Bilo je nekaj ur na teden, v Kriznem centru za mlade, ki je v okviru CSD, »sem moral priti med 15. in 15.15, bilo je zoprno, zaradi šihta, če sem zamudil minuto, se z menoj niso hoteli niti pogovarjati«. Pravi, da je uslužbenka CSD motila srečanja z otroki, ko se je F. A. temu uprl, ga je prijavila policiji, prej ugodna poročila o njem so se začela slabšati, leta 2008 ni bilo več stikov, ko je prišel na CSD, so mu menda le sporočili, da žena otrok pač ni pripeljala. Vložil je več kot 20 kazenskih ovadb zaradi odvzema mladoletne osebe, »avgusta 2008 delavec CSD predlaga popolno prepoved stikov, sodišče novembra to sprejme. V letih 2010, 2011 sem zaradi paketa svojih ovadb vabljen na sodišče«, obravnavali pa so ga, pravi, kot obdolženega, mu očitali nespoštljivost, »zahtevam zamenjavo sodnika, se pritožim predsedniku sodišča, ta mi grozi naprej, nato mojo kazensko ovadbo zavržejo, ker sodišče ni prepoznalo znakov, da je žena namerno preprečevala srečanja s sinovoma«. Žena je menda ves čas trdila, da stiki z očetom resno ogrožajo razvoj otrok. »Uspe se nama uradno razvezati,« vmes so še procesi o delitvi premoženja. Še ni končano.

»Ker zvem, da ta zakonodaja na Hrvaškem ne velja, starejšega sina obiščem v koloniji v Baški. Razveseli se me kot ne vem kaj, 15 minut sva objeta, vzgojitelji pa namrgodeni.« Hotel je prespati, da bi se videla še naslednje dni, pa so bili proti. Seveda v Celju včasih na daleč vidi otroka, če bi stopil do njiju, ju ogovoril, bi tvegal ovadbo, pravi. »Po mnenju sodnega izvedenca je travma otrok še prehuda, da bi se lahko videvala z menoj.« Odvetnik mu pravi, da je brez moči, revizijo lahko sproži ali zavrže le tožilstvo. »O moških sodišče upošteva vse ovadbe žensk, o ženskah moraš sam vložiti ovadbo, najeti odvetnika, sam plačati, za ženske vse opravi tožilstvo.« Brezplačno pravno pomoč so mu odobrili v dvajsetem poskusu. »Sem brezposeln, zelo zasilno bivam v gospodarskem poslopju ob hiši, ki propada.« CSD, pravi, je povabil na ogled in menda so mu požegnali sprejemljivost za morebitne obiske otrok.

Tretje poglavje

B. R. pravi, da so se težave 12-letne zunajzakonske zveze začele že, ko se mu je bivša, kot ji pravi, »lažno predstavila, pa zamolčala, da ima že otroka«. Ko sta pričakovala svojega, mu je menda šele povedala za hčerko iz prejšnje zveze. »Kljub šoku sprejmem njenega otroka, imava dve svoji hčerki, stari 11 in 15 let. Ko sem jo spoznal, sem imel 24 let, slep za vse, tašča me je od začetka zavračala.« Pravi, da se je prilagodil poklicu, za katerega je bila ona izobražena, »sprva mi je v vsem dajala prav, ona kot da ni imela nikakršnih želja, kmalu po rojstvu druge hčere se je začela izrisovati realna podoba, da je bilo dotlej vse zlagano. CSD zaprosim za nasvet, kaj storiti, ko se vse čez noč na nož obrne. A ni bilo in ni nobene pomoči, le podtikanja in ščuvanje hčerk in partnerke proti meni.«

Decembra leta 2008 gre mati s hčerama prvič v varno hišo, »ker da sem nevaren za okolico, otroke, s sodno odločbo bi se moral v dveh tednih izseliti, se pritožim, ker se nikakor ne čutim krivega«. Očitala da mu je napake »od rojstva naprej in tiste, ki jih še nisem storil. Obtožba je bila spisana v varni hiši, društvu za nenasilno komunikacijo, proti meni so pisali, ne da bi me kaj vprašali. Vsa ta društva so povezana, se medsebojno obveščajo.« Pred odhodom v varno hišo je bila zaradi partnerkinih klicev policija pri njih »vsaj 30-krat«. No, kljub temu da je bil domnevno nevaren, mu je partnerka menda pripeljala otroke za silvestrovanje, sama pa se zabavala po svoje.

Pastorka, pravi, je bila do pubertete krasna, nato je postala uporniška, »čeprav sem zanjo bolje skrbel kot za svoji«. Pastorka je nagovarjala bivšo in njeno mamo, »naj me izselijo, me provocira, dvakrat tudi fizično napade, grozi z mesarskim nožem, grožnjo posnamem, pa to policija in sodišče zavrnejo kot neverodostojen dokaz, češ saj me še ni zabodla.«

Na sodišču je bil B. R. obsojen na devet mesecev, tri leta pogojno, za nasilje nad partnerko. »Ko mi ona sredi noči zabrusi, da nisem oče najine mlajše hčere, je v redu, ko ji jaz odvrnem, kje se je potem gonila, sem pa nasilen.«

Drugič so šle, pove oče, v varno hišo junija 2009, »kjer je bila vnaprej dogovorjena, samo še provokacija je bila potrebna. Hočejo me spraviti iz hiše, medtem ko sem bil v bolnišnici, je zaprla dejavnost, v kateri sem bil pri njej zaposlen, celo za nazaj, kar je protizakonito.« Dejavnost, ki se je je priučil in jo razvil, njej pa, pravi, zagotovil super službo v Ljubljani. »Poplačam dolgove njenega espeja« in kmalu odpre svojega.

