In tako se bomo vrnili, v miru in upanju za človeštvo

Petina takrat živečih ljudi na svetu je gledala prvi pristanek človeka na Luni 20. julija 1969. Navdušenje je bilo veliko, zmagoslavje ZDA še večje. Toda hitro se naveličamo še tako vznemirljivih dogodkov. Javnost je odrekla pozornost astronavtom, ki so na prvi pogled le poskakovali po površju Meseca, ZDA so dokazale svojo premoč in tako je oblast (ki je bila takrat globoko v vojni z Vietnamom, raziskave in tehnološki razvoj pa niso bili glavni cilj odprav) odtegnila denar. Apollo 17 je, potem ko so leta 1970 odpovedali še tri načrtovane odprave, postal zadnja, v kateri je človek stopil na Luno. V nekaj letih se bo to spremenilo.

Kapsula Orion odprave Artemis 1 se po večtedenskem potovanju okoli Lune zdaj že vrača domov, čez nekaj dni jo čaka vroč vstop skozi atmosfero, nato pa bo ob pomoči padal pljusknila v Tihi ocean. Na trinajsti dan odprave, 28. novembra, je bila kapsula od planeta oddaljena 432.210 kilometrov, s čimer je postavila rekord: še nobeno plovilo, namenjeno za človeško posadko, ni bilo tako daleč od Zemlje. Pred tem je ta rekord pripadal Apollu 13, nesrečni odpravi s srečnim koncem, seveda s to razliko, da so bili v kapsuli trije astronavti. Če se bo izkazalo, da je Orion varna kapsula in SLS zanesljiva raketa, bi lahko ljudje po površju Lune znova stopicali že čez leto ali dve.

Na Luni je bilo do zdaj 12 ljudi, zadnji med njimi Eugene Cernan, poveljnik Apolla 17. Ronald Evans je bil pilot komandnega modula America, Harrison Jack Schmitt pa pilot lunarnega modula Challenger.

Enajstega decembra 1972 (na letošnji 11. december naj bi Orion pristal na Zemlji) je Evans ostal sam v komandnem modulu, Cernan in Schmitt pa sta se s Challengerjem spustila na ravno dno doline Taurus-Littrow. Marca letos so odprli še zadnji zapečateni vzorec z Lune, ki sta ga prinesla astronavta odprave Apollo 17. Namenoma so jih pustili za prihodnje generacije, opremljene z boljšo tehnologijo za njihovo analizo. »Nabrali smo kar nekaj zelo dobrih vzorcev, ki nam dajejo nove informacije,« je marca dejal Schmitt, edini geolog oziroma edini znanstvenik, ki je do zdaj stal na Luni. Takrat je na Naso zelo pritiskala znanstvena akademija, saj so se bali, da bodo le testni piloti lahko leteli na Luno, ki je bila (in je še) znanstveno gledano zelo zanimiva. Tako je ameriška vesoljska agencija leta 1965 izbrala prvih šest astronavtov iz znanstvenih vrst.

Harrison Schmitt, edini znanstvenik, ki je bil kdaj na Luni, v lunarnem vozilu. FOTO: NASA

Odprava Apollo 17 je bila tipa J, kar je pomenilo, da so imeli astronavti več znanstvene opreme, prav tako so se po površju lahko vozili z legendarnimi buggyji. Med glavnimi znanstvenimi cilji odprave je bilo nabiranje vzorcev, in kot pojasnjujejo pri Nasi, sta astronavta pobrala najstarejši kamen na Luni, ki nikoli ni bil podvržen trku z meteoritom (ker Luna nima atmosfere, jo meteoriti vseskozi obstreljujejo), imenovan Troctolite 76535. Kamen je star okoli 4,2 milijarde let in dokazuje, da je tudi Luna nekoč imela magnetno polje, ki ga je poganjalo jedro v središču. Schmitt je nato pri kraterju Shorty odkril oranžno prst, gre za oranžno vulkansko steklo, ki nastaja ob eksplozivnih vulkanskih izbruhih.

Oranžna prst je bila veliko presenečenje za odpravo in seveda tudi za znanstvenike, z geologom Schmittom, ki jo je odkril, na čelu. FOTO: Nasa

Steklo izvira iz izbruha izpred treh milijard let. Cernan se je v svoji knjigi pošalil, da se je bal, da se je kolega predoziral s kamenjem in prahom, ko mu je povedal za odkritje oranžne prsti, vendar se je vseeno odpravil preverit kolegove navedbe. Sicer sta na površje postavila še več eksperimentalnih instrumentov, od seizmometra do senzorja za zaznavanje trkov meteoritov.

Posadka Apolla 17: poveljnik Eugene Cernan (sedi), Ronald Evans (desno), pilot komandnega modula, in Harrison Schmitt, pilot lunarnega modula.

