Slovo od leta 2019 je tudi slovo od desetletja
Pogled na iztekajoče se desetletje 2010-2019 nam je zaupala šesterica strokovnjakov: Tomo Levovnik, Andreja Črnak Meglič, Luka Lisjak Gabrijelčič, Anže Burger, Marko Juhant in Luka Omladič.
Odpri galerijo
Prehodili smo še eno desetletje. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubljana - Leto 2019 in desetletje 2010-2019 se iztekata. Kaj sta prinesli Sloveniji? Napredek v mišljenju? Več medalj v športu? Pozitivno retoriko ali stopicanje na mestu? Morda večje zaslužke?
Koliko uspešnih zgodb je napisalo naše gospodarstvo in kolikokrat je politiki spodneslo tla pod nogami? Kakšne posledice sta pustili gospodarska in podnebna kriza? Smo zaradi njiju namesto otrok začeli božati telefone?
Pogled na iztekajoče se desetletje nam je zaupala šesterica strokovnjakov: Tomo Levovnik, Andreja Črnak Meglič, Luka Lisjak Gabrijelčič, Anže Burger, Marko Juhant in Luka Omladič.
Koliko uspešnih zgodb je napisalo naše gospodarstvo in kolikokrat je politiki spodneslo tla pod nogami? Kakšne posledice sta pustili gospodarska in podnebna kriza? Smo zaradi njiju namesto otrok začeli božati telefone?
Pogled na iztekajoče se desetletje nam je zaupala šesterica strokovnjakov: Tomo Levovnik, Andreja Črnak Meglič, Luka Lisjak Gabrijelčič, Anže Burger, Marko Juhant in Luka Omladič.
FOTO: Delo
Tomo Levovnik. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Tomo Levovnik, športni delavec
Vrhunski šport zadnjega desetletja je v znamenju komercializacije in profesionalizacije. Športniki so gladiatorji in manekeni v rokah bogatih korporacij in posameznikov, ki diktirajo svetovno športno sceno. Zato se postavlja vprašanje doktrine slovenskega športa: bomo lahko servisirali profesionalni šport z volonterskimi društvi; kako bomo vključitev v sistem vrhunskega športa omogočili talentom in ne le tistim, ki lahko plačajo ...?
Tudi pri nas iskalci talentov – skavti zasledujejo talentirane mlade športnike, športna in državna scena pa večino tega bremena prepuščata staršem in zagretim posameznikom. Ne trdim, da bi trenutno »dončićmanijo« morala izkoristiti država, bi jo pa lahko slovenska košarka in olimpijski komite. V vrhunskem športu se je povečalo število uspehov naših deklet in ženskih ekip, tu so vrhunski dosežki naših na največjih mednarodnih tekmovanjih. Slovenski športniki so še vedno odlični ambasadorji Slovenije na globaliziranem športnem zemljevidu, toda ... Toda še vedno organiziramo veliko mednarodnih tekmovanj brez jasno definiranega cilja, komu so namenjena.
Ali so res uspešnim nastopom naših športnikov doma, promociji in afirmaciji športa in zagotavljanju materialnih in finančnih pogojev za razvoj športnih panog? Ali so le zlata jama za velike zaslužke nekaterih? Skrbi nas lahko doping. SLO ADA deluje bolj kot para policijski in manj kot učinkovit sistem preprečevanja uporabe prepovedanih substanc. Zanimiva bi bila analiza finančnega toka v SLO ADI. In zakaj doping pri nas izvedbeno ni znotraj sodne medicine? Tudi ni dopustno, da so v domačem športu pogosto bolj cenjeni strokovnjaki iz tujine. Vprašanje jezika v procesu vzgoje in treniranja mladih je pomembno in ni mogoče, da v teh programih ni ljudi, ki ne bi govorili slovensko.