»Ko so šle drugič v varno hišo, sem po dveh dneh skupaj padel, hčeri sta rekli, da tam nimajo kaj iskati, pozneje sem dobil v roke njune risbice, kako me pogrešata.« Pa k domnevno nevarnemu očiju naj bi prihajale domov, na večerje.

B. R. trdi, da centri za socialno delo niti malo ne pomagajo, nasprotno, »imajo strokovne metode za ščuvanje proti očetom. Zaradi brce v prsi sem bil enkrat na urgenci, večkrat spraskan do krvi, zadnja leta ne spim, verjetno zaradi stresa, nekajkrat sem bil na psihiatriji.«

Pastorka se je odselila pri 14 letih, starejša hči ga načeloma odklanja, videl jo je spomladi pri birmi, na valeti in ob začetku šolskega leta. Torej, B. R. živi v hiši svoje bivše in njene matere, bivša s hčerkama v Ljubljani. »Starejša je bila pred časom dva meseca skrivaj pri tašči.«

Od lanskega maja, pripoveduje, je sodno določeno, da sta hčeri pri njem vsako sredo po šoli do četrtka zjutraj, vsak drugi vikend in pol počitnic, s čimer se strinja tudi sodni izvedenec. Stiki z mlajšo hčerko ne potekajo, kot bi morali. Zaradi nagajanja.

Julija »pride bivša s sekiro na vrata, jih razbije, sredi dne, jaz sem spal, z močnimi uspavali, imam težave z nespečnostjo in dihanjem«, večkrat kolapsira, prav te dni se zdravi na Golniku, »nato mi grozi s sekiro, jaz se umaknem na vrt, ona pokliče policijo, med čakanjem pa provocira, ali bova skupaj kavico spila. Policiji povem, kako je bilo, a tudi meni dajo položnico, 635 evrov, da sem tudi jaz kršitelj, kot bi bil zapisnik vnaprej spisan.« Avgusta, tako B. R., se ga je z železnim predmetom lotila še tašča. Bivša pa njegove sodelavke, oba sta bila na urgenci.

Od leta 2008, ko sta se razšla, »ne pridem do popolne, vedno le prirejene dokumentacije CSD o svojih otrocih, ob vsakem obisku CSD pa natančno popišejo vsak moj korak.« Vse institucije so po očetovem mnenju povezane, centri za socialno delo, varne hiše, ženske svetovalnice, materinski domovi, centri za nenasilno komunikacijo. »Absolutno v škodo očetom. In otrokom.«

Nadaljuje: »Ko so bile v varni hiši, sta šli hčeri brez moje vednosti trikrat kot socialno ogroženi na letovanje, a imam tako jaz kot bivša dovolj denarja, nihče ni preverjal našega finančnega stanja.« Za vse skupaj pa je izvedel s televizije. Tako julija kot avgusta je mlajšo videl po tri dni.

Iz pripovedovanj hčera je razbral, da te in one svetovalke ob igri otroke usmerjajo v protiočetovsko naravnanost. In ob tem je mati, bivša, »ob odhodu iz varne hiše dobila priznanje za izjemen pogum in voljo pri novih korakih v življenju«.

Morda je nov korak, se sprašuje oče, da ga je bivša sredi tega tedna po telefonu obvestila, da »je mlajšo hčerko iz njegovega kraja prepisala na eno ljubljanskih osnovnih šol«. Na vprašanje, kam, je menda odložila. Lokacije mu niso razkrili niti na centru za socialno delo. »In kršili zakon.« Lahko jih toži, procesa pa »bo konec, ko bo mala že zunaj osnovne šole«.

Le vkup?

»Zakonodaja, ki ureja stanje po razvezah, je grozljiva,« je prepričan F. A., ki rade volje svetuje moškim z enakimi težavami. »Očetje nič ne moremo.« Zelo težko je zbrati kritično maso, ki bi pretehtala, »si postavila cilje«. In kaj dosegla.

Celjan ima predloge, kako naj bi ravnali, ko gresta ženska in moški vsaksebi: »Ureditev stikov z otroki najpozneje v tednu dni, razveza najpozneje v mesecu dni, ureditev materialnih zadev v treh do šestih mesecih.« Zdaj je vse skupaj začarani krog, se obrača, prelaga.

Trije očetje – veliko hudih besed, sem ter tja posploševanja, a kakor pravijo, zraslih v sila tegobnih letih, ko poskušajo do svojih otrok. A so proti sistemu, ki da je izrazito diskriminatoren, brez moči.

In vse, kar so povedali, imajo dokumentirano.