Daleč od svojih in evropskih ciljev
Po tridesetih letih državnosti je mogoče reči, da kaže obrniti kompas varljivih iluzij o blaginji prihodnosti nazaj v izhodišče samobitnosti.
Odpri galerijo
Obletnica je priložnost, da se potegne črto pod neko obdobje slovenske državnosti. FOTO: Goran Tomasević/Reuters
Če na kaj, je ob trideseti obletnici samostojne slovenske države treba pokazati na preambulo ustave, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991. Obletnica je priložnost, da se potegne črto pod neko obdobje slovenske državnosti, ki je pravzaprav daljše kot obdobje Slovenije pod prvo in komaj kako poldrugo desetletje krajše od obdobja pod drugo Jugoslavijo.
Preambula predpostavlja štiri elemente, s katerimi utemeljuje smiselnost vzpostavitve lastne države. Naša teza je, da so se v povsem zoženih okoliščinah tega trenutka vsi štirje elementi zgostili v osrednje vprašanje, to pa je vprašanje vladavine prava.
Ob vseh problemih, ki spremljajo današnji trenutek slovenske države, bi bilo bržkone patetično obnavljati romantične ustanovne fraze o ustanovitvi države po »stoletnem snu slovenskega naroda«. Realnost političnih in ekonomskih upravljavcev države je namreč kaj kmalu pokazala, da je bilo sklicevanje na sanje zgolj in samo to dvoje: sklicevanje in sanje, nič več.
Toda preambula je ne glede na to hotela posneti stvarno sliko ne le tedanjega trenutka, temveč tudi prihodnosti nove države.
V prvem elementu je videla pravno sliko novega položaja, namreč to, da sta bila samostojnost in neodvisnost nove republike določena s Temeljno ustavno listino. Šlo je za pravno dejanje, ki je že v zasnovi trasiralo pomembnost vladavine prava. Takoj za prvim je sledil drugi, »dvoglavi« element: človekove pravice in svoboščine. Tretji je bil spet pravni argument, ki gradi na svobodi naroda, na svobodi ljudi, namreč na trajni pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
Trije od štirih elementov v zvezi z državnostjo izpostavljajo pravni princip. Slednji zveni romantično, toda v resnici govori o nečem mnogo pomembnejšem: o narodni samobitnosti, pridobljeni na podlagi večstoletnega boja za narodno osvoboditev. Zavzemanje za več kot biti le hlapec nasproti gospodarju, če se izrazimo nekoliko hegeljansko, je bil tisti, ki je pripeljal do točke tiste narodne suverenosti (seveda pa tudi suverenosti ljudi kot posameznikov), da je lahko prišlo do nove kakovosti, ki se ji reče država. Ne gre torej za pravljičarstvo grdega labodka, ki se je razvil v lepega laboda, gre za postajanje umne države, ki je svojo formalno ubeseditev našlo v ustavi.
Vsi štirje elementi povedo, da je politična, intelektualna in kulturna elita pred tremi desetletji dojela to, česar danes vsaj na ravni političnega predstavništva, torej niti v vladni koaliciji večine niti v simbolnem predstavništvu predsednika države, ni več sposobno niti dojeti niti upravljati. Po treh desetletjih je osrednje stebrišče države namesto njega moralo (p)ostalo pravosodje, neodvisni intelektualci in kulturniki ter tisto, kar je (p)ostalo od neodvisnih medijev in novinarjev.
Težišče vladavine prava je v demokratičnih državah in družbah zahodne tradicije postavljeno na temelje človekovih pravic in svoboščin. Razlogi za to so mnogoteri, izpričani, splošno sprejeti in povsem prepričljivi. Za naborom le-teh stoji zgodovina emancipacije ljudi, osvobajanja izpod zatiranja ali nadvladovanja celih narodov.
