Čas se ni ustavil 4448 dni

Pravijo, da je čas največja razdalja med dvema krajema in dogodkoma. Za slovensko smučanje se je štoparica prihodnosti na Pokalu Vitranc sprožila v nedeljo, 6. januarja 1999, ko je Jure Košir slavil zadnjo izmed treh slovenskih zmag. Ustavila se še ni. Minilo je že 4448 dni. Polnih 13 let je šlo mimo, ne da bi opazili, da je senca časa dodobra znižala raven dojemanja kakovosti. Nekoč je bila merilo za uspeh petnajsterica, vrhunstvo pa zmage Jureta, Bojana in Roka. V zadnjih letih je bil vrhunec tekem za Pokal Vitranc šesto mesto v slalomih Draga Grubelnika ('04) in Mitje Valenčiča ('11), merila pa so se znižala tako, da pomeni »uspeh« že uvrstitev v trideseterico.

Upanje, da se bo zgodil rezultatski »čudež«, nikoli ni ugasnilo. Tudi pred letošnjim Vitrancem ne. Zavoljo pomladnih razmer, ki pogosto prinašajo popolna presenečenja. A upanje pogosto meji na brezup. Slovensko smučanje z izjemo Mitje Valenčiča v tehničnih disciplinah kotira zelo nizko. Za nekatere blizu brezupa. Večkrat se vprašam, koliko časa bomo čakali na novo zmago, oziroma, ali ima slovensko smučanje dovolj potenciala, da bi sledilo razvoju. Če bi sodili po zaledju, bi se priključil tistim, ki menijo, da bo po Savi Dolinki preteklo veliko vode, preden bo zmagal Slovenec. Leto, dve, tri, štiri ali pet je (pre)optimistična napoved.

Vse je odvisno od prihajajočih mladcev. Letos bo v Kranjski Gori pod drobnogledom rod 1992 – Boštjan Kline, Žan Kranjec, Klemen Kosi in Mišel Žerak. Na očeh bodo, kot so bili »mladinci« konec sedemdesetih (Križaj, Boris Strel in Jože Kuralt) ter v začetku devetdesetih (Košir, Mitja Kunc, Andrej Miklavc in Matjaž Vrhovnik). Visoka profesionalnost in predanost delu na vseh ravneh in v vseh selekcijah je samoumevna. Glavno vlogo pa bodo, slej kot prej, imeli trenerji. Ob tem bi izpostavil kritiko Anteja Kostelića, da slovensko smučanje v preteklem desetletju ni sledilo času in je nadaljevalo z načinom dela starejših rodov, ko je bil sistem finančno stabilen in je hranil veliko bazo. Ker zaledja in denarja že dolgo ni, bo treba čimprej obrniti ploščo in, kot svetujejo Kostelići, to nadoknaditi z veliko količino treninga in vsestranskostjo. Njihovega recepta so se oprijeli mnogi. Med drugimi Norvežani, ki sodijo med najbogatejše države sveta, a imajo v svetovnem pokalu le po dva moška in dekleti!

Statistika kaže, da so slovenski zmagovalci svetovnega pokala potrebovali povprečno več let trdega dela in urjenja za priključek k svetovnemu vrhu. Zato je mladcem treba dati čas, da dozorijo. Primerjave s Carlom Janko in Marcelom Hirscherjem so samoumevne, ker gre za nosilca mladinskih kolajn, vendar sta Švicar in Avstrijec fenomena, ki jih tudi v njunih državah ne proizvajajo po tekočem traku. Za slovensko smučarsko miselnost pa je pomembno, da prihajata iz okolja, v katerem nikogar ne ujčkajo. Novi časi darvinovskega pristopa nedvomno narekujejo novo miselnost za kruti individualizem. Če si dober, sledi vrhunstvu in napredku, če pa si svojo priložnost zapravil, prepusti mesto boljšemu in obetavnejšemu.