S humanim ravnanjem do več reda in miru v zaporih
Medosebni odnosi med zaporniki in zaporskim osebjem so izjemno pomembni za zagotavljanje reda v zaporih. Izkušnje kažejo, da humano ravnanje z obsojenci in njihovo sprejemanje zaporskega osebja kot legitimnih strokovnjakov prinašata boljše rezultate kot koncept uporabe prisile.
Vprašanje legitimnosti zaporskega osebja proučuje študija Dvojna narava legitimnosti v zaporskem okolju, katere vodja je bil dr. Gorazd Meško, kot mladi raziskovalec pa je sodeloval dr. Rok Hacin (oba s Fakultete za varnostne vede Univerze Maribor), ki je v okviru raziskave napisal doktorsko disertacijo.
Raziskava o legitimnosti in samozaznavi legitimnosti v zaporih je bila del temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Zakonitost in legitimnost policijske dejavnosti, kazenskega pravosodja in izvrševanja kazenskih sankcij (2013–2016), ki ga je financirala javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), izbrana je bila v projektu Odlični v znanosti.
Sogovornika sta med drugim razkrila, da se posledice humanega ravnanja z zaporniki kažejo v nižji stopnji povratništva, z manj napadi na zaporske delavce in manj nasilja med obsojenci.
Po čem se koncept legitimnosti v zaporih razlikuje od koncepta uporabe prisile?
Oba koncepta imata isti cilj – zagotavljanje reda v zaporu, to je upoštevanja hišnega reda in ustreznega vedenja oseb na prestajanju kazni zapora ter varno prestajanje kazni zapora, ki je temelj za vse nadaljnje aktivnosti z obsojenci. Razlikujeta se v tem, da pri konceptu legitimnosti obsojenci sprejmejo zaporsko osebje kot strokovnjake, ki jim lahko pomagajo pri kakovostnejšem prestajanju zaporne kazni, in se učijo ustreznih odnosov, pri tem pa so dejavni udeleženci v procesu učenja ustreznih odnosov in ustreznega vedenja.
Na prvi pogled je ta vidik utopična ideja, vendar se je pokazalo, da legitimnost, ki temelji na spoštovanju vlog in funkcij ter vzajemnem spoštovanju ter podpori, daje pozitivne rezultate. Tovrstno zagotavljanje reda je bolj trajno, saj reda in odnosov ne porušijo manjši »incidenti«, ki negativno vplivajo na občutke obsojencev. Gre za moč ustrezne, jasne in argumentirane komunikacije, spoštovanja, učinke pravičnega obravnavanja ter doslednosti in integritete zaporskega osebja. Ta pristop zahteva od osebja več angažiranosti in razumevanja potreb obsojencev ter razmisleka o lastnih kompetencah, ki presegajo zgolj temeljno varnostno »pazniško funkcijo«. Pomemben je tudi vidik samozaznane legitimnosti, ki poudarja frustracije in konflikte, ki jih imajo zaporski delavci v odnosu do obsojencev, sodelavcev, predstojnikov. Zahteva več napora zaporskih delavcev, saj morajo prilagoditi svoje vedenje in vzdrževati red ter razreševati konflikte s pogovorom in umirjanjem konfliktnih situacij z ustrezno komunikacijo.
Kdaj oziroma kje se pojavi koncept legitimnosti v zaporih?
Koncept so pred dobrim desetletjem razvili v ZDA, ker so imeli problem s prenapolnjenostjo zaporov in strogo disciplinsko naravnanost dela z obsojenci. V preteklosti so model legitimnosti prenesli v zaporsko okolje iz študij o legitimnosti policijske dejavnosti, cinizmu do zakonov in obravnavanju specifičnih družbenih skupin v policijskih postopkih, ki postanejo tako imenovana policijska lastnina. Pri konceptu legitimnosti gre za izboljšanje »klasične obravnave obsojencev«, ki se je v preteklosti pokazala za uspešno. Ključno je, da so zapori manjši, s pristnejšimi odnosi med zaporskim osebjem in obsojenci, ki vodijo v več zaupanja v okolju, ki je po definiciji polno nezaupanja, tudi sovražnosti.
