Vas je povabilo k sodelovanju v mednarodni zbirki Miti neposredno spodbudilo k pisanju »ciganske spovedi« ali je bila pripoved o štirih generacijah nomadske družine Mirga ustvarjena že prej?

Povabilo k sodelovanju v tej mogočni zbirki me je popolnoma presenetilo, hkrati pa mi je k sreči pustilo dovolj časa za temeljit premislek o vsebini moje udeležbe. Hologrami prvotnosti, duhovno izročilo, miti in mitično kot t. i. pesniška resnica o tem svetu, vse to je seveda nekaj, kar je v mojem ustvarjanju že od nekdaj navzoče. Lahko bi se torej lotil marsičesa in veliko se mi je tudi ponujalo. No, želel sem si resnično nekaj, kar je lahko konkretno in dovolj razpotegnjeno, da se da zasledovati v obe smeri, torej v prvotnosti in še tudi v sedanjosti. Zdaj se morda res zdi, da so se mi Cigani kar sami po sebi ponudili. Na koncu je pač zmeraj tako, ko se zadeve posrečijo, se potem zdijo popolnoma preproste. A prehodil sem v resnici veliko daljšo pot. Nekako mi je pomagalo celo naključje, da sem naletel na primerjavo med novelami Maksima Gorkega s cigansko tematiko in scenarijem filma Cigani letijo v nebo, ki je pravzaprav njihova adaptacija. Začutil sem snov, ki lahko enako spregovori v različnih časih in šele potem je bila pot do ideje za Mit o Ciganih odprta.

Vaše razmerje do Ciganov, ki ne želi ne obtoževati in ne soditi, a tudi ne zagovarjati ali obžalovati njihovih dejanj, se zdi najpomembnejša za medsebojno zaupanje in spoštovanje, iz katerega lahko zraste roman. Kaj pa je s sobivanjem Neromov in Romov v vsakdanjem življenju?

To je seveda vprašanje, ki mi ga, kot nekomu, za katerega se zdi, da »pleše z volkovi«, pogosto postavljajo in zmeraj odgovarjam le z lastno izkušnjo, ki je očitno res bolj izjemna, kot se mi to morda zdi. Že od nekdaj sprejemam vso njihovo drugačnost vsaj tako, kot oni sprejemajo mojo in prav to je verjetno ključ. Samo to lahko naredi take odnose vsakdanje, običajne in pristne. Onkraj zasebnih stikov pa se tako in tako posebno ne angažiram. Nikoli se nisem imel, recimo, za kakega borca za njihove pravice, pomagal sem jim po svojih močeh, kot sem pomagal vsakemu, če se je le dalo. Seveda se takšen način verjetno izraža tudi v moji literaturi in to se mi zdi dobro, čeprav ni samo to njen namen in me v resnici zanimajo drugi in drugačni cilji.

Zadnji prizor Lutvije s sinom Donom, nemočnim narkomanom, privezanim ob hrast, da ga ne bi premagala »zver od znotraj«, se zdi ključnega pomena za črnogledo spoznanje, da prekletstvu »žarečega četrtega Kristusovega žeblja« ciganski rod ne more uteči.

Pokazal bom dilemo osrednjega protagonista (Lutvije), s katero se roman, seveda ne naključno, konča. Ko se sprašuje, kaj naj o tem, kako se postaviti v tem svetu, pove sinu, razmišlja takole: »Moral mu bom torej povedati, da mogoče le odločamo – odločamo s tem, da se že vnaprej bojimo, da smo pravzaprav celo življenje navadne riti. Ampak, kako naj to poveš sinu? Ja, za kaj takega moraš biti rit.« In če smo prebrali roman, vemo, da Lutvija seveda ni »rit« in torej sinu ne bo povedal, da je v vdanosti v usodo rešitev. Pa čeprav je to njegova izkušnja, čeprav jih je prav zaradi svoje drže dobil po glavi. Ali, če hočete še bolj neposredno: tudi sam tega ne bom nikoli povedal svojemu sinu. Dovolim si torej roman zaznamovati s Kermaunerjevo poslovilno mislijo, da živimo pravzaprav paradoks, da je bistvo človeka tisto, kar lahko postane, in ne tisto, kar je že postal.

Tito in Partija pritegneta v monopolno politično organizacijo Jugoslavije iz golega koristoljubja deda Jorgo in njegovega vnuka Lutvijo, a oba za naivnost tudi hudo kaznuje z zaporom.

Tudi v tem primeru se nisem ukvarjal s t. i. problemom objektivnega spoznanja. Gledal sem pravzaprav iz njune perspektive, iz perspektive deda Jorge v času nastajanja jugoslovanske komunistične države in vnuka Lutvije v času njenega razpadanja. Seveda pa sem ob tem računal, da bo iz današnje bralčeve distance ta naivnost še potencirana in se bo razmerje pokazalo kot arhetip. Sicer pa je vmes še veliko drugega, recimo tudi namig, da bi oba t. i. mala človeka, če bi se znašla v enakem položaju, ravnala enako, kot je ravnal Tito ali »njegova« oblast. Navsezadnje, ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi romsko ljudstvo, tako kot Judje, nekoč dobilo svojo državo? Kaka bi bila ta država, kako bi delovala? Hipotetično razmišljanje seveda lahko ponudi prvovrstno literarno snov, lahko pa sproži tudi številna druga spraševanja.

Koliko ste z drastičnimi prizori ciganskih popotovanj upodobili tudi naša vsakdanja spraševanja o identiteti; od kod prihajamo in kam smo namenjeni?

Pojasnil sem že v uvodu, zakaj sem za svoj prispevek k aktualizaciji svetovnih mitov izbral prav zgodbo tega posebnega ljudstva. Dejstvo je, da o njegovi usodni drugačnosti niso nikoli dvomili. Ne tisti, ki so ga fanatično zavračali, pa tudi ne oni, ki so mu bili romantično naklonjeni. In s tem je še danes tako. Njegova zgodovinska usoda je vsa temeljna vprašanja o identiteti, smislu in svobodi tako rekoč materializirala. Postali so metafora, ki jo lahko otipamo. Pa vendar, morda celo vsemu temu, o čemer sva govorila na rob. Današnji čas je dodal nekaj novega: še nikoli ni na tej Zemlji živelo toliko nomadov kot prav zdaj. Res, toliko jih je že, teh novodobnih nomadov, da s prostim očesom tega niti več ne opazimo. Ali je to dobro ali slabo, bo znala odgovoriti šele prihodnost.

Intervjuje z nominiranci lahko preberete na delo.si.