Znanstveniki so tako pred kratkim predstavili dve odmevni študiji, ki zelo jasno kažeta na to, da je istospolna usmerjenost v veliki meri genetsko oziroma biološko pogojena in ne prosta izbira posameznika. Ena izmed stvari, ki je dolgo časa begala raziskovalce, je bil navidezni paradoks »gejevskih genov« oziroma kako to, da gejevski geni preživijo v populaciji, če imajo homoseksualci veliko manj otrok kot heteroseksualci?

Nova študija podpira vznemirljivo idejo: ti isti geni bi lahko povečali plodnost pri ženskah. Kljub nekaterim spodbudnim sledem v zadnjih dveh desetletjih, raziskovalci še niso odkrili gena, ki bi bil neposredno povezan s homoseksualnostjo. Kljub temu so številne raziskave pokazale, da imajo moški homoseksualci več homoseksualnih moških sorodnikov po svoji materni strani, kot po svoji očetovi strani, kar je pripeljalo nekatere znanstvenike do zaključka, da se gejevski geni mogoče nahajajo na kromosomu X. Poleg tega je leta 2004 ekipa pod vodstvom evolucijskega psihologa Andrea Camperia z Univerze Pad v Italiji odkrila, da imajo ženske, ki so v sorodstvu s homoseksualnimi moški, več otrok, kot ženske, ki so v sorodu s heteroseksualnimi moški. Razlike so bile izrazite: matere homoseksualnih moških, na primer, so imele v povprečju 2,7 otroka, v primerjavi z 2,3 otroki za matere heteroseksualnih moških. Podoben trend je veljal tudi za materine tete.

Zanimiv matematični model

V novem delu, ki je bilo prejšnji teden predstavljeno v ugledni reviji PLoS ONE je Camperio s sodelavci uporabil matematično modeliranje, da bi videl, kateri izmed genetskih scenarijev bi lahko razložili te rezultate. Ekipa je preučila več kot ducat možnosti, kot so število gejevskih genov (eden ali dva), koliko reproduktivne prednosti ti geni dajejo in ali se geni nahajajo na X kromosomu ali drugih kromosomih. Model, ki je najbolje razložil podatke, vsebuje dva gejevska gena, od katerih je vsaj eden na X kromosomu. Ta gena povečujeta rodnost žensk, vendar pa jo pri moškem zmanjšata – fenomen, ki je znan pod imenom »seksualni antagonizem.« Camperio predlaga, da bi lahko ta gejevska gena povečala privlačnost do moških, ki jo do njih čutijo tako moški kot ženske. To nasprotuje temu, da bi gejevski geni naredili homoseksualne moške bolj »ženstvene« kot predlagajo nekateri. Čeprav so ti geni slabi za moško plodnost, so dobri za žensko plodnost in lahko zaradi tega, v majhnem, a stabilnem številu, preživijo v populaciji, pravijo avtorji.

Matematični model se na drugi strani ne dotika homoseksualnosti pri ženskah. »Še vedno se ukvarjamo tudi z lezbijštvom, vendar ne dobivamo enakih rezultatov in verjetno bomo dobili popolnoma drugačno razlago,« pravi Camperio.

Dean Hamer, vedenjski genetik iz National Cancer Institutea v Bethesdi, ki je pionir raziskav gejevskih genov, pravi, da je študija »elegantna matematična analiza.« Temu dodaja, da so Italijani prišli do »preproste rešitve« darvinističnega paradoksa, ki ga je predstavljala homoseksualnost: »Kar je gejevski gen v moškem je super-heteroseksualen gen v ženski,« pravi.

Na drugem koncu Evrope pa so znanstveniki izvedli študijo, ki je dala najmočnejše dokaze do zdaj, da je istospolna usmerjenost biološko določena. Raziskovalci so slikali možgane ljudi in izkazalo se je, da so pri homoseksualcih ključne možganske strukture, ki so odgovorne za čustva, razpoloženje, nemir in agresivnost, podobne tistim pri heteroseksualnih ljudeh nasprotnega spola, so sporočili v ugledni reviji PNAS. Razlike se verjetno oblikujejo v maternici ali v zgodnjem otroštvu pravi Ivanka Savic, ki je vodila študijo na Institutu Karolinska na Švedskem. Prejšnje študije so prav tako pokazale razlike v možganski arhitekturi in aktivnosti med homoseksualci in heteroseksualci, vendar so se osredotočale na seksualne odzive, kot je ocenjevanje privlačnosti moških ali ženskih obrazov. Ti odzivi pa se lahko pridobijo pozneje v življenju. Da bi to obšli, je Saviceva izmerila lastnosti možganov, ki so najverjetneje določene ob rojstvu.

Razlike tudi v obliki možganov

Z uporabo metode funkcionalne magnetne resonance (fMRI) so določili prostornino in obliko možganov skupine heteroseksualcev in homoseksualcev obeh spolov. Rezultati so pokazali, da imajo heteroseksualni moški asimetrične možgane, z rahlo večjo desno hemisfero – in lezbijke so prav tako imele to asimetrijo. Medtem so imeli geji simetrične možgane, tako kot heteroseksualne ženske. Zatem je ekipa uporabila drugo metodo, da je izmerila pretok krvi v amigdali, delu možganov, ki je vpleten v strah in agresijo. Slike so razkrile, da je amigdala pri gejih povezana z drugimi deli možganov enako kot pri heteroseksualnih ženskah in obratno. »Ta študija demonstrira, da homoseksualci obeh spolov kažejo močne nasprotno-spolne premike v simetriji možganov,« pravi Qazi Rahman raziskovalec seksualne orientacije na Univerzi London. Saviceva pravi, da študija ne more pojasniti ali so razlike v možganih podedovane ali rezultat nenormalno visoke ali nizke količine spolnih hormonov – kot je testosteron – v maternici.

Najnovejše študije in tiste, ki jim bodo sledile, bi lahko končno razrešile zapleteno in kontroverzno temo ali je homoseksualnost »prosta izbira« ali pa jo povzročajo dejavniki, ki so zunaj posameznikove kontrole in tako pripomogle k večji družbeni sprejemljivosti istospolne usmerjenosti.