Borilne veščine v vsakdanjem življenju, 2.del
Borilne veščine ne vzgajajo agresivnosti, ampak zdravo borbenost in tekmovalnost, ki spoštuje dogovorjena pravila.
Odpri galerijo
Glavni namen omenjenih metod je, da spoznamo osnovne principe učinkovitega borbenega gibanja, bolje razumemo borbeni prostor in se učimo vzpostavljati borbeno osredotočenost in mirnost. FOTO: Tjaša Gnezda
V prejšnjem prispevku smo nakazali na pomen, ki bi ga lahko borilne veščine imele pri razumevanju in vzgoji borbenega vedenja. Izpostavili smo oblike nasilnega in nenasilnega boja in nakazali na razliko med agresivnostjo in borbenostjo.
Izpostavili smo tudi, da borilne veščine ne vzgajajo agresivnosti, ampak zdravo borbenost in tekmovalnost, ki spoštuje dogovorjena pravila. V tem prispevku bomo bolj podrobno opisali, kako živali in ljudje doživljamo življenjski prostor in predstavili princip mirne osredotočenosti, ki je osnova učinkovite borbe v borilnih veščinah.
Ljudje se ne borimo več samo za zadovoljitev svojih bioloških potreb, ampak tudi za svoje ideje, za vero, državo, za zmago na svetovne prvenstvu in druge abstraktne koncepte, ki jih živali ne poznajo. Če torej želimo ustrezno razumeti borbeno vedenje in razumeti, kako nam izkušnje iz borilnih veščin lahko pomagajo pri soočanju s težavami modernega sveta in nevarnostmi agresivnega in uničevalnega vedenja, moramo ustrezno razumeti razliko med življenjskim prostorom živali in človeka.
O nevarnosti agresivnega vedenja smo pred leti v Poletu že pisali. Izpostavili smo misel znanega astrofizika Stephena Hawkina, ki je v enem izmed svojih intervjujev dejal, da glavna ovira za nadaljnji razvoj človeštva, ki vključuje vzpostavitev ekološko uravnotežene medplanetarne civilizacije, ni več tehnologija in tehnološki razvoj, ampak naša agresivnost. Agresivno vedenje je, kakor pravi, imelo določen smisel v času pračloveka, ko smo ljudje morali braniti svoja ozemlja, si priskrbeti hrano, danes pa ta ista vedenja grozijo, da nas bodo uničila.
Hawkinova trditev je sicer pomembna iz vidika preusmeritve pozornosti iz tehnološkega razvoja na problem naših vedenj, spregleda pa razliko v dojemanju življenjskega prostora pri modernem človeku in živalih. Agresivna vedenja v naravi imajo precej bolj omejeno območje vpliva, kot človeška agresivnost. Poboj mladičev s strani samca, ki je prevzel ozemlje drugega samca, zato da bi se lahko hitreje paril s samicami, je gotovo primer agresivnega in nasilnega vedenje v naravi, vendar to vedenje nima velikega globalnega vpliva. Podobno velja tudi za bojne pohode opic in druga podobna nasilna vedenja, ki jih poznamo iz sveta živali. Ne glede na nasilnost omenjenih vedenj, je njihov vpliv omejen na življenjski prostor, znotraj katerega živali zadovoljijo svoje biološke potrebe.
Življenjski prostor človeka se precej razlikuje od živalskega, zato imajo tudi agresivna in nasilna dejanja lahko veliko bolj dolgoročne posledice. V tem prispevku bomo zagovarjali stališče, da do ekstremnega nacionalizma, genocidov, holokavsta, izživljanja, mučenja in drugih oblik agresivnega vedenja ne pride zato, ker bi se spremenili sami mehanizmi, ki delujejo v ozadju takih vedenj, ampak v prvi vrsti zaradi našega način dojemanja življenjskega prostora. Borilne veščine in športi nam lahko pomagajo prepoznavati prirojene borbene mehanizme v varnem in omejenem borbenem okolju. Če borbeni partner prestopi mejo varne razdalje, se bodo v nas sprožili podobni odzivi kot takrat, ko je ogrožen naš življenjski prostor.
