Tiskane izdaje
Če bi le prej vedeli, bi vse spremenili... Če bi le imeli moč, bi bilo vse drugače... Če bi bilo pravično, se ne bi tako končalo... Vse to roji po glavi mnogoterim Slovencem te dni. In na koncu zavzdihnejo v obup.
Ljudje čutijo, da situacija ni pravična, pa vendar ne vedo, od kod izhaja in ne najdejo izhodišča za razumevanje in dovolj odločno ukrepanje. Zato se obupano predajo, češ tako pač je, politika je umazana, čez štiri leta bo vse drugače. In tako prevaranti zavladajo.
Prevzem oblasti s strani desnosredinskih strank ni nič drugega kot načrtni državni udar: predvolilno pretvarjanje o voljnosti sodelovanja, povolilno »spreobnjenje« in sklenitev samovoljne koalicije mimo rezultatov volitev in volje izražene na volitvah. Ali se je kdo sploh že vprašal, koliko volivcev dejansko podpira to koalicijo prevare? Govoriti o 600.000 podpornikih, je dobesedno norčevanje iz državljanov in cinična aroganca, kakršno si lahko privoščijo le tisti, ki mislijo, da je narod slep kot kura in strahopeten kot miš.
Prve poteze samooklicanih oblastnikov že nakazujejo nove smernice: tožilstvo bo podrejeno diktatu notranjega ministrstva in osebnih interesov, socialna država bo ukinjena, kultura razprodana. Delijo si stolčke in položaje kot roparji ob plenu, in si mislijo, kdo nam pa kaj more. Pa vendar: s kako pravico nam kradejo čas in deželo, dneve in radosti?
Kakor vem, je vlada zaradi državljanov in ne državljani zaradi vlade – torej pravični vzdignite svoj glas in ne dovolite takšne prevare. Zavladati nam hoče destrukcija v oblačilih diplomacije. Kajti kdor vlada le zaradi dejstva, da se lahko imenuje vladar, v realnosti deluje destruktivno, saj realnost podreja iluziji o lastni moči. Stvarnost pa ga izigra.
Komur je mar za deželo in usodo ljudi, naj spregovori, kajti vsak glas najde ušesa in kdor sliši resnico, ji ne more več ubežati, ampak ga ona ujame in razoroži. Ko je človek soočen z realnostjo, ne more več varati drugih, temveč lahko vara le še samega sebe.
Na to ne računa noben prevarant. Dokler je skrit za hrbtom, je varen v nevednosti drugih. Ko pa je enkrat pred licem, lahko pristane na svoj dejanski položaj ali pa mora zavestno izdati človeka v sebi in pohoditi pravila lastne duše in vesti, da bi ostal na samovoljno določenem mestu. Ker pa to mesto ni več uravnoteženo z nevednostjo druge strani, se začne pogrezati v brezno lastne špekulacije.
In ker tudi najglasnejši pozivi niso mogli strezniti samovoljnih veljakov, ni težko napovedati, da bomo v času, ki prihaja, priča popolni izdaji človeka v njih samih, dokler nekega dne človeka več ne bo, temveč se bo le še prazna podoba krotovičila v agoniji boja za lastni obstoj.
Nihče ni slep, kajti podzavestno vsakdo čuti, ali je nekdo dejanski človek, kateremu sta pomembnejša sočlovek in reševanje stvarnih problemov, ali pa je le sebičnež, ki izkorišča dano stvarnost za lastno manifestacijo. Zato izgovorov za zaslepljenost ni.
So le ljudje, ki podlegajo nekomu, ki igra najmanjše jagnje, a je v resnici najbolj krvoločen volk. Podlegajo, ker so tudi sami volkovi, odeti v oblačila ovčic. Čas pa trga vsa oblačila in volk bo popadel volka.
***
Tanja Bizjan Velkavrh, univ. dipl. etn. in kult. antrop.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.
