V članku preberite:

Na očetovo grozo je pobegnil s šestnajstletno Harriet Westbrook in se z njo poročil, četudi se mu je zdela poroka oblika despotstva in četudi vanjo ni bil zaljubljen. Oboževal je filozofa in radikalnega misleca Williama Godwina, in ko je bil nekoč pri njem na obisku, se je zaljubil v njegovo šestnajstletno hčer Mary. Njena mama je bila borka za pravice žensk Mary Wollstonecraft in je umrla kmalu zatem, ko jo je rodila. Shelleyju sta bili všeč njena inteligenca in samostojnost, verjela je v ideje, ki bi lahko spremenile svet. Mladi božansko lep pesnik, ki je bil takrat star dvajset let, je bil zanjo utelešenje vseh idealov, predvsem tistega o ljubezni. Mary je vsak dan obiskovala mamin grob in brala poezijo, prav tam sta s Shelleyjem neke noči tudi prvič spala skupaj. O ljubezni v poeziji je Shelley vedel veliko, njegova pesem Alastor ali duh samote je prava jezikovna umetnina. Govori o skrivnostni ženski, v katero se zaljubi pesnik, ki pa ni le ideal, temveč živo seksualno bitje, in Shelley je v tistih delih, v katerih govori o njej, pesem mojstrsko napisal v ritmu divje seksualnosti.

Mlada dekadentna druščina – v hotelu nasproti vile so jih zdolgočaseni gostje ves čas opazovali z daljnogledi, da bi morda naleteli na kakšen nespodoben prizor – si je obetala dolgo vročo pomlad in poletje, a so ju uničile posebne podnebne spremembe. Ves čas je deževalo, sonce so prekrivali oblaki, kmetje so ob jutrih v vinogradih kurili kresove, da bi trte obvarovali pred zmrzaljo, ki je klestila pridelek. Čeprav je bil že maj, so drevesa v gozdovih ostajala gola in niso razvila listov, ponekod v Alpah je padal sneg rumene barve, ki je smrdel po žveplu. Verniki so menili, da se približuje konec sveta. Zgodovinske knjige leta 1816 opisujejo kot leto brez sonca. V Evropi še niso vedeli, da je vreme takšno zato, ker je v Indoneziji leto dni prej izbruhnil vulkan Tambora, vzel na tisoče življenj in planet ovil v črn oblak.