Naša vadenja, ki si jih delimo tudi z drugimi živalmi, so posledica več milijonov let evolucijskega razvoja. Živali imajo čustva, razvijejo lahko globoke socialne in prijateljske vezi. Skrbijo za svoje mladiče. Se žrtvujejo za preživetje skupine. Premorejo tudi različne oblike jezika, ki jim omogočajo sporazumevanje. Opice se lahko naučijo do 2000 besed znakovnega jezika in to znanje prenesejo tudi na svoje potomce. Delfini so sposobni enostavnega abstraktnega razmišljanja. Čeprav imamo ljudje, v primerjavi z najbolj inteligentnimi živalmi, bolj razvite miselne in kognitivne sposobnosti, pa po mnenju priznanega izraelskega zgodovinarja Hararija to ni bil glavni razlog za hiter razvoj človeštva.
Tako imenovana kognitivna revolucija in hiter razvoj modernega človeka sta se začela, ko smo ljudje začeli oblikovati zgodbe, vanje verjeti in jih spoštovati. Do kognitivne revolucije smo ljudje živeli podobno kot socialne živali, v plemenskih skupnostih, ki so štele med 10 in 30 posameznikov. Kognitivna revolucija je omogočila organizacijo prvih večjih skupnosti, nastanek mest, držav in kasneje imperijev. Zgodbe so modernemu človeku pomagale, da je počasi prevladal nad drugimi človečnjaki, ki so živeli v tistem obdobju. Svet modernega človeka je skozi celotno zgodovino prepleten z miti, zgodbami in abstraktnimi koncepti, ki jih vzamemo ravno tako resno, kot živali vzamejo resno svoj biološko omejen življenjski prostor.
Razliko med življenjskim prostorom živali in človeka najlažje ponazorimo, če primerjamo življenjski prostor alfa leva in teritorij, ki ga je osvojil Aleksander veliki. Ozemlje leva je omejeno na zadovoljitev njegovih potreb. Na ozemlju leva je nekaj levinj, ki lovijo in tropu priskrbijo hrano in skrbijo za mladiče. Samec brani meje svojega ozemlja in na tak način prispeva k preživetju tropa in ohranitvi lastnih mladičev in s tem lastnih genov. Če to levu uspe, je recimo, notranje pomirjen s samim sabo in ne čuti noben potrebe po tem, da bi osvajal dodatna ozemlja.
Nasprotno pa Aleksandrovo ozemlje ni bilo omejeno z njegovimi biološkimi potrebami. Aleksander je ustvaril največji imperij takratnega sveta, pa kljub temu ni zadovoljil svoje želje. Aleksander je svojo abstraktno idejo vzel ravno tako resno kot lev vzame resno svoje biološko omejeno ozemlje. Aleksander se ni več boril za svoje preživetje, ampak se je boril za vzpostavitev razsvetljenega helenističnega sveta. Učinek njegovih dejanj na svet je bil neprimerljivo večji, kot je učinek, ki ga na svetu pusti alfa lev.
Ne glede na to, kako življenjski prostor dojemamo, ali gre za naš osebni, borbeni ali biološki prostor ali našo vero, ima vsak življenjski prostor mejo. Borbena vedenja se sprožijo takrat, ko je ta meja ogrožena. Ribe, ki ščitijo svoj teritorij, izgubijo interes za spopad, ko se nevarnost začne oddaljevati od centra njihovega ozemlja. Živali svoja ozemlja označujejo zato, da se lahko izognejo nepotrebnim konfliktom. Podobni mehanizmi delujejo tudi pri ljudeh. Le da se ljudje navadno ne borimo več za preživetje, ampak za naša ideje, prepričanja, gospodarsko ali nacionalno prevlado. Vsi ti življenjski prostori imajo svoje meje, ki smo jih pripravljeni braniti, ali pa v nedogled napadati druga ozemlja in širiti naš življenjski prostor. Vprašanje seveda je, ali je tak model in način doživljanja našega življenjskega prostora dolgoročno vzdržen ali pa nam grozi, da nas bodo agresivna vedenja uničila.
Nevarnost agresivnega vedenja, na katero opozarja Hawking je tako tesno povezana z načinom, kako doživljamo svoj življenjski prostor, hkrati pa nakazuje, da vedenja, ki so se oblikovala v evolucijskem razvoju in so zapisana v naše možgane, niso več primerna za reševanje globnih težav, s katerimi se srečuje moderni svet. Boljše razumevanje naših teritorialnih odzivov in načrtna vzgoja ter spreminjanje borbenega vedenja, bi nam lahko pomagala pri reševanju konfliktnih situacij in tudi bolj učinkovitem reševanju težav, s katerimi se srečujemo v današnjem času.
