Tiskane izdaje
Oblečen v temno modro, do tal segajočo haljo in z bambusovim mečem v rokah se je Boštjan, eden od 18 udeležencev treninga japonske borilne veščine kendo, priklonil pred vstopom v telovadnico in nekaj zamrmral.
»To je rei, pozdrav po japonsko. S priklonom izraziš spoštovanje do prostora in zbranih,« je razložil, preden se je bos neslišno odpravil k druščini. Koraki kendokov - tako pravijo tistim, ki vadijo to veščino - so zatopotali po doju, prostoru, v katerem izvajajo kendo, in naznanili ogrevanje. Poldrugo uro vadbe, ki je sledila, so zaznamovali glasni kriki, prepleteni z japonskimi izrazi, in udarci po dobro zavarovanih delih telesa.
Da bi razumeli kendo, se je treba seznaniti s pravili obnašanja, dojeti sporočilo, ki ga borilna veščina pošilja, in se naučiti japonske izraze. Nekateri se v njem najdejo, drugim že ob prvem stiku ne ustreza. V Sloveniji koncept ni tako nov, kakor se morda zdi.
»Resno delujemo zadnje desetletje. Redno treniramo, se povezujemo z drugimi klubi in se izobražujemo na seminarjih v tujini,« je poudaril Gregor Plevnik, trener ljubljanskega Shubukana, enega od štirih klubov, ki delujejo pod okriljem Kendo zveze Slovenije.
Po glavi, trupu, vratu
Kendo uvertura se za začetnike začne z brezplačnim ogledom treninga, na katerem si bistrijo sliko, za kakšno borilno veščino sploh gre. »Sprva vadijo v svoji športni opremi. Ko dosežejo prvo stopnjo, si priskrbijo oblačilo - hakamo (spodnji del) in keikogi (zgornji) - in meč (shinai).
Čeprav si zaščitno opremo lahko izposodijo v klubu, se nekateri kmalu odločijo za nakup lastne. Približno 200 evrov je treba odšteti zanjo,« je povedal Plevnik in naštel njene sestavne dele - zaščitno čelado, rokavice in ščitnik trupa.
Da bi se novi kendoki laže naučili izrazov, so pri zvezi pripravili priročni slovarček japonskih besed. Znebiti pa se morajo tudi zadržanosti, saj morajo ob vsakem udarcu iz sebe sprostiti krik (kiai), s katerim ga poimenujejo.
Kendo pozna sedem udarcev: naravnost po glavi (men), z manjšim odklonom levo ali desno (migi-men, hidari-men), po trupu (migi-do, hidari-do), po zapestju (kote) in najtežji - udarec v vrat (tsuki).
»Boji trajajo tri do pet minut, odvisno od tekme. Tekmuje se na dve točki. Zmaga tisti, ki ju prvi doseže. Če v tem času ni udarca, se nadaljuje v podaljšek. Zmaga tisti, ki prvi doseže točko. Poleg dotika so pomembne še druge značilnosti, ki jih pozorno opazujejo trije sodniki,« je pojasnila Tanja Greif, ena od članic ljubljanskega kluba, in dodala, da je kendo zelo uporaben v vsakdanjem življenju.
»S treningom izboljšaš pozornost in reflekse, tudi mentalno napreduješ, saj se navzameš bojevitosti. Naučiš se, kako se postaviti pred nasprotnika in kako se otresti strahu. Pomembno je, kako ga gledaš, s pogledom vplivaš na to, ali ti bo kaj naredil ali ne. Bereš njegove misli. Te občutke lahko prenesemo na druga življenjska področja. S kendom vzpostavljamo tudi psihično trdnost,« je poudarila sogovornica.
Čeprav se zdi vadba na prvi pogled preprosta, ni ravno tako: »Kendo je zelo eksploziven, veliko je ponavljajočih se vaj, ki te zelo utrudijo. Na začetku poskušaš čim pravilneje izvesti vse udarce skladno s koraki in kriki, koordinacija ni preprosta. Ko to obvladaš in napreduješ na višjo raven, pa se trudiš prebrati nasprotnika,« je pojasnila Tanja Greif.
Moč, telo, um
Potem ko so se kendoki dobro ogreli in raztegnili, so se postavili v ravno vrsto nasproti trenerja. Boštjan, prvi v nizu, je nekaj zakričal v japonščini, četica je pokleknila, zaprla oči in se za nekaj trenutkov prepustila sproščanju misli.