Evropska unija, ki danes za sedemindvajseterico predstavlja letalonosilko, na kateri pristajajo in s katere odletajo nacionalna letala, vse skupaj pa po širokem morju globalizacije pluje na podlagi meddržavne pogodbe, ima, če smemo tako reči, tudi svojo preambulo. Govori o vrednotah, na prvo mesto pa postavlja človekovo dostojanstvo. To, če govorimo o idealni postavitvi, pride čez svobodo, demokracijo, enakost in pravno državo, utemeljujejo pa se na človekovih pravicah.
»Preambula« govori tudi o ciljih EU. Ti v enaki idealni postavitvi so: mir, blaginja, svoboda, varnost brez notranjih meja, boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji, znanstveni in tehnološki napredek, ekonomska, socialna, teritorialna kohezija in solidarnost med državami.
Izpostavljene vrednote se berejo precej herderjansko, torej romantično, in vendar imajo povsem jasno definirano pravno oporišče: imenuje se Evropsko sodišče. Izkazalo se je, da se ideja multinacionalne in supranacionalne EU ni utrdila in razvila na romantični zgodbi, temveč v veliki meri na praksi tega sodišča, ki je od primera do primera, hkrati pa skladno s temeljno pogodbo gradilo evropsko pravo, evropski pravni sistem, z njim pa samo idejo Evropske unije.
Slovenija je po tridesetih letih daleč od svojih in evropskih ciljev. Ni pa razlogov za popoln pesimizem, kajti na ravni državne ureditve še vedno nekako odraža ločenost vej oblasti in duha vladavine prava. Problem Slovenije tega trenutka je, da je ta moment v tridesetih letih zgubil notranjo vsebinsko moč, realna moč pa se je začela prek vsake razumne mere koncentrirati v izvršni veji oblasti, konkretneje še več in slabše, v rokah avtokratskega predsednika vlade Janeza Janše.
Problem je, da je funkcija predsednika postala skorajda že vrhovna narcisistična postojanka in na čisto praktični ravni ne odraža dostojanstva, ki pritiče državi. Potem je problem, da je najvišja, zakonodajna veja oblasti, parlament, postala plen izvršne in da nekritično ona v podobi aktualne koalicije izvršuje povelja predsednika vlade, namesto narobe, kot je zapisano v ustavi.
Končno je problem, da je ustavno sodišče postavljeno v vlogo trdnjave, ki se mora braniti pred brutalnimi politični vpadi podobno, kot so se ljudje tega prostora morali braniti pred turškimi vpadi v 15. in 16. stoletju.
Že iz tega slednjega je mogoče uvideti vsebinsko bogati pomen četrtega elementa preambule slovenske ustave. Večstoletni boj za narodno osvoboditev, ki je ljudi kot posameznike, pa tudi kot družbeno celoto pripeljal v samobitnost in končno uveljavil državnost, ima danes svojo trdnjavo v vladavini prava. Pravni sistem je mogoče izboljševati, mogoče ga je tudi podvreči kritični argumentaciji, ni pa ga mogoče, kot to počneta predsednik vlade in njegova stranka, končno razglasiti za krivosodje samo zato, ker pravosodje ni podvrženo izvršni veji oblasti in ker ni politično obvladano.
Še več. Če je kaj mogoče primerjati s turškimi vpadi svojega časa, je to razbrzdani neoliberalizem, in ko rečemo to, ne govorimo le o problemu slovenskega družbenega prostora, slovenske države, temveč celotne EU, pravzaprav globaliziranega sveta.
Ni naključje, da je v ustanovne vrednote EU, v ustavne temelje Evrope, v njeno »preambulo«, vštric s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, vgrajeno tudi načelo socialne vključenosti, nediskriminatornosti in solidarnosti med državami. Tudi ni naključje, da se je Slovenija v svojem državniškem samopostajanju vedno sklicevala na socialno povezljivost javnega prostora. V tem je bistvo preambule ustave in njenega sklicevanja na samobitnost.
Kot smo že večkrat zapisali, so v Slovenji pred novim neoliberalizmom in logiko kapitala orožje položile skoraj vse aktualne politične stranke ter pomembni členi civilne družbe, gospodarstvo, tudi Katoliška cerkev kot pomemben zgodovinski element tega prostora.
