Predsednik uprave Žita in predsednik agroživilske zbornice pri GZS Iztok Bricl pravi, da je napovedana prodaja še polna neznank. »Počakajmo, kaj se bo zgodilo. Res pa je, da napoved vsake spremembe prinaša strah. To, kar zdaj beremo, je samo namera, da se odproda 48 odstotkov. Kaj bo iz tega, ne vemo. Vsekakor pa, če pride novi lastnik, se bodo razmere spremenile.« Po njegovem je še prezgodaj ugotavljati, kdo in kakšen bo lastnik. Sicer pa je dejal, da lastniških sprememb poslovnih partnerjev pri njih ne komentirajo. »Toda če me vprašate širše kot predsednika agroživilske zbornice, lahko rečem, da vsaka sprememba lastništva v trgovini vpliva tudi na dobavitelje. Ali se bo spremenilo na slabše ali bolje, je težko napovedovati. Če se zgodijo spremembe, jih je treba najprej oceniti in se nanje prilagajati. Saj ni nič večnega, edina stalnica so spremembe. Bistveno je, da je slovenska živilska industrija konkurenčna in glede na to moramo tudi iskati svoje prostore na policah. Ne bom rekel, da me ne skrbi, daleč od tega; pravim pa, da počakajmo, saj je po zdaj povedanem zgolj namera lastnika Mercatorja, ki je napovedal prodajo deleža.«

Edvard Fonda, direktor Krasa in Mesnin dežele Kranjske (MDK), trdi, da ni prav, če bo Mercator prodan tujcem, in je prepričan, da tako misli večina Slovencev. »Za nas pomeni to neznanko, grožnjo. Vsaka sprememba vnaša negotovost. Kako velika bo ta sprememba, je težko povedati, vsekakor pa nam ni všeč, da se prodaja, in narobe je, če pride v tuje roke. Res pa je, da je hrana praviloma nacionalna. Velikokrat sem v Carrefouru v Italiji in nimajo francoskih izdelkov. Mislim, da ima hrana še vedno nacionalno noto in da jo bo ohranila. A določena grožnja gotovo je. Pri vsem, kar se dogajajo zdaj, je to še dodatek k vsej negotovosti.« Skupina Kras največ proda Mercatorju (med 30 in 40 odstotkov), daleč več kot Sparu na drugem mestu in Tušu na tretjem. O morebitnem tujem prevzemniku največjega trgovca pri nas je Fonda prepričan, da ta najbrž ne bo imel povsem drugačne nabavne politike. Toda že vsako zmanjšanje je lahko udarec za družbo Kras, priznava Fonda; čeprav se ne želi politično opredeljevati, pravi, da je dogajanje z Mercatorjem največja napaka slovenske politike za živilce. » Mercator je, kakor koli obračamo, največji domači trgovec in največji kupec izdelkov slovenske prehranske industrije.«

Vojko Volk, svetovalec Skupine MIP: »Tako kot mora država poskrbeti za nekatere vitalne zadeve v živilski industriji, je zelo priporočljivo, da na tako majhnem trgu, kot je Slovenija, ohrani tudi vitalne zadeve v distribuciji in prodaji. Ne moremo in ne smemo se primerjati z velikimi trgi, na katerih ni toliko pomembno lastništvo, ampak predvsem ponudba in ekonomija. Zato je zelo pomembna previdnost, tudi pri sestavi lastništva, ki naj bo taka, da ji ne bo vseeno za lastno industrijo. Navsezadnje ima tudi kupec pravico do hrane, izdelane v tej regiji. Zato smo živilci zaskrbljeni nad odnosom države in finančnih ustanov v državi do same podpore dolgoročnega razvoja primarne in živilske industrije. Če nam to uide iz rok, potem identitete trga ni več. Ne vem, zakaj Švicarji ali Avstrijci lahko skrbijo zase tako dobro, pa so to večji trgi in imajo več kapitala. Prav ta kriza pa je pokazala, da se do tega problema vedemo posebno mačehovsko.«

Aleša Kandus, predsednica uprave Medexa: »Mercator kot največji trgovec v državi je pomemben tudi zaradi razpršenosti trgovin, ki jih ima tudi na manjših lokacijah po Sloveniji, in vprašanje je, ali bo tujec to vzdrževal. Po mojem je strateškega pomena za državo, da ima enega velikega domačega trgovca. Zato mislim, da ni dobro, da bi prešel v večinsko last tujcev.« Pri prodaji tako velikega deleža Mercatorja pa je zdaj po njenem znova na potezi država, ki je ob prodaji svojih deležev v tej družbi zagotavljala, da bodo varovali interese. »Kje je zdaj ta interes?« se sprašuje Aleša Kandus in dodaja, »gotovo je interes vseh v prehranski verigi, da Mercator ostane slovenski.«