Wi-fi in cimetov zavitek pod Everestom

Brezžična internetna povezava, pečene dobrote in modne vrste kave, življenje je precej udobnejše kakor kadar koli prej.
Fotografija: Nepalske ekspedicijske skupine odgovarjajo, da se tujci vedejo, kakor da je Mount Everest njihova kolonija, zato jih motijo tekmeci iz Nepala. FOTO: Guliver
Odpri galerijo
Nepalske ekspedicijske skupine odgovarjajo, da se tujci vedejo, kakor da je Mount Everest njihova kolonija, zato jih motijo tekmeci iz Nepala. FOTO: Guliver

Ledenik Humbu ob vznožju Mount Everesta se vsako pomlad spremeni v višinsko prestolnico s presenetljivim razkošjem za več sto plezalcev, ki poskušajo doseči vrh najvišje gore na svetu. Konzervirane hrane in velikih satelitskih telefonov ni nikjer več. Sodobni plezalci uživajo v svežih solatah, instagramu in razkošju, ki si ga Edmund Hillary in Tenzing Norgay nista mogla niti predstavljati, ko sta pred 65 leti prvič stopila na vrh 8848 metrov visoke gore.
 

Topla prha in plastične rože


»Vsi, ki prispejo v bazni tabor, najprej vprašajo, kje je brezžična internetna povezava. Nato jih zanima, kje se lahko oprhajo z vročo vodo,« je povedal izkušen alpinist Russell Brice, ki je že stal na vrhu Mount Everesta in je lastnik podjetja Himalayan Experience, enega najstarejših in najbolj uveljavljenih organizatorjev ekspedicij.

Prve pogumne skupine alpinistov, ki so poskušale osvojiti Mount Everest, so morale potovati mesec dni, da so prispele do baznega tabora na nepalski strani gore. Potovanje zdaj traja samo osem dni, potem ko so zgradili manjše začasno gorsko letališče pri Lukli, kjer vstopimo na območje Mount Everesta. Na začetku pomladne plezalne sezone sredi aprila se vsako leto približno 2500 jakov odpravi na to potovanje in pomaga za dva meseca spremeniti ledenik, posut s skalami, v najvišje mesto na svetu. V šotorih so po tleh preproge, marsikje je videti šopke plastičnih rož.

Ledenik Humbu ob vznožju Mount Everesta se vsako pomlad spremeni v višinsko prestolnico s presenetljivim razkošjem.
Ledenik Humbu ob vznožju Mount Everesta se vsako pomlad spremeni v višinsko prestolnico s presenetljivim razkošjem.


Zaradi uporabe sončne energije se je mogoče oprhati z vročo vodo in pobegniti pred nizkimi temperaturami na prostem. Številni helikopterji vsak dan oskrbujejo mesto šotorov s svežimi zalogami in tako skrbijo za približno 1500 ljudi v baznem taboru. Plezalci, ki imajo za nekaj časa dovolj življenja na visoki nadmorski višini, lahko poletijo celo s helikopterjem nazaj v Katmandu ter si nekoliko odpočijejo in se zabavajo, preden se spet vrnejo v tabor in poskusijo osvojiti vrh.
 

Višinska bolezen avtomatov za kavo


V taboru družbe Alpine Ascents za zajtrk postrežejo s turško kavo. »Naprave za kapučino ne delajo na takšni nadmorski višini,« je pojasnil direktor Gordon Janow. Medtem v taboru družbe Seven Summit Treks iz njihove pekarne zadiši po sveže pečenih cimetovih zavitkih za plezalce, ki se vračajo z aklimatizacijskih vzponov visoko v gorah. Sveže solate so na voljo pri novozelandski družbi Adventure Consultants, katere kuhar je nekoč delal v restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami v Franciji.

V taboru družbe Alpine Ascents za zajtrk postrežejo s turško kavo.
V taboru družbe Alpine Ascents za zajtrk postrežejo s turško kavo.


»Zdi se, da je ljudem všeč preprosta hrana. Seveda so vsi že zato, ker so tako daleč stran od mest in običajnega življenja, takoj navdušeni nad navadnimi solatami in svežim sadjem,« je povedal kuhar James Perry. Bogato opremljeno kuhinjo v rezidenci veleposlanika v Bruslju je zamenjal za dva plinska kuhalnika in nezanesljivo pečico v baznem taboru. »Vsi so po svoje posebni,« je diplomatsko odgovoril na vprašanje, katere stranke so zahtevnejše: plezalci ali veleposlaniki?

Greg Vernovage, predstavnik podjetja International Mountain Guides, enega največjih na gori, je povedal, da so sodobni pripomočki sestavni del naravne »evolucije« v baznem taboru. Toda mnogi obžalujejo, da se tabor razvija v to smer. Nekoč so vsi na »hribu« poznali drug drugega, pravijo veteranski alpinisti, skupaj so uporabljali radijske frekvence, poročali drug drugemu o najnovejši vremenski napovedi in se družili ob popoldnevih ob »pijači vodnikov« – viskiju, medu in vodi. Danes pravijo, da je vaško razpoloženje izginilo.
 

Množični paketi in čedalje nižje cene


Bazni tabor je poln šotorov, saj na vrh sveta še nikoli ni poskušalo priti toliko plezalcev. Lani so izdali rekordnih 373 dovoljenj za tuje plezalce, ki so poskušali stopiti na vrh Mount Everesta iz nepalske strani, niti letos jih ni bilo dosti manj. Tudi denar je vplival na to, da se je nekoč trdna skupnost začela deliti. Ljudi je vse več, saj cene padajo, ker nekateri ponudniki ponujajo cenejše – mnoge skrbi, da tudi manj varne – vodniške storitve za vse, ki bi radi stali na vrhu najvišje gore na svetu. Tuji ponudniki, ki večinoma zaračunavajo 65.000 dolarjev za vzpon na vrh, se pritožujejo, da nepalske skupine pozabljajo na varnost in ponujajo množične pakete za samo 20.000 dolarjev. Nepalske ekspedicijske skupine odgovarjajo, da se tujci vedejo, kakor da je Mount Everest njihova kolonija, zato jih motijo tekmeci iz Nepala.

Zaradi sodobnega udobja je življenje v baznem taboru precej lažje kakor nekoč, toda vzpon na vrh je še vedno naporen. Letos so umrli že trije plezalci, lani je izginilo šest plezalcev.

Brice iz podjetja Himalayan Experience je povedal, da plezalci nujno potrebujejo vse, zaradi česar postane življenje udobnejše – tako fizično kot psihično –, saj se pripravljajo, da se bodo povzpeli skoraj na višino, na kateri letijo reaktivna letala. »Psihično stanje ljudi vpliva na to, kako uspešni so pozneje na gori,« je povedal.

Komentarji: