Medtem ko v Kaliforniji geji in lezbijke hitijo
pred oltar, saj so v tej ameriški zvezni državi
uzakonili istospolno poroko, se pri nas še vedno
srečujemo z diskriminacijo do istospolnih zvez ter
homofobijo, ki se je prejšnji teden pokazala tudi na
paradi ponosa v Ljubljani, ko je prišlo do fizičnega
obračunavanja nad nekaterimi udeleženci. Mogoče bi
ljudje homoseksualnost bolj sprejemali, če bi
vedeli, da je le-ta biološko prirojena, na kar kaže
vse več znanstvenih dejstev.
Znanstveniki so tako pred kratkim predstavili dve
odmevni študiji, ki zelo jasno kažeta na to, da je
istospolna usmerjenost v veliki meri genetsko
oziroma biološko pogojena in ne prosta izbira
posameznika. Ena izmed stvari, ki je dolgo časa
begala raziskovalce, je bil navidezni paradoks
»gejevskih genov« oziroma kako to, da gejevski geni
preživijo v populaciji, če imajo homoseksualci
veliko manj otrok kot heteroseksualci?
Nova študija podpira vznemirljivo idejo: ti isti
geni bi lahko povečali plodnost pri ženskah. Kljub
nekaterim spodbudnim sledem v zadnjih dveh
desetletjih, raziskovalci še niso odkrili gena, ki
bi bil neposredno povezan s homoseksualnostjo. Kljub
temu so številne raziskave pokazale, da imajo moški
homoseksualci več homoseksualnih moških sorodnikov
po svoji materni strani, kot po svoji očetovi
strani, kar je pripeljalo nekatere znanstvenike do
zaključka, da se gejevski geni mogoče nahajajo na
kromosomu X. Poleg tega je leta 2004 ekipa pod
vodstvom evolucijskega psihologa Andrea Camperia z Univerze Pad v Italiji odkrila, da imajo
ženske, ki so v sorodstvu s homoseksualnimi moški,
več otrok, kot ženske, ki so v sorodu s
heteroseksualnimi moški. Razlike so bile izrazite:
matere homoseksualnih moških, na primer, so imele v
povprečju 2,7 otroka, v primerjavi z 2,3 otroki za
matere heteroseksualnih moških. Podoben trend je
veljal tudi za materine tete.
Zanimiv matematični model
V novem delu, ki je bilo prejšnji teden
predstavljeno v ugledni reviji PLoS ONE je Camperio s sodelavci uporabil matematično
modeliranje, da bi videl, kateri izmed genetskih
scenarijev bi lahko razložili te rezultate. Ekipa je
preučila več kot ducat možnosti, kot so število
gejevskih genov (eden ali dva), koliko reproduktivne
prednosti ti geni dajejo in ali se geni nahajajo na
X kromosomu ali drugih kromosomih. Model, ki je
najbolje razložil podatke, vsebuje dva gejevska
gena, od katerih je vsaj eden na X kromosomu. Ta
gena povečujeta rodnost žensk, vendar pa jo pri
moškem zmanjšata – fenomen, ki je znan pod imenom
»seksualni antagonizem.« Camperio predlaga, da bi
lahko ta gejevska gena povečala privlačnost do
moških, ki jo do njih čutijo tako moški kot ženske.
To nasprotuje temu, da bi gejevski geni naredili
homoseksualne moške bolj »ženstvene« kot predlagajo
nekateri. Čeprav so ti geni slabi za moško plodnost,
so dobri za žensko plodnost in lahko zaradi tega, v
majhnem, a stabilnem številu, preživijo v
populaciji, pravijo avtorji.
Matematični model se na drugi strani ne dotika
homoseksualnosti pri ženskah. »Še vedno se ukvarjamo
tudi z lezbijštvom, vendar ne dobivamo enakih
rezultatov in verjetno bomo dobili popolnoma
drugačno razlago,« pravi Camperio.
Dean Hamer, vedenjski genetik iz National Cancer Institutea
v Bethesdi, ki je pionir raziskav gejevskih genov,
pravi, da je študija »elegantna matematična
analiza.« Temu dodaja, da so Italijani prišli do
»preproste rešitve« darvinističnega paradoksa, ki ga
je predstavljala homoseksualnost: »Kar je gejevski
gen v moškem je super-heteroseksualen gen v ženski,« pravi.
Na drugem koncu Evrope pa so znanstveniki izvedli
študijo, ki je dala najmočnejše dokaze do zdaj, da
je istospolna usmerjenost biološko določena.
Raziskovalci so slikali možgane ljudi in izkazalo se
je, da so pri homoseksualcih ključne možganske
strukture, ki so odgovorne za čustva, razpoloženje,
nemir in agresivnost, podobne tistim pri
heteroseksualnih ljudeh nasprotnega spola, so
sporočili v ugledni reviji PNAS. Razlike se verjetno oblikujejo v maternici ali
v zgodnjem otroštvu pravi Ivanka Savic, ki je vodila študijo na Institutu Karolinska na
Švedskem. Prejšnje študije so prav tako pokazale
razlike v možganski arhitekturi in aktivnosti med
homoseksualci in heteroseksualci, vendar so se
osredotočale na seksualne odzive, kot je ocenjevanje
privlačnosti moških ali ženskih obrazov. Ti odzivi
pa se lahko pridobijo pozneje v življenju. Da bi to
obšli, je Saviceva izmerila lastnosti možganov, ki
so najverjetneje določene ob rojstvu.
Razlike tudi v obliki možganov
Z uporabo metode funkcionalne magnetne resonance
(fMRI) so določili prostornino in obliko možganov
skupine heteroseksualcev in homoseksualcev obeh
spolov. Rezultati so pokazali, da imajo
heteroseksualni moški asimetrične možgane, z rahlo
večjo desno hemisfero – in lezbijke so prav tako
imele to asimetrijo. Medtem so imeli geji simetrične
možgane, tako kot heteroseksualne ženske. Zatem je
ekipa uporabila drugo metodo, da je izmerila pretok
krvi v amigdali, delu možganov, ki je vpleten v
strah in agresijo. Slike so razkrile, da je amigdala
pri gejih povezana z drugimi deli možganov enako kot
pri heteroseksualnih ženskah in obratno. »Ta študija
demonstrira, da homoseksualci obeh spolov kažejo
močne nasprotno-spolne premike v simetriji
možganov,« pravi Qazi Rahman raziskovalec seksualne orientacije na Univerzi
London. Saviceva pravi, da študija ne more pojasniti
ali so razlike v možganih podedovane ali rezultat
nenormalno visoke ali nizke količine spolnih
hormonov – kot je testosteron – v maternici.
Najnovejše študije in tiste, ki jim bodo sledile,
bi lahko končno razrešile zapleteno in kontroverzno
temo ali je homoseksualnost »prosta izbira« ali pa
jo povzročajo dejavniki, ki so zunaj posameznikove
kontrole in tako pripomogle k večji družbeni
sprejemljivosti istospolne usmerjenosti.