Evropsko sodišče, ki je skozi svojo prakso pomembno oblikovalo duha ustavnosti, vladavino prava ves čas skuša postavljati v razmerje med temeljnimi človekovimi pravicami, tudi svoboščinami, in gospodarstvom kot promotorjem blaginje. Pri tem zadeva ob meje konfliktov, ki sami po sebi nosijo definicijo, da niso razrešljivi. Toda na koncu linije tega »nemogočega položaja« se kaže prepotrebnost doslednega sklicevanja na vladavino prava.
O Sloveniji po tridesetih letih njene državnosti je v tej perspektivi mogoče reči, da kaže obrniti kompas varljivih iluzij o blaginji prihodnosti nazaj v izhodišče samobitnosti, kjer se je vse začelo. Prihajajoči referendum za (pitno) vodo je dober simbolni primer poenotenja prav civilne družbe na univerzalni vrednoti, ki še kako spominja na to, kar naj bi po tridesetih letih proslavljali.
Poleg čiste vode pa si moramo naliti še čistega vina. Tri desetletja samostojne države smo živeli v iluzijah in prevarah. Kar Slovenija danes ima, ni tisto, kar si je za cilj postavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mogoče je dobro, da se iluzije lomijo na kameli, ki se je pred tremi desetletji in več v puščavi avtokratskih režimov napojila žive vode in jo skrila v svoje grbe. Sliši na ime Janez Janša in prosto po Ivanu Cankarju nas bo vedno spominjala na usodo šibkih ljudi, ki jo ti zaupajo napačnim gospodarjem.
Preambula predpostavlja štiri elemente, s katerimi utemeljuje smiselnost vzpostavitve lastne države. Naša teza je, da so se v povsem zoženih okoliščinah tega trenutka vsi štirje elementi zgostili v osrednje vprašanje, to pa je vprašanje vladavine prava.
Vsebina v štirih elementih
Ob vseh problemih, ki spremljajo današnji trenutek slovenske države, bi bilo bržkone patetično obnavljati romantične ustanovne fraze o ustanovitvi države po »stoletnem snu slovenskega naroda«. Realnost političnih in ekonomskih upravljavcev države je namreč kaj kmalu pokazala, da je bilo sklicevanje na sanje zgolj in samo to dvoje: sklicevanje in sanje, nič več.
Toda preambula je ne glede na to hotela posneti stvarno sliko ne le tedanjega trenutka, temveč tudi prihodnosti nove države.
V prvem elementu je videla pravno sliko novega položaja, namreč to, da sta bila samostojnost in neodvisnost nove republike določena s Temeljno ustavno listino. Šlo je za pravno dejanje, ki je že v zasnovi trasiralo pomembnost vladavine prava. Takoj za prvim je sledil drugi, »dvoglavi« element: človekove pravice in svoboščine. Tretji je bil spet pravni argument, ki gradi na svobodi naroda, na svobodi ljudi, namreč na trajni pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
Trije od štirih elementov v zvezi z državnostjo izpostavljajo pravni princip. Slednji zveni romantično, toda v resnici govori o nečem mnogo pomembnejšem: o narodni samobitnosti, pridobljeni na podlagi večstoletnega boja za narodno osvoboditev. Zavzemanje za več kot biti le hlapec nasproti gospodarju, če se izrazimo nekoliko hegeljansko, je bil tisti, ki je pripeljal do točke tiste narodne suverenosti (seveda pa tudi suverenosti ljudi kot posameznikov), da je lahko prišlo do nove kakovosti, ki se ji reče država. Ne gre torej za pravljičarstvo grdega labodka, ki se je razvil v lepega laboda, gre za postajanje umne države, ki je svojo formalno ubeseditev našlo v ustavi.
