V nadaljevanju preberite:

Polimialgija. Je napisala zdravnica na koncu dolgega poročila o pregledu, ki ga je opravila, ko sem jo po več desetletjih bahavo zdravega življenja brez tegob, zdravil in terapij zaprosila za pomoč zaradi bolečin v mišicah. Najprej sem bila odločena, da ne bom nikomur nič povedala o tem, kar se mi dogaja.

Mar ni bolečina osebna stvar, ne pa tema za pogovor, in mar ni nujno, da se človek v takšnih krizah umakne v lastno telo in išče odgovore na vprašanje, zakaj boli in kako premagati to stanje, s tem, ko ga iz telesne izkušnje spremeni v duhovno spoznanje neke nove razsežnosti obstoja?

Vrnila sem se domov in predvajala Beethovnovo Deveto simfonijo. Oda radosti je bila napisana ne le, ko je bil gluh, temveč tudi v bolečinah, ki so ga mučile zadnja leta njegovega življenja. Prepričevala sem se, da mora telo peti tako glasno, kot je močna bolečina, kajti le tako bo molčalo o trpljenju in ga preoblikovalo v vzvišeno duhovnost.

»Samo huda bolečina, dolga in počasna bolečina, ki se ji nikamor ne mudi, nas prisili, da se potopimo v naše najbolj oddaljene globine. Ne verjamem, da nas takšna bolečina naredi boljše, vem pa, da nas naredi bolj globoke.«

To je stavek iz Vesele znanosti Friedricha Nietzscheja, ki je velik del življenja trpel hude bolečine in celo trdil, da je njegova bolečina kot pes, zvesta in vedno ob njem.