Sodelujoči pri raziskavi
Študijo je izvajalo sedem raziskovalcev Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, Gorazd Meško kot vodja, Katja Eman, Benjamin Flander, Branko Lobnikar, Andrej Sotlar, Jerneja Šifter in Rok Hacin kot mladi raziskovalec.
V okviru bilateralnih projektov so sodelovali še raziskovalci Justice Tankebe, Inštitut za kriminologijo Univerze v Cambridgeu; Mike Reisig, Državna univerza Arizone, ZDA; Chuck Fields, Univerza Eastern Kentucky, ZDA; Mahesh Nalla, Državna univerza Michigan, ZDA, in Gleb Bogush, Moskovska državna univerza Lomonosov, Rusija, in Djordje Ignjatović, Univerza v Beogradu, Srbija.
S kakšnimi cilji ste se lotili raziskave?
Postavili smo si več ciljev. Prvič, želeli smo preveriti, kateri dejavniki vplivajo na legitimnost v zaporskem okolju, z domnevo, da legitimnost izvira iz odnosov med različnimi akterji v njem. Drugič, večina teoretičnih modelov, oblikovanih na zahodu, se je osredotočala na legitimnost policistov, zato nas je zanimalo, ali isti koncepti veljajo v zaporskem okolju pri nas, saj Slovenija spada med evropske države, ki imajo na število obsojencev največ svetovalnih delavcev, ki izvajajo tretma. Tretjič, želeli smo preveriti, ali je mogoče zagotavljati red v zaporu s humanejšimi pristopi, ki ne temeljijo zgolj na prisili, omejevanju in pogojevanju z ugodnostmi. Želeli smo tudi nadgraditi dosedanje raziskave o odnosih v zaporih in predstaviti slovensko raziskovanje v mednarodnem kriminološkem in penološkem okolju.
Raziskavo ste opravljali v vseh slovenskih zaporih in vzgojnem zavodu. Kako je potekala?
Zasnovali smo jo po predhodnih študijah legitimnosti v slovenskih zaporih (2009) in študiji o samozaznavi legitimnosti policistov v Sloveniji (2014). V okviru raziskovanja sva bila v omenjeni temeljni raziskovalni projekt od leta 2014 do 2018 vključena Rok Hacin kot mladi raziskovalec in Gorazd Meško kot mentor. Po odobritvi študije na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij smo zaposlene in obsojence prosili za sodelovanje v raziskavi, ki je bilo prostovoljno in anonimno. Zbiranje podatkov je potekalo na dva načina: kvalitativno, s 346 intervjuji z zaporskimi delavci in obsojenci, in kvantitativno, z anketiranjem 571 zaporskih delavcev in obsojencev. Intervjuje z obsojenci smo izvedli brez navzočnosti zaporskega osebja. V sklepnem delu študije smo združili ugotovitve in oblikovali model dvojne narave legitimnosti.
Lahko pojasnite?
Dvojna narava legitimnosti je koncept, ki smo ga uporabili v teoretičnem modelu. Temelji na zaznavi legitimnosti zaporskega osebja pri obsojencih in samozaznavi legitimnosti zaporskih delavcev. Prvi vidik legitimnosti se osredotoča na zaznavanje legitimnosti, to je priznavanja položaja in izvajanja moči zaporskih delavcev pri obsojencih. Gre za preprosto vprašanje, ali obsojenci priznavajo avtoriteto zaporskega osebja in so pripravljeni upoštevati navodila in ukaze. Drugi vidik legitimnosti se nanaša na zaporske delavce in njihovo zaznavo lastne upravičenosti do uporabe moči (pooblastil, sile) nad obsojenci ter ali je ta moč v skladu z družbenimi normami in zahtevami zakonov ter predpisov, ki urejajo delo z obsojenci (npr. konfliktnost vloge). Gre za neke vrste poklicno samopodobo zaporskega delavca.
Prvi vidik legitimnosti se osredotoča na priznavanje položaja in izvajanja moči zaporskih delavcev pri obsojencih. Drugi vidik legitimnosti se nanaša na zaporske delavce in njihovo zaznavo lastne upravičenosti do uporabe moči in ali je ta moč v skladu z družbenimi normami in zakoni.
Ste pri analizi odnosov morda opazili razlike glede na spol obsojencev?