Slovenska zastava na vrhu Triglava na naslovnici osamosvojitve priloge časopisa Delo. FOTO: Joco Žnidaršič
Vsi štirje elementi povedo, da je politična, intelektualna in kulturna elita pred tremi desetletji dojela to, česar danes vsaj na ravni političnega predstavništva, torej niti v vladni koaliciji večine niti v simbolnem predstavništvu predsednika države, ni več sposobno niti dojeti niti upravljati. Po treh desetletjih je osrednje stebrišče države namesto njega moralo (p)ostalo pravosodje, neodvisni intelektualci in kulturniki ter tisto, kar je (p)ostalo od neodvisnih medijev in novinarjev.
Tako blizu in vendar …
Težišče vladavine prava je v demokratičnih državah in družbah zahodne tradicije postavljeno na temelje človekovih pravic in svoboščin. Razlogi za to so mnogoteri, izpričani, splošno sprejeti in povsem prepričljivi. Za naborom le-teh stoji zgodovina emancipacije ljudi, osvobajanja izpod zatiranja ali nadvladovanja celih narodov.
Prihajajoči referendum za (pitno) vodo je dober simbolni primer poenotenja civilne družbe na univerzalni vrednoti, ki še kako spominja na to, kar naj bi po tridesetih letih proslavljali.
Evropska unija, ki danes za sedemindvajseterico predstavlja letalonosilko, na kateri pristajajo in s katere odletajo nacionalna letala, vse skupaj pa po širokem morju globalizacije pluje na podlagi meddržavne pogodbe, ima, če smemo tako reči, tudi svojo preambulo. Govori o vrednotah, na prvo mesto pa postavlja človekovo dostojanstvo. To, če govorimo o idealni postavitvi, pride čez svobodo, demokracijo, enakost in pravno državo, utemeljujejo pa se na človekovih pravicah.
»Preambula« govori tudi o ciljih EU. Ti v enaki idealni postavitvi so: mir, blaginja, svoboda, varnost brez notranjih meja, boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji, znanstveni in tehnološki napredek, ekonomska, socialna, teritorialna kohezija in solidarnost med državami.
Izpostavljene vrednote se berejo precej herderjansko, torej romantično, in vendar imajo povsem jasno definirano pravno oporišče: imenuje se Evropsko sodišče. Izkazalo se je, da se ideja multinacionalne in supranacionalne EU ni utrdila in razvila na romantični zgodbi, temveč v veliki meri na praksi tega sodišča, ki je od primera do primera, hkrati pa skladno s temeljno pogodbo gradilo evropsko pravo, evropski pravni sistem, z njim pa samo idejo Evropske unije.
V Slovenji so pred novim neoliberalizmom in logiko kapitala orožje položili skoraj vse aktualne politične stranke in pomembni členi civilne družbe, gospodarstvo, tudi Katoliška cerkev kot pomemben zgodovinski element tega prostora.
V Slovenji so pred novim neoliberalizmom in logiko kapitala orožje položili skoraj vse aktualne politične stranke in pomembni členi civilne družbe, gospodarstvo, tudi Katoliška cerkev kot pomemben zgodovinski element tega prostora.
Slovenija je po tridesetih letih daleč od svojih in evropskih ciljev. Ni pa razlogov za popoln pesimizem, kajti na ravni državne ureditve še vedno nekako odraža ločenost vej oblasti in duha vladavine prava. Problem Slovenije tega trenutka je, da je ta moment v tridesetih letih zgubil notranjo vsebinsko moč, realna moč pa se je začela prek vsake razumne mere koncentrirati v izvršni veji oblasti, konkretneje še več in slabše, v rokah avtokratskega predsednika vlade Janeza Janše.
Problem je, da je funkcija predsednika postala skorajda že vrhovna narcisistična postojanka in na čisto praktični ravni ne odraža dostojanstva, ki pritiče državi. Potem je problem, da je najvišja, zakonodajna veja oblasti, parlament, postala plen izvršne in da nekritično ona v podobi aktualne koalicije izvršuje povelja predsednika vlade, namesto narobe, kot je zapisano v ustavi.