Borilne veščine in športi se sicer ne ukvarjajo z našimi prepričanji in idejami, ukvarjajo pa se z našimi primarnimi teritorialnimi odzivi in iščejo najbolj optimalne odgovore v borbeni situaciji. Zato, da se lahko čim bolj ustrezno odzivamo, moramo na eni strani pravilno dojemati borbeni prostor, hkrati pa ohranjati mirnost in osredotočenost.
S spreminjanjem razdalje, prestopanjem meje, si v borilnih veščinah ustvarjamo priložnost. Borbenega partnerja poskusimo pripraviti, da se odzove, da nas napade, izgubi ravnotežje ali izda svojo namero. V primeru dogovorjene športne borbe, borbeni odzivi niso primarno povezani s strahom ali jezo, ampak predvsem z našimi najbolj osnovnimi ravnotežnostnimi in obrambnimi strategijami, ki so zapisane v naš živčni sistem. Izkaže se, da ti prirojeni in naučeni avtomatični odzivi, ki omogočajo gibanje in ohranjanje ravnotežja, niso vedno najbolj učinkoviti.
V primeru napačnega pričakovanja, tako imenovane anticipacije, se v našem telesu aktivirajo avtomatični ravnotežnostni odzivi, ki za trenutek, približno pol sekunde, onemogočijo spreminjanje in prilagajanje, ravno to pa je trenutek, v katerem nas lahko borbeni partner, ki je ostal miren in osredotočen, preseneti. Za nokavt pri boksu ali mešanih borilnih veščinah zato ni nujno potreben zelo močan udarec. Bolj pomembno je, da je napad izveden v pravem trenutku in na pravo mesto.
Če se soočimo z borbenim partnerjem, ki zna zelo dobro vstopati v naš borbeni prostor, ne da bi izdal svoje namere, bo to v nas sprožilo napačna predvidevanja in odzive, kar lahko vodi v občutek nemoči, jeze in tudi agresije. Ohranjanje mirne osredotočenosti nam v borilnih veščinah omogoča, da kontroliramo borbeno situacijo, spremljamo, sledimo in tudi spoštujemo borbenega partnerja, spoštujemo dogovorjena pravila in izbiramo samo tista dejanja, ki so potrebna, ali kakor pravijo klasiki tai čija.
»Ne da bi izgubili kontakt ali ga močno grabili, vsak položaj mora imeti svoj razlog. Ko povlečemo nasprotnika nase in nevtraliziramo njegovo energijo, izrazimo moč, kot žuboreč izvir.
Naj nas napade najmočnejši nasprotnik, saj štirje grami premagajo 1000 kg« (Wile: Klasiki Tai čija)
V bogati tradiciji borilnih veščin se srečamo z mnogimi opisi mirnega in osredotočenega stanja duha, ki omogoča bolj učinkovite oblike boja. V modernem času so nekatere borilne veščine oblikovale metode, ki nam lahko pomagajo te občutke doživeti in jih vaditi v varnem dogovorjenem okolju. Tako lahko vsak posameznik v naprej dogovorjenih situacijah izkusi, kako je mogoče izkoristiti napake borbenega partnerja in s 4 g premagati 1000 kg. Seveda pa je popolnoma napačno pričakovati, da bi lahko s pridobljenimi veščinami, brez dodatne vadbe premagali izkušenega boksarja ali tekmovalca mešanih borilnih veščin. To tudi nikoli ni bil namen tai čija, aikida ali kake druge borilne metode, ki nam omogoča doživljanje teh občutkov.
Glavni namen omenjenih metod je, da spoznamo osnovne principe učinkovitega borbenega gibanja, bolje razumemo borbeni prostor in se učimo vzpostavljati borbeno osredotočenost in mirnost. Te izkušnje je mogoče prenesti v druge borilne veščin, ali pa, kar je še veliko pomembneje, tudi v vsakdanje življenje.
V naslednjem prispevku bomo pokazali, kateri pogoji na nivoju naše telesne drže in gibanja morajo biti izpolnjeni, da lahko dosežemo sproščeno in osredotočeno gibanje v borilnih veščinah in športih ter kako lahko ti občutki vplivajo na dojemanje in doživljanje našega življenjskega prostora.