Gladiatorji in manekeni med športniki
Vrhunski šport zadnjega desetletja je v znamenju komercializacije in profesionalizacije. Športniki so gladiatorji in manekeni v rokah bogatih korporacij in posameznikov, ki diktirajo svetovno športno sceno. Zato se postavlja vprašanje doktrine slovenskega športa: bomo lahko servisirali profesionalni šport z volonterskimi društvi; kako bomo vključitev v sistem vrhunskega športa omogočili talentom in ne le tistim, ki lahko plačajo ...?
Tudi pri nas iskalci talentov – skavti zasledujejo talentirane mlade športnike, športna in državna scena pa večino tega bremena prepuščata staršem in zagretim posameznikom. Ne trdim, da bi trenutno »dončićmanijo« morala izkoristiti država, bi jo pa lahko slovenska košarka in olimpijski komite. V vrhunskem športu se je povečalo število uspehov naših deklet in ženskih ekip, tu so vrhunski dosežki naših na največjih mednarodnih tekmovanjih. Slovenski športniki so še vedno odlični ambasadorji Slovenije na globaliziranem športnem zemljevidu, toda ... Toda še vedno organiziramo veliko mednarodnih tekmovanj brez jasno definiranega cilja, komu so namenjena.
Ali so res uspešnim nastopom naših športnikov doma, promociji in afirmaciji športa in zagotavljanju materialnih in finančnih pogojev za razvoj športnih panog? Ali so le zlata jama za velike zaslužke nekaterih? Skrbi nas lahko doping. SLO ADA deluje bolj kot para policijski in manj kot učinkovit sistem preprečevanja uporabe prepovedanih substanc. Zanimiva bi bila analiza finančnega toka v SLO ADI. In zakaj doping pri nas izvedbeno ni znotraj sodne medicine? Tudi ni dopustno, da so v domačem športu pogosto bolj cenjeni strokovnjaki iz tujine. Vprašanje jezika v procesu vzgoje in treniranja mladih je pomembno in ni mogoče, da v teh programih ni ljudi, ki ne bi govorili slovensko.
Andreja Črnak Meglič. FOTO: Blaž Samec/Delo
Andreja Črnak Meglič, sociologinja
Na področju socialne politike in človekovih pravic Slovenci sebe nismo presegli. Kot pozitiven premik ocenjujem sprejem zakonodaje, ki je izenačila pravice istospolno usmerjenih z ostalim prebivalstvom, čeprav so le-te zapisane v posebnem zakonu.
Kljub velikim besedam in načrtovanju sprememb nam ni uspelo zagotoviti večje dostopnosti do zdravstvenih storitev, zlasti zmanjšanja čakalnih vrst, in ne pravičneje urediti prispevkov za zdravstveno varstvo, niti ustrezno preoblikovati ali ukiniti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Žal na podlagi preteklih izkušenj nisem povsem prepričana, da nadaljnji razvoj na tem področju ne bo potekal pod vplivom močnih interesnih skupin v zdravstvu - namesto pod vplivom interesov nas, uporabnikov.
Razmere postajajo nevzdržne v skrbi za starejšo populacijo. Kljub veliki retoriki namesto povečane skrbi za ureditev pravic te populacije že leta lahko gledamo le erozijo. Breme reševanja potreb starejših, ki potrebujejo pomoč drugih, se preveč prenaša na njih same in svojce. Že več kot petnajst let se pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi, nekaj različic je že prišlo v javno razpravo, a volje, da se zakon sprejme, ni. Vzorčni modeli, kako to skrb urediti, obstajajo, pilotni projekti uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki se trenutno izvajajo v Sloveniji, potrjujejo prednosti rešitev z integrirano skrbjo za starejše.
Potrebujemo pa družbeni konsenz o novi veji zagotavljanja socialne varnosti in o tem, kako jo bomo financirali. In prav v tem grmu tiči zajec. Zavedati se moramo, da bo treba zagotoviti dodatna sredstva ter se uskladiti o tem, iz katerega vira se bodo zagotavljala. Popolnoma pa nam je uspelo uničiti medsebojne odnose. Neoliberalni vrednostni model je v celoti prepojil politiko in družbo nasploh. Na vse se gleda le s stališča koristi.