Gregor je zaploskal, spet so se priklonili, in začeli vadbo - najprej vsak sam s palico, nato s čelado na glavi - še hitreje -, na koncu je sledila prosta borba. Vsak udarec so spremljali glasni kriki, ki so preglasili tapkanje košarkarskih žog v sosednjem prostoru.
»Kiai oziroma vzklik ima več namenov. S krikom namreč ni blefiranja. Iztisniti moraš glas iz sebe, da pokažeš, da si udaril. V kendu velja pravilo: meč, telo in um delujejo hkrati. Potrebna je celota. Po svoje pa se s kriki tudi prečistiš. Po napornem delavniku prav paše,« sta si bila enotna Gregor in Tanja. Poudarila sta, da je kendo zelo varen šport, poškodbe so zelo redke.
Meč vihtita že deset let. Oba sta začela z aikidom, nato pa se našla v kendu. »Mečevanje me je vedno zanimalo. Preizkusila sem se v nizu borilnih veščin, ko sem prišla na trening kenda, pa sem takoj vedela, da je to tisto, kar sem iskala. Najbolj me privlači prosta borba, kar je precej unikatno pri borilnih veščinah,« nam je zaupala svoje vtise.
Poudarila je, da telesna moč pri kendu ne pride do veljave, saj tudi nižji premagujejo nasprotnike. Kategorij ta borilna veščina ne pozna, med sabo se borijo moški, ženske, visoki, nizki, močnejši, suhi... »Na Japonskem so še vedno aktivni 70-letniki, ki jih preprosto ne moreš premagati. Tu se vidi, da ni ključna fizična moč, ampak kako hitro prebereš nasprotnika. Starejši ko si, več treningov imaš za sabo, s tem bogatejšo zalogo izkušenj, zato hitreje prebereš misli tekmeca,« je razpredala Tanja.
Da je pri kendu najbolj zanimiv prav odnos z nasprotnikom oziroma ugotavljanje, kaj se dogaja v posameznikovi glavi, je prikimal tudi Gregor. Borilne športe je vzljubil že v otroštvu, ko je zbiral sličice Brucea Leeja.
»Boji so tisti, ki me povlečejo vase. Kendo je precej zahteven in naporen, zato se ga moraš lotiti povsem zbrano, z glavo, a hkrati s srcem,« je še postavil piko na i trener ljubljanskega Shubukana.
Zgodovina športa
Začetki kenda segajo v 18. stoletje, ko so v nekaterih šolah mečevanja na Japonskem začeli uporabljati varovalno opremo in bambusov meč, da bi se na treningu izognili poškodbam. Novost se je širila med šole mečevanja in takšen način treninga je postal priljubljen tudi med samuraji.
Leta 1952 so na Japonskem ustanovili zvezo za kendo. Ta borilna veščina se je zasidrala tudi na urniku športne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. Redno ga izvaja celo japonska policija in sčasoma se je uveljavil po vsem svetu.
Leta 1970 je nastala Mednarodna kendo zveza, ki skrbi za razvoj te veščine, izobraževanje sodnikov, izbiro izpitnih komisij in organizacijo tekmovanj v svetovni konkurenci. Po podatkih, s katerimi nam je postregel ljubljanski klub Shubukan, se s kendom ukvarja kakšnih deset milijonov ljudi po svetu, največ na Japonskem, kar osem milijonov.
»Močno je razširjen tudi v Južni Koreji, ZDA, Južni Ameriki in Kanadi. Sledi jim Evropa,« je povedala Tanja Greif.
Klubi vabijo
Kakor nam je pojasnil Hasan Ibrič, sekretar Združenja zvez borilnih športov Slovenije (ZZBŠS), je pri nas kar 18 zvez te vrste, ki združujejo približno tisoč klubov in več deset tisoč članov.
Vpisi novincev praviloma potekajo do sredine oktobra, več podatkov o veščinah in klubih pa je mogoče najti na njihovi novi spletni strani.
Pod okriljem Kendo zveze Slovenije, ki ni vključena v ZZBŠS, delujejo štirje klubi - poleg ljubljanskega Shubukana še Iss-Hougai (Velenje), Bushido (Murska Sobota) in Sora (Škofja Loka). Vpisi potekajo do konca oktobra, drugi termin pa bo v začetku prihodnjega leta.
Informacije so dostopne na spletni strani kendo zveze.
