V intervjuju preberite še:
Ko so reški postpunk mojstri performansa v Opatiji uprizorili še eno provokativno predstavo s pesmijo Mama ŠČ! in zmagali, se je refren pesmi razširil po vseh generacijah kot virus, kot tiste vrste vitamin, ki ga v tej spletni matrici potrebujemo, ŠČ! Hkrati se je razdelila hrvaška javnost.
S fotografom sediva v prostorih založbe Dallas v Rožni dolini, čakava na najvidnejša člana reške skupine Let 3, na kreativca in kreatorja glasbe Damirja Martinovića - Mrleta in pevca Zorana Prodanovića - Prljo, ki se vračata s televizijskega intervjuja na Pop tv. Kot sporoča predstavnica za stike na založbi, zamujata, ker se ne moreta stlačiti v avto zaradi uniform. Slačenje in oblačenje, težave sodobnih performerjev, na katere so člani Let 3 navajeni.
Ko vstopita v sobo, sta pod brki in kapami s šiltom videti rahlo utrujena, a ne, takoj ko fotograf predlaga fotografiranje, oživita. V hipu navlečeta mavrične plašče, maršalske kape in si nadeneta izraz prekaljenih performerjev. Morava natakniti tudi čevlje, vpraša Mrle s parom svetlomodrih visokopetnih čevljev v rokah. Ne bo treba. Izdih olajšanja.
Morda bi bilo najbolje, rečem za uvod, če z vprašanji začne kar Jože Suhadolnik, mislim, da je bil s fotoaparatom ali brez priča skoraj vsem vašim akcijam in performansom. Od pank obdobja Termitov dalje. Recimo tistega na Reki na dan OF, ko ste za spomenik na Reki zavezali takratnega pevca Kralja in ga streljali z vodnimi pištolami. Uf, ne spomnim se, pravi Prlja in odloži kapo. Kaj je že bilo?
Ko stopijo na oder, polgoli in dlakavi, z nagobčniki za genitalije, zamaskirani v apokaliptične kralje kiča in smeti, se zdi, da že s svojo pojavo presegajo vsakršno realnost, je zapisal Miljenko Jergović. In jaz, tudi ko ju vidim v živo, ne morem dodati nič boljšega kot to.
Prlja: Mislim, da gre za nekakšen refleks. Ko si kot moški obujem čevlje z visoko peto, čez nekaj časa občutim, da imam mišice, za katere niti nisem vedel, da jih imam; atrofirale so, ker jih nisem uporabljal. In mislim, da je ta pesem pri ljudeh vzbudila prav spomin na ta atrofirani občutek, ki ga imamo nekje v sebi, a smo nanj že pozabili. Mama ŠČ! je ljudi zadela podobno, kot kadar te zdravnik s kladivcem udari po kolenu, da preveri reflekse.
Mrle: In kaj se je pokazalo? Da ljudje v resnici potrebujejo tak tip glasbe in performansa, da jim je dovolj sterilne muzike in polikanih pevk in pevcev, da potrebujejo nekaj, kar je zabavno, duhovito, a ima v sebi tudi kritično ost družbe. Najbrž smo zmagali tudi zaradi našega celotnega dela.
Jasno je, da zmaga pesmi Mama ŠČ! ne pomeni nič trajnega za družbo v celoti, a za trenutek so si ljudje priznali, da nas sprejemajo v paketu: našo drugačnost, »zajebancijo«, našo resnost in naše ekscese. Za trenutek so morda priznali, da je eksces pomemben del življenja. Takšni trenutki so kratkotrajni, ampak zdravilni, a tudi zobe je treba vedno popravljati, enkrat ni dovolj.