Razočaranje zaradi zamenjave

Schmitt je astronavt postal po naključju. Po očetovem zgledu se je vpisal na študij geologije na Harvardu. Za vesolje se je, kot je povedal v več intervjujih, začel zanimati, ko je bil na študijski izmenjavi na Norveškem. »Vračali smo se s terena, poslušali smo radio in slišali novico o izstrelitvi Sputnika. Pritegnilo me je, še bolj pa sem se v to poglobil po pogovoru z drugimi študenti kak mesec kasneje v Oslu, ki so bili zaradi tega dogodka vznemirjeni in hkrati zaskrbljeni. Z vidika zgodovinskega pomena raziskovanja vesolja me je dogajanje zelo zanimalo, vendar si nikoli nisem mislil, da se bom osebno vpletel v zgodbo.« Po doktoratu se je zaposlil na ameriškem geološkem zavodu, na oddelku za astrogeologijo, čez nekaj mesecev pa opazil Nasin oglas za astronavte in se prijavil. Ko ga po toliko letih novinarji sprašujejo po občutjih med vesoljskim potovanjem in kratkotrajnim bivanjem na Luni, Schmitt pravzaprav težko ubesedi celotno izkušnjo. »Težko je to povedati. Ko se je dogodek odvijal, je bil več, kot sem si kdaj lahko predstavljal,« so njegove besede povzeli v Harvard Magazinu. Hojo po površju Lune je primerjal s poskakovanjem na »neskončno velikem trampolinu«.

Vzorec z Lune 73002, ki so ga odprli šele letos. FOTO: Nasa

Izbira Schmitta, da poleti na Luno, ni minila brez manjšega spora. Vsaka vesoljska odprava ima rezervno posadko. Tako so bili Cernan, Evans in Joe Engle rezervisti pri odpravi Apollo 14, Schmitt pa pri Apollu 15, predvideno je bilo, da bodo vsi poleteli v naslednjih odpravah. Ko so tri preklicali, je prostora za vse zmanjkalo. Evans in Cernan sta bila menda precej nejevoljna, ker so Engla zamenjali s Schmittom (šlo je za pritisk znanstvene akademije), vendar sta bila nato zadovoljna s strokovnostjo in znanjem novega sopotnika. Tudi Engle, kot seveda številni drugi, ki so skoraj hodili po Luni, je bil nad odločitvijo razočaran, a jo je sprejel profesionalno in je pri Nasi nadaljeval kariero v programu raketoplanov.

Rekordi in zadnje besede

Cernan in Schmitt sta na površju Lune preživela 75 ur, kar je najdaljši obisk Lune. Kar 22 ur sta bila zunaj lunarnega modula, z električnim vozilom, ki sta ga sicer morala tudi popravljati, sta prepotovala 36 kilometrov. Od Challengerja sta se oddaljila za 7,4 kilometra, kar je bila skrajna oddaljenost, da bi še pripešačila na varno, če bi se vozilo pokvarilo. Nabrala sta kar 110 kilogramov prsti in kamenja z 22 krajev. Med drugim sta se zapeljala do južnega masiva, gre za rob doline, v kateri so pristali, dan kasneje sta se zapeljala do severnega roba, nazadnje pa še do kraterja Van Serg, za katerega so pred odpravo predvidevali, da je vulkanskega izvora, vendar se je potem izkazalo, da je nastal po trčenju meteorita.

Schmitt se je z buggyjem zapeljal do oranžne prsti. Desno je krater Shorty, vrh v središču fotografije je Družinska gora, na levi se dviga Severni masiv. FOTO: Nasa

Medtem je Evans krožil okoli Lune in v komandnem modulu delal poskuse. Z novim radarjem je ugotavljal strukturo pod površjem, z infrardečim instrumentom je preučeval temperaturne razlike med dnevom in nočjo, prav tako je seveda fotografiral površje. Apollo 17 je bil v orbiti Lune šest dni in tri ure, v tem času jo je obkrožil 75-krat. Tudi Evans je na poti domov (17. decembra) zapustil varno zavetje plovila, in sicer za uro in šest minut, da je pobral kasete kamer in radarja na zunanji strani modula.

Posadka Apolla 17 (fotografijo je menda posnel Schmitt) je poskrbela za enega najbolj prepoznavnih posnetkov našega čudovitega planeta. FOTO: Nasa

Skočimo nazaj na površje. Na koncu tretjega in zadnjega izhoda sta Cernan in Schmitt posnela razkritje plakete na lunarnem modulu, na kateri je pisalo: »Tukaj je človek končal svoje prvo raziskovanje Lune, decembra 1972. Naj se duh miru, v katerem smo prišli, odraža v življenju vsega človeštva.« Cernan se je z buggyjem odpeljal dober kilometer stran od modula, da je postavil kamero, ki je posnela vzlet. Nato je pokleknil in v regolit zapisal T D C, začetnice imena hčere Tracy.

Cernan je zadnji korak z Lune naredil 14. decembra in pri tem izrekel: »Zdaj zapuščamo Luno na kraju Taurus-Littrov, odhajamo, kot smo prišli in kot se bomo, po božji milosti, vrnili, v miru in upanju za človeštvo.« Leta kasneje se je Cernan, ki je bil glasen zagovornik vrnitve človeka na Luno, v pogovoru za Naso spominjal: »Tisti koraki po lestvi so bili težki. Nisem hotel oditi. Hotel sem še ostati.« Nekaj ur kasneje sta se s Schmittom dvignila s površja. Devetnajstega decembra 1972 je po 12 dneh in 13 urah od izstrelitve kapsula Apollo 17 uspešno pristala v Tihem oceanu okoli 650 kilometrov jugovzhodno od Samoe.