Izpostavili smo tudi, da borilne veščine ne vzgajajo agresivnosti, ampak zdravo borbenost in tekmovalnost, ki spoštuje dogovorjena pravila. V tem prispevku bomo bolj podrobno opisali, kako živali in ljudje doživljamo življenjski prostor in predstavili princip mirne osredotočenosti, ki je osnova učinkovite borbe v borilnih veščinah.
Ljudje se ne borimo več samo za zadovoljitev svojih bioloških potreb, ampak tudi za svoje ideje, za vero, državo, za zmago na svetovne prvenstvu in druge abstraktne koncepte, ki jih živali ne poznajo. Če torej želimo ustrezno razumeti borbeno vedenje in razumeti, kako nam izkušnje iz borilnih veščin lahko pomagajo pri soočanju s težavami modernega sveta in nevarnostmi agresivnega in uničevalnega vedenja, moramo ustrezno razumeti razliko med življenjskim prostorom živali in človeka.
Nevarnost agresivnega vedenja
O nevarnosti agresivnega vedenja smo pred leti v Poletu že pisali. Izpostavili smo misel znanega astrofizika Stephena Hawkina, ki je v enem izmed svojih intervjujev dejal, da glavna ovira za nadaljnji razvoj človeštva, ki vključuje vzpostavitev ekološko uravnotežene medplanetarne civilizacije, ni več tehnologija in tehnološki razvoj, ampak naša agresivnost. Agresivno vedenje je, kakor pravi, imelo določen smisel v času pračloveka, ko smo ljudje morali braniti svoja ozemlja, si priskrbeti hrano, danes pa ta ista vedenja grozijo, da nas bodo uničila.
Hawkinova trditev je sicer pomembna iz vidika preusmeritve pozornosti iz tehnološkega razvoja na problem naših vedenj, spregleda pa razliko v dojemanju življenjskega prostora pri modernem človeku in živalih. Agresivna vedenja v naravi imajo precej bolj omejeno območje vpliva, kot človeška agresivnost. Poboj mladičev s strani samca, ki je prevzel ozemlje drugega samca, zato da bi se lahko hitreje paril s samicami, je gotovo primer agresivnega in nasilnega vedenje v naravi, vendar to vedenje nima velikega globalnega vpliva. Podobno velja tudi za bojne pohode opic in druga podobna nasilna vedenja, ki jih poznamo iz sveta živali. Ne glede na nasilnost omenjenih vedenj, je njihov vpliv omejen na življenjski prostor, znotraj katerega živali zadovoljijo svoje biološke potrebe.
Življenjski prostor človeka se precej razlikuje od živalskega, zato imajo tudi agresivna in nasilna dejanja lahko veliko bolj dolgoročne posledice. V tem prispevku bomo zagovarjali stališče, da do ekstremnega nacionalizma, genocidov, holokavsta, izživljanja, mučenja in drugih oblik agresivnega vedenja ne pride zato, ker bi se spremenili sami mehanizmi, ki delujejo v ozadju takih vedenj, ampak v prvi vrsti zaradi našega način dojemanja življenjskega prostora. Borilne veščine in športi nam lahko pomagajo prepoznavati prirojene borbene mehanizme v varnem in omejenem borbenem okolju. Če borbeni partner prestopi mejo varne razdalje, se bodo v nas sprožili podobni odzivi kot takrat, ko je ogrožen naš življenjski prostor.
Življenjski prostor človeka se precej razlikuje od živalskega, zato imajo tudi agresivna in nasilna dejanja lahko veliko bolj dolgoročne posledice. FOTO: Tjaša Gnezda
Življenjski prostor pri živalih in človeku
Naša vadenja, ki si jih delimo tudi z drugimi živalmi, so posledica več milijonov let evolucijskega razvoja. Živali imajo čustva, razvijejo lahko globoke socialne in prijateljske vezi. Skrbijo za svoje mladiče. Se žrtvujejo za preživetje skupine. Premorejo tudi različne oblike jezika, ki jim omogočajo sporazumevanje. Opice se lahko naučijo do 2000 besed znakovnega jezika in to znanje prenesejo tudi na svoje potomce. Delfini so sposobni enostavnega abstraktnega razmišljanja. Čeprav imamo ljudje, v primerjavi z najbolj inteligentnimi živalmi, bolj razvite miselne in kognitivne sposobnosti, pa po mnenju priznanega izraelskega zgodovinarja Hararija to ni bil glavni razlog za hiter razvoj človeštva.
