Rekreativni 5- kilometrski teki niso nevarni
Najbolj nevarno pri tem je, če se spotaknemo in pademo, kaže angleška raziskava.
Odpri galerijo
Rekreativni tekači trenirajo pred ljubljanskim maratonom. FOTO: Roman Šipič/Delo
Tudi v Združenem kraljestvu poznajo Parkrun. To so 5-kilometrski rekreativni dogodki za sprehajalce, tekače in prostovoljce, ki vsako soboto zjutraj potekajo na več kot 2000 lokacijah, v 22 državah, in na petih celinah.
No, in v Združenem kraljestvu so naredili zelo resno raziskavo, če in kako so ti 5- kilometrski dogodki lahko nevarni za zdravje.
Znanstveniki so pogledali obdobje šestih let (med letoma 2014 in 2019), udeležencev je bilo 29.476.294, zanimalo jih je število resnih, življenjsko ogrožujočihh, ne smrtno nevarnih, in usodnih primerov.
V tem času se je zgodilo 84 resnih življenjsko nevarnih dogodkov (skupna stopnja incidence je 0,26 na 100 000 udeležb), vključno s 18 smrtnimi žrtvami (0,056 na 100 000 udeležb). Statistično to pomeni pokazalo, da je verjetnost resnih življenjsko nevarnih zapletov izjemno nizka, vendar so bili moški spol, vse večja starost, počasnejši osebni najboljši časi in manj predhodnega tekaškega angažmaja/izkušenj (povprečno število tekov na leto in število let kot parkrun udeleženca) povezani s povečano verjetnostjo resnih in življenjsko nevarnih zapletov.
Ti so bili v veliki meri posledica srčnega zastoja (57- odstotkov) in akutnih koronarnih sindromov (24- odstotkov). Neživljenjsko nevarni dogodki so bila predvsem posledica spotikanj ali padcev, pri čemer je bila prijavljena incidenca 39,2 na 100 000 udeležb.
Resni smrtno nevarni in usodni zdravstveni zapleti, povezani z udeležbo rekreativcev na petkilometrski razdalji, so torej izjemno redki.
V kontekstu svetovne javnozdravstvene krize zaradi nedejavnosti ta ugotovitev poudarja varnost in posledično javno zdravstveno vrednost prireditev v skupnosti, kjer sta tek in hoja strategija za spodbujanje telesne dejavnosti.
Kje smo tu mi? Kaj je naša strategija? Kdo jo oglašuje, sestavlja in izvaja? In - kdo jo preverja?
No, in v Združenem kraljestvu so naredili zelo resno raziskavo, če in kako so ti 5- kilometrski dogodki lahko nevarni za zdravje.
Znanstveniki so pogledali obdobje šestih let (med letoma 2014 in 2019), udeležencev je bilo 29.476.294, zanimalo jih je število resnih, življenjsko ogrožujočihh, ne smrtno nevarnih, in usodnih primerov.
V tem času se je zgodilo 84 resnih življenjsko nevarnih dogodkov (skupna stopnja incidence je 0,26 na 100 000 udeležb), vključno s 18 smrtnimi žrtvami (0,056 na 100 000 udeležb). Statistično to pomeni pokazalo, da je verjetnost resnih življenjsko nevarnih zapletov izjemno nizka, vendar so bili moški spol, vse večja starost, počasnejši osebni najboljši časi in manj predhodnega tekaškega angažmaja/izkušenj (povprečno število tekov na leto in število let kot parkrun udeleženca) povezani s povečano verjetnostjo resnih in življenjsko nevarnih zapletov.
Ti so bili v veliki meri posledica srčnega zastoja (57- odstotkov) in akutnih koronarnih sindromov (24- odstotkov). Neživljenjsko nevarni dogodki so bila predvsem posledica spotikanj ali padcev, pri čemer je bila prijavljena incidenca 39,2 na 100 000 udeležb.
Resni smrtno nevarni in usodni zdravstveni zapleti, povezani z udeležbo rekreativcev na petkilometrski razdalji, so torej izjemno redki.
V kontekstu svetovne javnozdravstvene krize zaradi nedejavnosti ta ugotovitev poudarja varnost in posledično javno zdravstveno vrednost prireditev v skupnosti, kjer sta tek in hoja strategija za spodbujanje telesne dejavnosti.
Kje smo tu mi? Kaj je naša strategija? Kdo jo oglašuje, sestavlja in izvaja? In - kdo jo preverja?
