Edvard Kovač o položaju Romov nekoč in danes

»EU ni bila pripravljena na desetmilijonsko romsko manjšino, a prav s tem se je njihov položaj doma začel izboljševati.«

Objavljeno
07. april 2012 21.41
Urša Izgoršek, Nedelo
Urša Izgoršek, Nedelo

Prof. dr. Edvard Kovač, predavatelj etike na filozofski fakulteti v Ljubljani in na katoliški univerzi v Toulousu, se že mnogo let ukvarja z Romi, njihovo kulturo in integracijo. Zanje se je začel zanimati že med študijskimi leti v Parizu in kot poznavalcu problematike smo mu ob svetovnem dnevu Romov postavili nekaj vprašanj.

Se je v zadnjih letih, zlasti z odpiranjem evropskih meja in na primer množično selitvijo Romov na zahod, odnos do te etnične manjšine v Evropi spremenil?

Evropski poslanec Zelenih Daniel Cohn Bendit je v Strasbourgu opozoril, da so bili evropski poslanci načrtovano prikrajšani za prave informacije ob vstopu Romunije in Bolgarije v Unijo. O njihovih socialnih težavah se ni govorilo, še manj o etničnih problemih. Tako združena Evropa ni bila pripravljena, da bo imela odslej desetmilijonsko romsko manjšino, ki še ni docela integrirana. Prihod Romov na zahod jo je zato zelo presenetil. Romunski Romi se namreč precej razlikujejo od teh, ki so jih zahodne države že integrirale. Zdaj njihovo prosto kroženje omogoča tudi schengenski sporazum, vsaj kar zadeva Rome iz Madžarske in Slovaške. Razumljivo je, da nastajajo trenja.

Toda hkrati smo zaznali izjemen pozitiven premik s poudarkom na njihovem osebnem dostojanstvu. Evropska komisija je npr. zelo ostro nastopila proti francoskemu notranjemu ministrstvu, ki je začelo Rome izganjati iz Francije. Romi so postali nekakšen lakmusov papir za stanje demokracije in za preverjanje uresničenih človekovih pravic v Evropski uniji.

Kako je to vplivalo na njihov položaj?

Italija in Francija sta zahtevali, da se proces integracije najprej pospeši v državah, ki so nove članice Unije in kjer Romi še nimajo statusa, ki je vreden človeškega dostojanstva. Toda nove članice so zahtevale dodatna sredstva, saj je to zahteven proces. Tako lahko rečemo, da se je prav zaradi težav, ki so jih na novo priseljeni Romi sprožili v zahodnih državah, njihov položaj doma začel izboljševati.

Katero državo bi lahko navedli kot zgled pri reševanju romske problematike?

Gotovo so Romi zelo dobro vključeni v vsakodnevno življenje Španije. Zelo pomembno je, da so španski »gitani« tudi pozitivni liki v španski literaturi, da sta se prek flamenka njihova glasba in ples stopila s špansko folkloro. Kar nekaj njihovih gitanov se je prebilo tudi v družbeno višji sloj. Najbrž se vam bo zdelo čudno, da ima prav Francija zelo dobro urejeno sodobno zakonodajo za Rome. Zanje imajo najprej zelo spoštljiv uradni naziv »potujoče ljudstvo« (peuple du voyage). Zdaj v Franciji zahteva zakonodaja, da morajo imeti vse občine tudi posebno ozemlje, kjer se lahko to potujoče ljudstvo nastani, ko pride karavana v njihov kraj. Na voljo imajo tudi potujoče učitelje ali pa jih v tistem času vključijo v šole, seveda se zanje pripravljen prilagojen program. Gre namreč za izjemno odprtost francoskega duha, ki želi spoštovati tudi romsko nomadsko dušo in je ne narediti takoj za »sedentarno« ljudstvo.

Kaj menite o odnosu do Romov v Sloveniji?

Tudi Slovenija je naredila kar nekaj dobrih korakov. Čeprav povsod še ni spoštovana zakonodaja, da mora imeti romska manjšina predstavnika v občinskem svetu, pa se je ta proces vendarle začel. Opažam velike razlike med reševanjem romskega vprašanje na Dolenjskem in v Prekmurju. Prav iz Prekmurja prihajajo zdaj že romski maturantje in bil sem zelo vesel, ko sem imel med študentkami na teološki fakulteti v Mariboru tudi Rominjo. Povsod se integracija ustvarja prek otrok in mladih.

Številni v slovenski družbi še vedno vidijo Rome predvsem kot socialni problem, ne pa kot obogatitev družbe, kar poudarjate sami. Kako bi to lahko presegli, kakšna integracijska politika je primerna zanje?

Prav trud v Prekmurju kaže, da je integracija mogoča. Gre namreč za spoštovanje njihove obrti, ne samo za njihov glasbeni talent. Kolikor sem seznanjen, je bilo veliko prostovoljnega dela, ko so se zdravstveno osebje in tudi predstavnice Karitas začeli zanimati za romske družine in se srečevati z njimi. Ti človeški stiki, izmenjava tradicij, učenje zdravstvene nege otrok in tudi pomoč pri vzgoji in stalnem izobraževanju, veliko več zaležejo kot še tako izdaten socialni prispevek. Seveda znova ugotavljamo, da najboljša integracija poteka v šoli.

Kdaj ste začeli spremljati vprašanje Romov, kaj vas je spodbudilo k temu?

Najbrž je čudno, da sem se začel zanimati za Rome med svojimi študijskimi leti v Parizu. Tam je nastal velik spor med francoskimi romskimi etnijami in našimi takratnimi jugoslovanskimi Romi, ki so povečini prihajali iz Niša. Ker sem govoril srbohrvaško, so me francoski socialni delavci neformalno povabili v ekipo. Potem me je pot vodila drugam, a to, kar mi je ostalo v spominu, je, da so me bili veseli, ker sem z njimi govoril zelo spoštljivo. Tako so vsaj zatrjevali Francozom. In tukaj se mi zdi, da je ključ vsega: spoštovati človeka. V Sloveniji imamo do njih predsodke, ker takoj pomislimo na njihov lahkotni odnos do lastnine. Toda ta njihov slog življenja ne izhaja iz odsotnosti morale, prav nasprotno, je izraz njihove velike komunitarnosti, občutka za občestvo. Občutek za zasebno in osebno lastnino preprosto še ni izdelan. Seveda pa so zaradi tega lahek plen različnih manipulacij. Ko se jim poruši patriarhalna struktura družine, jih zlorablja kriminalno podzemlje, kar je tragično. Ostaja pa dejstvo, da sami niso navezani na svoje reči, zato so sposobni neverjetne darežljivosti.

In če pomislim, zakaj so Romi v francoski Alzaciji tako cenjeni. Ljudje se radi obračajo nanje zaradi njihovih dostopnih cen pri manjših, a hkrati težko izvedljivih hišnih opravilih, ki jih ne bi sprejel noben podjetnik. Zdi se mi prav, da omenim tudi njihovo romanje v Camargue ali Lurd. Kdor jih je kdaj videl, strmi nad njihovo bogato folkloro, predvsem pa nad čustvenim doživljanjem duhovnega. Ob njih se začnem spraševati, kdo je človeško bolj pristen, in obžalujem, da smo jim kdaj tako daleč.