Tako imenovana kognitivna revolucija in hiter razvoj modernega človeka sta se začela, ko smo ljudje začeli oblikovati zgodbe, vanje verjeti in jih spoštovati. Do kognitivne revolucije smo ljudje živeli podobno kot socialne živali, v plemenskih skupnostih, ki so štele med 10 in 30 posameznikov. Kognitivna revolucija je omogočila organizacijo prvih večjih skupnosti, nastanek mest, držav in kasneje imperijev. Zgodbe so modernemu človeku pomagale, da je počasi prevladal nad drugimi človečnjaki, ki so živeli v tistem obdobju. Svet modernega človeka je skozi celotno zgodovino prepleten z miti, zgodbami in abstraktnimi koncepti, ki jih vzamemo ravno tako resno, kot živali vzamejo resno svoj biološko omejen življenjski prostor.
Aleksander veliki in lev
Razliko med življenjskim prostorom živali in človeka najlažje ponazorimo, če primerjamo življenjski prostor alfa leva in teritorij, ki ga je osvojil Aleksander veliki. Ozemlje leva je omejeno na zadovoljitev njegovih potreb. Na ozemlju leva je nekaj levinj, ki lovijo in tropu priskrbijo hrano in skrbijo za mladiče. Samec brani meje svojega ozemlja in na tak način prispeva k preživetju tropa in ohranitvi lastnih mladičev in s tem lastnih genov. Če to levu uspe, je recimo, notranje pomirjen s samim sabo in ne čuti noben potrebe po tem, da bi osvajal dodatna ozemlja.
Nasprotno pa Aleksandrovo ozemlje ni bilo omejeno z njegovimi biološkimi potrebami. Aleksander je ustvaril največji imperij takratnega sveta, pa kljub temu ni zadovoljil svoje želje. Aleksander je svojo abstraktno idejo vzel ravno tako resno kot lev vzame resno svoje biološko omejeno ozemlje. Aleksander se ni več boril za svoje preživetje, ampak se je boril za vzpostavitev razsvetljenega helenističnega sveta. Učinek njegovih dejanj na svet je bil neprimerljivo večji, kot je učinek, ki ga na svetu pusti alfa lev.
Ne da bi izgubili kontakt ali ga močno grabili, vsak položaj mora imeti svoj razlog. FOTO: Tjaša Gnezda
Meja življenjskega prostora
Ne da bi izgubili kontakt ali ga močno grabili, vsak položaj mora imeti svoj razlog. FOTO: Tjaša Gnezda
Ne glede na to, kako življenjski prostor dojemamo, ali gre za naš osebni, borbeni ali biološki prostor ali našo vero, ima vsak življenjski prostor mejo. Borbena vedenja se sprožijo takrat, ko je ta meja ogrožena. Ribe, ki ščitijo svoj teritorij, izgubijo interes za spopad, ko se nevarnost začne oddaljevati od centra njihovega ozemlja. Živali svoja ozemlja označujejo zato, da se lahko izognejo nepotrebnim konfliktom. Podobni mehanizmi delujejo tudi pri ljudeh. Le da se ljudje navadno ne borimo več za preživetje, ampak za naša ideje, prepričanja, gospodarsko ali nacionalno prevlado. Vsi ti življenjski prostori imajo svoje meje, ki smo jih pripravljeni braniti, ali pa v nedogled napadati druga ozemlja in širiti naš življenjski prostor. Vprašanje seveda je, ali je tak model in način doživljanja našega življenjskega prostora dolgoročno vzdržen ali pa nam grozi, da nas bodo agresivna vedenja uničila.
Nevarnost agresivnega vedenja, na katero opozarja Hawking je tako tesno povezana z načinom, kako doživljamo svoj življenjski prostor, hkrati pa nakazuje, da vedenja, ki so se oblikovala v evolucijskem razvoju in so zapisana v naše možgane, niso več primerna za reševanje globnih težav, s katerimi se srečuje moderni svet. Boljše razumevanje naših teritorialnih odzivov in načrtna vzgoja ter spreminjanje borbenega vedenja, bi nam lahko pomagala pri reševanju konfliktnih situacij in tudi bolj učinkovitem reševanju težav, s katerimi se srečujemo v današnjem času.