Razlike med spoloma so se pokazale le na področju odnosov med obsojenci oziroma obsojenkami, kjer je bilo med obsojenci prisotnega več nasilja oziroma pripravljenosti za uporabo nasilja, kar je tipično za zaporsko okolje, kjer se razvije in krepi (moška) zaporska subkultura.
Kako se humano ravnanje z zaporniki kaže v razmerah v zaporu, kar zadeva upoštevanje reda in pravil?
Humano ravnanje z zaporniki se kaže na več področjih, nižja je stopnja povratništva, manj napadov na zaporske delavce, manj nasilja med obsojenci, manj nasilja zaporskih delavcev nad obsojenci, manj stresa ter posledično več reda in miru v zaporu, kar omogoča kakovostnejše izvrševanje kazni zapora.
Kaj najbolj vpliva na to, da zaporniki sprejmejo legitimnost zaporskega osebja?
Zakonito ravnanje, pravičnost in poštenost v postopkih ter integriteta zaposlenih v zaporih.
V okviru projekta so izšli monografiji v angleščini (Meško in Tankebe, 2015; Hacin in Meško, 2020) in slovenščini (Meško, Eman in Flander, 2016) ter številni članki v mednarodnih kriminoloških revijah. V okviru te raziskave je Rok Hacin napisal doktorsko disertacijo v angleškem jeziku in leta 2018 uspešno zaključil doktorski študij pod mentorstvom Gorazda Meška in Chucka Fieldsa. Hacin je leta 2020 za članek iz pričujoče raziskave z naslovom Prisoners' perception of legitimacy in prison staff in Slovenia (Zaznavanje legitimnosti zaporskega osebja pri obsojencih v Sloveniji), objavljen v reviji European Journal of Crime, Criminal Law and Criminal Justice (Evropska revija o kriminaliteti, kazenskem pravu in kazenskem pravosodju), prejel nagrado European Society of Criminology – Young Criminologist Award (nagrada evropskega združenja za kriminologijo za mladega kriminologa).
Kako prenatrpanost zaporov vpliva na odnose med zaporniki ter med zaporniki in zaporskim osebjem?
Prezasedenost zaporov vpliva na odnose med zaporskimi delavci in obsojenci in tudi med vsemi zaposlenimi v zaporih, ker se zaporski delavci ne morejo kakovostno posvetiti obsojencem, kot bi to storili ob manjšem številu. Prezasedenost negativno vpliva na počutje obsojencev in tudi večjo možnost konfliktov. Kljub temu se zaporsko osebje trudi zagotoviti in vzdrževati solidne razmere v zaporih. O tem pričajo tudi poročila varuha človekovih pravic in mednarodnih organizacij.
Kakšni so konkretni rezultati študije?
Poleg že omenjenega je treba poudariti, da je zaporsko okolje dinamično in da se odnosi med ljudmi spreminjajo. Ugotovitve so pokazale, da na zaznavo legitimnosti zaporskega osebja pri obsojencih vplivajo pravičnost v postopkih in enaka obravnava vseh obsojencev, učinkovitost zaporskega osebja, zaupanje obsojencev zaporskim delavcem, odnosi s soobsojenci in zaporskimi delavci ter individualne značilnosti (psihološke lastnosti posameznika) in značilnosti kazni (dolžina in režim prestajanja kazni).
Na samozaznavo legitimnosti zaporskega osebja vplivajo odnosi s sodelavci, zaznava pravičnosti nadrejenih v postopkih in vodenju, zadovoljstvo s plačo, odnosi z obsojenci, subkultura zaporskega osebja, zaznava legitimnosti pri obsojencih in individualne značilnosti, kot so starost, leta službe in izkušnje.
Kako so rezultati študije uporabni v praksi?
Študija dopolnjuje ugotovitve študij in praks, ki poudarjajo tretmansko, socioterapevtsko usmeritev dela z obsojenci, kjer je to mogoče in kjer so obsojenci pripravljeni za to. Izpostavlja tudi specifična področja, na katerih bi se moralo delovanje zaporskega osebja spremeniti, ter dejavnike, ki vplivajo na pripravljenost obsojencev, da upoštevajo zaporska pravila. Vse te elemente je možno upoštevati pri izobraževanju in izpopolnjevanju zaporskega osebja. Vsebine in izsledke študije smo na fakulteti za varnostne vede že vključili v pedagoški proces.