Erozija namesto skrbi za starejše
Na področju socialne politike in človekovih pravic Slovenci sebe nismo presegli. Kot pozitiven premik ocenjujem sprejem zakonodaje, ki je izenačila pravice istospolno usmerjenih z ostalim prebivalstvom, čeprav so le-te zapisane v posebnem zakonu.
Kljub velikim besedam in načrtovanju sprememb nam ni uspelo zagotoviti večje dostopnosti do zdravstvenih storitev, zlasti zmanjšanja čakalnih vrst, in ne pravičneje urediti prispevkov za zdravstveno varstvo, niti ustrezno preoblikovati ali ukiniti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Žal na podlagi preteklih izkušenj nisem povsem prepričana, da nadaljnji razvoj na tem področju ne bo potekal pod vplivom močnih interesnih skupin v zdravstvu - namesto pod vplivom interesov nas, uporabnikov.
Razmere postajajo nevzdržne v skrbi za starejšo populacijo. Kljub veliki retoriki namesto povečane skrbi za ureditev pravic te populacije že leta lahko gledamo le erozijo. Breme reševanja potreb starejših, ki potrebujejo pomoč drugih, se preveč prenaša na njih same in svojce. Že več kot petnajst let se pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi, nekaj različic je že prišlo v javno razpravo, a volje, da se zakon sprejme, ni. Vzorčni modeli, kako to skrb urediti, obstajajo, pilotni projekti uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki se trenutno izvajajo v Sloveniji, potrjujejo prednosti rešitev z integrirano skrbjo za starejše.
Potrebujemo pa družbeni konsenz o novi veji zagotavljanja socialne varnosti in o tem, kako jo bomo financirali. In prav v tem grmu tiči zajec. Zavedati se moramo, da bo treba zagotoviti dodatna sredstva ter se uskladiti o tem, iz katerega vira se bodo zagotavljala. Popolnoma pa nam je uspelo uničiti medsebojne odnose. Neoliberalni vrednostni model je v celoti prepojil politiko in družbo nasploh. Na vse se gleda le s stališča koristi.
Luka Lisjak Gabrijelčič. Foto Blaz Samec/Delo
Luka Lisjak Gabrijelčič, politični analitik
Položaj Slovenije se je v razmerju do Evrope in sveta radikalno spremenil. Deset let nazaj smo se ozirali k razvitemu zahodu, ugotavljali, kaj nam manjka, da bi bili del tega elitnega kluba. Danes so se države, po katerih smo se zgledovali, izkazale za mnogo manj idealne, saj imamo podobne probleme. Žal iz tega pogosto raste puhel občutek večvrednosti, ki pa je le psihološka kompenzacija za zaostanek, ki ni nič manjši kot pred desetletjem.
Slovenija potrebuje pozitiven vzor - a katera država bi to lahko bila? Kljub nepripravljenosti, da bi se soočili s strateškimi izzivi, je mainstream naše politike uspel ohraniti osnovne elemente demokratičnega konsenza izpred krize. To ni samoumevno. Prvič od padca berlinskega zidu je v svetu opaziti splošno nazadovanje liberalne demokracije. Naša demokracija je ostala bolj ali manj na ravni pred krizo, velikih in trajnih nazadovanj ni. Tudi nobena politična ali ideološka opcija ni tako močna, da bi lahko pregazila ostale. To je dobro. Spor med Sovo in Knovsom dokazuje, da tudi o najbolj kočljivih vprašanjih demokracij, kot so zlorabe varnostnih aparatov v politične namene, obstaja razprava.