Razumevanje borbenega prostora v borilnih veščinah
Borilne veščine in športi se sicer ne ukvarjajo z našimi prepričanji in idejami, ukvarjajo pa se z našimi primarnimi teritorialnimi odzivi in iščejo najbolj optimalne odgovore v borbeni situaciji. Zato, da se lahko čim bolj ustrezno odzivamo, moramo na eni strani pravilno dojemati borbeni prostor, hkrati pa ohranjati mirnost in osredotočenost.
S spreminjanjem razdalje, prestopanjem meje, si v borilnih veščinah ustvarjamo priložnost. Borbenega partnerja poskusimo pripraviti, da se odzove, da nas napade, izgubi ravnotežje ali izda svojo namero. V primeru dogovorjene športne borbe, borbeni odzivi niso primarno povezani s strahom ali jezo, ampak predvsem z našimi najbolj osnovnimi ravnotežnostnimi in obrambnimi strategijami, ki so zapisane v naš živčni sistem. Izkaže se, da ti prirojeni in naučeni avtomatični odzivi, ki omogočajo gibanje in ohranjanje ravnotežja, niso vedno najbolj učinkoviti.
V primeru napačnega pričakovanja, tako imenovane anticipacije, se v našem telesu aktivirajo avtomatični ravnotežnostni odzivi, ki za trenutek, približno pol sekunde, onemogočijo spreminjanje in prilagajanje, ravno to pa je trenutek, v katerem nas lahko borbeni partner, ki je ostal miren in osredotočen, preseneti. Za nokavt pri boksu ali mešanih borilnih veščinah zato ni nujno potreben zelo močan udarec. Bolj pomembno je, da je napad izveden v pravem trenutku in na pravo mesto.
V primeru napačnega pričakovanja, tako imenovane anticipacije, se v našem telesu aktivirajo avtomatični ravnotežnostni odzivi. FOTO: Tjaša Gnezda
Če se soočimo z borbenim partnerjem, ki zna zelo dobro vstopati v naš borbeni prostor, ne da bi izdal svoje namere, bo to v nas sprožilo napačna predvidevanja in odzive, kar lahko vodi v občutek nemoči, jeze in tudi agresije. Ohranjanje mirne osredotočenosti nam v borilnih veščinah omogoča, da kontroliramo borbeno situacijo, spremljamo, sledimo in tudi spoštujemo borbenega partnerja, spoštujemo dogovorjena pravila in izbiramo samo tista dejanja, ki so potrebna, ali kakor pravijo klasiki tai čija.
»Ne da bi izgubili kontakt ali ga močno grabili, vsak položaj mora imeti svoj razlog. Ko povlečemo nasprotnika nase in nevtraliziramo njegovo energijo, izrazimo moč, kot žuboreč izvir.
Naj nas napade najmočnejši nasprotnik, saj štirje grami premagajo 1000 kg« (Wile: Klasiki Tai čija)
Borbena mirnost in osredotočenost
V bogati tradiciji borilnih veščin se srečamo z mnogimi opisi mirnega in osredotočenega stanja duha, ki omogoča bolj učinkovite oblike boja. V modernem času so nekatere borilne veščine oblikovale metode, ki nam lahko pomagajo te občutke doživeti in jih vaditi v varnem dogovorjenem okolju. Tako lahko vsak posameznik v naprej dogovorjenih situacijah izkusi, kako je mogoče izkoristiti napake borbenega partnerja in s 4 g premagati 1000 kg. Seveda pa je popolnoma napačno pričakovati, da bi lahko s pridobljenimi veščinami, brez dodatne vadbe premagali izkušenega boksarja ali tekmovalca mešanih borilnih veščin. To tudi nikoli ni bil namen tai čija, aikida ali kake druge borilne metode, ki nam omogoča doživljanje teh občutkov.
Glavni namen omenjenih metod je, da spoznamo osnovne principe učinkovitega borbenega gibanja, bolje razumemo borbeni prostor in se učimo vzpostavljati borbeno osredotočenost in mirnost. Te izkušnje je mogoče prenesti v druge borilne veščin, ali pa, kar je še veliko pomembneje, tudi v vsakdanje življenje.
V naslednjem prispevku bomo pokazali, kateri pogoji na nivoju naše telesne drže in gibanja morajo biti izpolnjeni, da lahko dosežemo sproščeno in osredotočeno gibanje v borilnih veščinah in športih ter kako lahko ti občutki vplivajo na dojemanje in doživljanje našega življenjskega prostora.
