Grški udarec lepim željam

Cannes − Gostitelj današnjega zasedanja skupine najbolj razvitih in hitro razvijajočih se držav G20, francoski predsednik Nicolas Sarkozy je že upal, da bo po ostrih kritikah, češ da območje evra ne naredi dovolj za konec svoje krize, z nemško kanclerko Angelo Merkel doživel zadovoljno trepljanje kolegov po rami. Njegovo upanje se je pokazalo za jalovo.

Namesto da bi se po jutrišnjem vrhu v mondenem sredozemskem letovišču Cannes pol leta pred francoskimi volitvami posvetil »privlačnejšim« temam od omejevanja bonusov za bančnike in davčnih oaz, davka na transakcije in reform globalnih finančnih tokov, grozi francoskemu predsedniku in drugim po grški odločitvi za referendum o zadnjem evropskem reševalnem paketu, da bodo morali zagovarjati še en zgrešen korak v boju proti globoki krizi območja evra.

»G20 je zagotovil kolektivne in učinkovite odgovore na najhujšo finančno krizo od tridesetih let prejšnjega stoletja,« piše na spletni strani francoskega predsedovanja povezavi, ki združuje Argentino, Avstralijo, Brazilijo, Kanado, Kitajsko, Francijo, Nemčijo, Indijo, Indonezijo, Italijo, Japonsko, Mehiko, Rusijo, Saudsko Arabijo, Južno Afriko, Južno Korejo, Turčijo, Veliko Britanijo, ZDA in EU, v festivalno palačo filmske prestolnice pa so letos povabili tudi Etiopijo, Singapur, Španijo, Združene arabske emirate in Ekvatorialno Gvinejo. »V letu 2011 bo G20 poskusil dokončati obstoječe dejavnosti za izkoreninjenje vzrokov krize in bo svojo agendo razširil na nove akcije, usmerjene k bistvenim izboljšavam globalne stabilnosti in napredka.«

»Ambiciozni, a realistični načrti in pričakovanja gostitelja Nicolasa Sarkozyja« vse bolj zvenijo le kot lepe želje, namesto pričakovanega slovesa odločnih borcev proti krizi in za globalno pravičnost pa Parizu, Berlinu in drugim evropskim prestolnicam po referendumski odločitvi grške vlade grozi še ena maratonska razprava o tem, ali sploh znajo ustaviti podiranje domin evrskega območja. Svet je Evropo nestrpno pozival k akciji že pred štirinajstim kriznim vrhom EU v manj kot dveh letih, na katerem so se pred tednom dni dogovorili o 50-odstotnem odpisu grških dolgov zasebnim finančnim ustanovam in bilijonski okrepitvi reševalnega sklada EFSF, s katerim naj bi omejili posledice grškega mehkega bankrota. Zdaj jo bo k temu pozival še naprej v strahu, da bodo Grki, jezni zaradi dosedanjega zategovanja pasu in slabih perspektiv, podelili nezaupnico tako svoji vladi kot vsej Uniji.

»Akcija« je po večini razlag mišljena kot nekaj podobnega tistemu, kar so že naredili v Združenih državah Amerike ali Veliki Britaniji, se pravi odločno zavarovanje domačega finančnega sistema, po možnosti z zaledjem centralne banke. Ker Evropska centralna banka nima takšnega mandata, je območje evra pod nemškim pokroviteljstvom doslej stavilo na neposredno zavarovanje bančnega sistema in dolgov držav ter na hkratni obračun s prevelikim zapravljanjem v posameznih državah. Grški »ne« bi pometel z upi, da lahko evrska nesorazmerja polikajo s podpiranjem tu in rezanjem tam, in celo »da« ne bi bil v veliko tolažbo. V času, ko svetovni finančni trgi ne čakajo, bodo v vsakem primeru izgubili dragocene mesece.

Kritiki dosedanjega evropskega stališča do odpravljanja dolžniške krize nekaterih članic EU pa menijo, da bodo Grki, ki so izumili tako dramo kot demokracijo, zdaj Evropejce spet učili obojega. Drama je zagotovljena do januarja, ko naj bi izvedli referendum, in še čez, z njim pa bodo Grki vsaj prevzeli odgovornost za svojo preteklost in prihodnost, najsibo z desetletjem zategovanja pasu pod strogim nadzorom IMF in EU ali pa s takojšnjim obubožanjem z vrnitvijo k drahmi, a na drugi strani tudi z upanjem na nov začetek. Najbolj zlobni so prepričani, da tudi Angela Merkel in Nicolas Sarkozy dobro vesta, da je grški bankrot neizogiben; sicer bi državi ponudila najmanj 70-odstotni odpis dolgov. S sedanjimi akcijami sta po teh prepričanjih poskusila le nekako prevedriti do volitev v njunih državah in ZDA.

»Grški bankrot bi poskrbel za dobro lekcijo, kaj se zgodi z državami, ki ne zmorejo živeti v okviru svojih možnosti,« piše komentator časopisa Wall Street Journal. »Pogled nanj bo morda dovolj prestrašil celo italijanske zakonodajalce, da se bodo zresnili in obračunali s svojimi neuresničljivimi pokojninskimi obljubami in drugo gospodarski rasti nenaklonjeno politiko.«