Kar štirje letošnji nominiranci izvirate iz Prekmurja; vi, Suzana Tratnik, Feri Lainšček in Štefan Kardoš. Potrebuje to poseben komentar?

Zame to ni nikakršno presenečenje. Vem, da so se v zadnjih letih na tem, očem sicer odmaknjenem prostoru, izoblikovala močna, številna in prepoznavna pisateljska imena, kar pa mogoče spet ni naključje, če poznamo duhovni in geografski kontekst, v katerem in še posebno iz katerega, so ta peresa vzletela. Letos nas je v ožji izbor prišlo toliko, zlahka bi nas bilo več, vendar na to lahko mirno računamo tudi v prihodnje.

Koliko pisatelja zaznamuje pokrajina, tako naravna kot duhovna, v kateri je rojen in odrašča? Je to trajna določenost?

Težko polagam svoje besede v tuja usta, zase pa lahko mirne duše povem, da me ta svet z leti določa vedno globlje, vendar tega ne jemljem kot omejitev, breme, niti zgolj identiteto, kot se temu modno reče. Namreč, gre predvsem za nevidne pokrajine, atmosfere, podobe, za tisti notranji svet, ki se ni oblikoval od včeraj do danes, in verjamem, da nikoli ne umre. Tukaj temu včasih še pravijo duša, morebiti samo občutek, to je prostor otroštva, mogoče ljubezni.

Kot opozarja Matej Bogataj v oceni vašega romana, se poleg vašega vsaj še tri prozna dela znajdejo v Prekmurju, ob približno istem vojnem oziroma povojnem času. Sicer že starejši Jančarjev roman Smrt pri Marij Snežni, pa novejša, Lainščkova Muriša in Štefanečeva Pokrajina jutranje rose. Je ta tematska sorodnost naključje ali gre za neko potrebo po ponovnem razmisleku časa, ki je spremenil družbeno podobo Prekmurja?

To nikakor ni čas, ki je krojil zgolj podobo Prekmurja. Odločno trdim, da se je tukaj pisala tudi velika evropska zgodba, tisto, kar Slovenci že dolgo iščemo, pa si ne moremo ali ne upamo priznati, namreč holokavst. 26. aprila 1944 so Nemci, ko so po kapitulaciji Hortyjevega madžarskega fašističnega režima znova zasedli Prekmurje, deportirali vse tukajšnje Žide, kot so jim pravili, v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Slabo je poznano, da je v Prekmurju in Medžimurju živela ena najštevilčnejših židovskih skupnosti v tedanji Jugoslaviji, ki je pomembno sooblikovala kulturno, gospodarsko in etnično podobo te pokrajine. Po vojni se jih je vrnila v ta svet le peščica, med njimi je bil tudi moj stari oče Franz Schwartz. Razumljivo ali pa tudi ne, tudi s tem še ni bilo konec kalvarije. Nekaj tega zdaj prihaja boleče na dan. Tako kot se je takrat vojna, kljub podpisanemu premirju, podaljšala in se bila na temni strani meseca, prav tako se je nadaljevalo tavanje slovenskih Židov. Sinagoga v Murski Soboti je ostala zaprta, v njej si je vojska uredila konjske štale, pozneje, leta 1954, ko je bila do konca uničena in izropana, pa so jo porušili. Na njenem mestu je arhitekt Novak postavil prvi moderen blok v mestu, ki mu še danes pravijo »židovski blok«. Edina sled, da so tukaj nekoč živeli Židje, je nekaj zbledelih nagrobnikov, ki samevajo na robu mesta.

Mislim, da je to vredno ponovnega premisleka, ne zgolj zaradi Prekmurja. Tukaj, v tem velikokrat od Boga in politike pozabljenem svetu, slutim metaforo, ki še govori z živim jezikom, jezikom iz zemlje, bi rekel Dane Zajc.

Biljard pravzaprav nima aktivnega glavnega lika; je prej roman atmosfere, ki napoveduje, zlosluti ... Kot da posameznik v usodnem kolesju Zgodovine nima prav nobene možnosti, njegova zgodba je samo še ena od mnogih ...

Vsaj poskušajmo prisluhniti človeku, ki je zgubil tako rekoč vse, družino v Auschwitzu, ženo in sina, nadarjenega violinista, celotno premoženje. Kar je ostalo, mu je bilo po vojni odvzeto, nacionalizirano, ne nazadnje je bilo iz knjig izbrisano še njegovo ime in identiteta, če kaj, je ostalo samo upanje, čeprav so rekli, da zgolj varljivo. In to naj bi bil potem nekoč aktivni glavni junak nekega romana!?

Res je, vse je v atmosferi, lažna prerokba, zgolj slutnja, ostane samo nevidno, skrivnostno, notranji svet, ki pa se edini lahko upre, vztraja v absurdu, tukaj se mogoče odpira tudi možnost, upanje, da naša zgodba ni samo še ena od mnogih.

V nekem intervjuju ste izjavili, da pasivni opazovalci, torej tudi pasivni literarni »junaki«, vidijo dlje, vendar za to plačujejo z lastno kožo in krvjo. In to misel ste komentirali še z izjavo, da je »danes največje razkošje biti tih, miren in zbran.«

To misel še vedno podpišem. Če bi mogel temu svetu kaj dati, potem bi zagotovo to.

Kot scenarist ste podpisali več dokumentarcev in filmske portrete Mateta Dolenca, Staneta Jarma, Gregorja Strniše in Daneta Zajca. Vaš pripovedni način, ki se kot nekakšen pogled sprehaja po prostoru in času, ni daleč od strukture filmske podobe. Vas je kdaj zamikalo, da bi režirali?

Rad imam podobe, sicer bolj negibne, slikarske, fotografske, kot gibljive. Ljubši so mi krogi navznoter, tisti, ki ponikajo v točki in se vrtijo v globini, brezčasnosti, od tistih bežečih, strukturiranih, z začetkom in koncem. Prej pesem kot zgodba, hodim na meji med podobo in fabulo, vendar te meje še nihče ni začrtal. Mislim, da bo nekaj tega videti v filmu Občutek za veter, ki ga je tankočutno zrežirala Maja Weiss, po skupni knjižni predlogi Ferija Lainščka in mene. Veselim se premiere v Beltincih, ko bomo pod poltnimi zvezdami, ki jih je tukaj še videti, spet malo sanjali.