Tiskane izdaje
Nič nismo pretiravali pri naši hiši, ko smo mirili kužke v trenutkih najhujšega grmenja. Najbolj nespametno je namreč v času pokanja psa spodbujati k še večjemu strahu. Podobno pravzaprav velja tudi za obisk pri veterinarju, kjer ljudje prevečkrat pretirano tolažijo svojo žival, zato jo je še bolj strah.
Mi smo torej preživeli vojno na Silvestrovo brez hujših pretresov. Pse smo peljali ven, na kratek sprehod, še preden so zagrmeli topovi, potem pa spet šele zjutraj, ko so junaki nočne kronike že zdavnaj smrčali in se povečini prebudili šele na novoletni dan popoldne. Petard v glavnem ne mečejo trezni ljudje, pravijo poznavalci.
Včeraj zjutraj smo prebirali poročila o novoletni noči, zgrozili smo se. V Italiji, kjer živimo že poldrugo desetletje in še malo zraven, je novoletna noč terjala vsaj 5000 pasjih življenj. Tako pravijo podatki organizacij za zaščito živali, ki so pred prazniki rotile sodržavljane, naj se zadržijo in naj si ne dajejo duška z oponašanjem vojne, ko pa lahko tako lepo živijo v miru.
Največ pasjih revežev je končalo pod avtomobilskimi kolesi, ko so zaradi poka skočili čez ogrado ali zbežali na cesto, ker se jim je morda zdelo, da je tam vendarle bolj mirno in varno kot na domačem dvorišču. Veliko jih je storilo smrt kar naravnost - s petardo v gobcu. Krutost človeške vrste namreč ne pozna meja, norost je neomejena, samo pamet je na svetu razdeljena v omejenih količinah.
Veliko italijanskih psov je zadnje dni končalo svoj zemeljski vek tudi tako, da so jih gospodarji, ki si takega naziva res ne zaslužijo, med potjo na novoletno veselico ali na božične počitnice preprosto vrgli iz avtomobila ali jih privezali k ulični svetilki. O vsem tem podrobno poročajo društva za zaščito živali.
Njihove novice in pozive k pameti je tisk skupaj s televizijami in radijskimi postajami skoraj zaobšel. Preglasile so jih namreč še hujše novice: petarde so ubile dva človeka, hudo ranile pa kar 600. Med njimi je bilo pol stotnije otrok, ki bodo do konca življenja hodili po svetu brez prstov, slepi ali slabovidni, z brazgotinami na obrazu.
Podatek je grozljiv, saj so bile tudi v Italiji tokrat petarde strogo prepovedane, podobno kot v Sloveniji. Žalostni italijanski rekord, pravijo, je predvsem posledica hudih stisk, ki jih čutijo vedno bolj obubožani ljudje.
Kako je bilo na Slovenskem, statistično menda še ni ugotovljeno, število žrtev vojne s petardami pa med Slovenci ne more biti tako visoko kot v Italiji, saj nas je tridesetkrat manj kot sosedov Italijanov.
Podatkov o tem, koliko psov je v Sloveniji zaradi petard končalo med pokojnimi, še nisem zasledil, na spletu pa sem opazil celo vrsto prošenj, naj ljudje pomagajo iskati pse, ki so pobegnili, ker so se tako zelo ustrašili pokov.
Novo leto se je vsekakor začelo, pa čeprav so pokale petarde. Z novimi skrbmi in novimi načrti se je začelo, veliko lepih in tudi veliko osladnih besed je bilo izrečenih in zapisanih med željami za prihodnjih 366 dni.
Olimpijsko leto bo - da ne bomo govorili samo o petardah in njihovih žrtvah! - na svoj način slovesno in praznično tudi v svetu ljubiteljev psov. Tri pomebne jubileje praznuje naš »pasji svet«. Mednarodna kinološka zveza slavi stoletnico, slovenska kinološka zveza devetdesetletnico, revija Moj pes pa tudi že dvajseto obletnico.
Mednarodna kinološka zveza (FCI) skupaj s pridruženimi zvezami, zlasti ameriško in britansko, obvladuje vzrejo pasemskih psov po vsem vetu, določa standarde, postavlja okvire in meje. Slovenska kinološka zveza (KZS) je ima podobne funkcije v slovenskih okvirih, alfa in omega je za čistokrvne pse na Slovenskem, razstave prireja in prvenstva, za edinega slovenskega avtohtonega psa skrbi, za kraškega ovčarja. Revija Moj pes, ki izhaja že enaindvajseto leto, pa je doslej veliko prispevala, da je odnos do psov in vseh živali v naši deželi veliko boljši, kakor je bil pred desetletji. Tudi pri šolanju psov za invalide je v Sloveniji orala ledino.
Svetovna kinološka zveza, slovenska kinologija in tudi revija Moj pes pa se srečujejo z izzivi novega tisočletja, s svetovno krizo, ki ruši prav vsa ravnotežja tudi med ljubitelji psov.
Pasja populacija se v času krize zelo hitro spreminja. Majhne pasme vse bolj prevladujejo. Psi, ki jim pravijo »kužki za v naročje«, so prikladni družabniki za ljudi, ki se v težkih časih počutijo stisnjeni v kot, osamljeni v majhnih mestnih stanovanjih. Kuža jim odpira vrata v svet. Stik z drugimi ljudmi je veliko bolj neposreden, če se po ulici sprehodiš s kužkom, kakor pa, če mrko gledaš v tla.
Velike pasje pasme se v kriznih časih korak za korakom umikajo v ozadje. Počakale bodo nove, gospodarsko uspešnejše čase. Vedno je bilo tako, vsaka kriza je vplivala na pasjo populacijo, vojne pa še bolj.
Rodovniških psov je v nekaterih (tudi evropskih) državah vedno manj. Samo razviti in bogati sever Evrope še kljubuje črnogledim trendom. Vedno več rodovniških mladičev v Sloveniji in drugod v Evropi, še posebej v Italiji, je uvoženih s cenejšega evropskega vzhoda. Iz Romunije prihajajo, Slovaške, Srbije, Hrvaške, tudi Ukrajine, Madžarske in Bolgarije.
Slovenski mladiči, pa naj bodo še tako kakovostni, gredo vedno teže v promet. Tudi pri pasjih mladičih je začel odločati trg, ki neizprosno tolče po vzrediteljih, tudi po najboljših. Kaj bo ostalo, ko bo krize konec, je težko napovedati. Marsikateri vzreditelj bo odnehal, ker mu ne bo več zneslo. Kdor namreč vzreja resno in odgovorno, ima ponavadi stroške višje od cene mladičev.
Še nekaj zanimivosti o trenutkih slovenske kinologije: slovenska organizirana kinologija, tista, ki skrbi za rodovniške pse, za razstave in tekmovanja, tudi za šolanje psov in predvsem kinoloških kadrov, je pred novim letom praznovala svoj visoki jubilej, devetdesetletnico, v Celju, kjer so predlanskim priredili evropsko razstavo.
Tudi mednarodno razstavo so imeli med praznovanjem jubileja pred novim letom. Na fotografijah sem opazil, da je bil veliki zmagovalec celjske razstave doberman brez repa in s kupiranima uhljema, zraven je stal postaven staffordec, ki je imel tudi prirezana uhlja. Slovenska kinologija se, tako se zdi, odloča za svoja pota, zunaj evropskih norm. V Evropi že nekaj let veljajo drugačna pravila, repov in uhljev se ne prikrajšuje več, na marsikateri razstavi kirurško obdelani psi sploh ne morejo nastopiti.