Končno je problem, da je ustavno sodišče postavljeno v vlogo trdnjave, ki se mora braniti pred brutalnimi politični vpadi podobno, kot so se ljudje tega prostora morali braniti pred turškimi vpadi v 15. in 16. stoletju.
Kot boj za pitno vodo
Že iz tega slednjega je mogoče uvideti vsebinsko bogati pomen četrtega elementa preambule slovenske ustave. Večstoletni boj za narodno osvoboditev, ki je ljudi kot posameznike, pa tudi kot družbeno celoto pripeljal v samobitnost in končno uveljavil državnost, ima danes svojo trdnjavo v vladavini prava. Pravni sistem je mogoče izboljševati, mogoče ga je tudi podvreči kritični argumentaciji, ni pa ga mogoče, kot to počneta predsednik vlade in njegova stranka, končno razglasiti za krivosodje samo zato, ker pravosodje ni podvrženo izvršni veji oblasti in ker ni politično obvladano.
Še več. Če je kaj mogoče primerjati s turškimi vpadi svojega časa, je to razbrzdani neoliberalizem, in ko rečemo to, ne govorimo le o problemu slovenskega družbenega prostora, slovenske države, temveč celotne EU, pravzaprav globaliziranega sveta.
Ni naključje, da je v ustanovne vrednote EU, v ustavne temelje Evrope, v njeno »preambulo«, vštric s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, vgrajeno tudi načelo socialne vključenosti, nediskriminatornosti in solidarnosti med državami. Tudi ni naključje, da se je Slovenija v svojem državniškem samopostajanju vedno sklicevala na socialno povezljivost javnega prostora. V tem je bistvo preambule ustave in njenega sklicevanja na samobitnost.
Kot smo že večkrat zapisali, so v Slovenji pred novim neoliberalizmom in logiko kapitala orožje položile skoraj vse aktualne politične stranke ter pomembni členi civilne družbe, gospodarstvo, tudi Katoliška cerkev kot pomemben zgodovinski element tega prostora.
Evropsko sodišče, ki je skozi svojo prakso pomembno oblikovalo duha ustavnosti, vladavino prava ves čas skuša postavljati v razmerje med temeljnimi človekovimi pravicami, tudi svoboščinami, in gospodarstvom kot promotorjem blaginje. Pri tem zadeva ob meje konfliktov, ki sami po sebi nosijo definicijo, da niso razrešljivi. Toda na koncu linije tega »nemogočega položaja« se kaže prepotrebnost doslednega sklicevanja na vladavino prava.
Mogoče je dobro, da se iluzije lomijo na kameli, ki se je pred tremi desetletji in več v puščavi avtokratskih režimov napojila žive vode in jo skrila v svoje grbe. Sliši na ime Janez Janša in prosto po Ivanu Cankarju nas bo vedno spominjala na usodo šibkih ljudi, ki jo ti zaupajo napačnim gospodarjem.
O Sloveniji po tridesetih letih njene državnosti je v tej perspektivi mogoče reči, da kaže obrniti kompas varljivih iluzij o blaginji prihodnosti nazaj v izhodišče samobitnosti, kjer se je vse začelo. Prihajajoči referendum za (pitno) vodo je dober simbolni primer poenotenja prav civilne družbe na univerzalni vrednoti, ki še kako spominja na to, kar naj bi po tridesetih letih proslavljali.
Poleg čiste vode pa si moramo naliti še čistega vina. Tri desetletja samostojne države smo živeli v iluzijah in prevarah. Kar Slovenija danes ima, ni tisto, kar si je za cilj postavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mogoče je dobro, da se iluzije lomijo na kameli, ki se je pred tremi desetletji in več v puščavi avtokratskih režimov napojila žive vode in jo skrila v svoje grbe. Sliši na ime Janez Janša in prosto po Ivanu Cankarju nas bo vedno spominjala na usodo šibkih ljudi, ki jo ti zaupajo napačnim gospodarjem.