Nobena stran se ne da. Veliko bolj smo pozorni na svoje pravice in mehanizme, ki brzdajo zlorabe oblasti. Premoremo raznoliko politično ponudbo, z vsemi posledicami, ki sodijo zraven: bolj surovo javno debato, kričeče polemike. Kriza je privedla do radikalizacije dela desnice. Radikalno levico smo imeli že prej, a če smo tedaj dvomili, da je pri nas skrajna desnica resen problem, danes to težko zanikamo. Tranzicije je konec. Kar imamo, je rezultat le-te. Ni tisto, na kar so mnogi upali ob osamosvojitvi. Smo v krizi identitete. A smo preživeli že veliko slabše čase. Tega se ne zavedamo dovolj, zato me skrbi, da zaradi nerealne ocene sedanjosti prehitro zdrsnemo v histerijo in malodušje.
Veliko slabše čase smo preživeli
Položaj Slovenije se je v razmerju do Evrope in sveta radikalno spremenil. Deset let nazaj smo se ozirali k razvitemu zahodu, ugotavljali, kaj nam manjka, da bi bili del tega elitnega kluba. Danes so se države, po katerih smo se zgledovali, izkazale za mnogo manj idealne, saj imamo podobne probleme. Žal iz tega pogosto raste puhel občutek večvrednosti, ki pa je le psihološka kompenzacija za zaostanek, ki ni nič manjši kot pred desetletjem.
Slovenija potrebuje pozitiven vzor - a katera država bi to lahko bila? Kljub nepripravljenosti, da bi se soočili s strateškimi izzivi, je mainstream naše politike uspel ohraniti osnovne elemente demokratičnega konsenza izpred krize. To ni samoumevno. Prvič od padca berlinskega zidu je v svetu opaziti splošno nazadovanje liberalne demokracije. Naša demokracija je ostala bolj ali manj na ravni pred krizo, velikih in trajnih nazadovanj ni. Tudi nobena politična ali ideološka opcija ni tako močna, da bi lahko pregazila ostale. To je dobro. Spor med Sovo in Knovsom dokazuje, da tudi o najbolj kočljivih vprašanjih demokracij, kot so zlorabe varnostnih aparatov v politične namene, obstaja razprava.
Nobena stran se ne da. Veliko bolj smo pozorni na svoje pravice in mehanizme, ki brzdajo zlorabe oblasti. Premoremo raznoliko politično ponudbo, z vsemi posledicami, ki sodijo zraven: bolj surovo javno debato, kričeče polemike. Kriza je privedla do radikalizacije dela desnice. Radikalno levico smo imeli že prej, a če smo tedaj dvomili, da je pri nas skrajna desnica resen problem, danes to težko zanikamo. Tranzicije je konec. Kar imamo, je rezultat le-te. Ni tisto, na kar so mnogi upali ob osamosvojitvi. Smo v krizi identitete. A smo preživeli že veliko slabše čase. Tega se ne zavedamo dovolj, zato me skrbi, da zaradi nerealne ocene sedanjosti prehitro zdrsnemo v histerijo in malodušje.
Anže Burger. Foto Jure Eržen/Delo
Anže Burger, ekonomist
Čeprav bo šlo desetletje 2009-2019 v anale kot izgubljeno, je bilo nekaj uspešnih zgodb. To so denimo podjetja v izvoznem sektorju, ki so kljub krizi in neugodnemu poslovnemu okolju v državi uspela ustvariti 42-odstotno realno rast. Rast izvoza turističnih storitev je realno znašala 17 odstotkov, število tujih turistov pa se je povečalo za 59 odstotkov. Eden redkih pozitivnih dosežkov je nizka stopnja brezposelnosti (4,8-odstotna).
Gospodarska kriza z dvojnim dnom je razgalila vse strukturne šibkosti Slovenije, od neizpeljane privatizacije, oligarhične sprege med bankami, politiko in državnimi podjetji, odsotnost konkurence zaradi nizkih tujih neposrednih investicij in neučinkovit javni sektor. BDP se je od začetka krize do lani povečal le za 7,6 odstotka. Kljub visoki rasti od 2014 nismo izpeljali niti ene resne strukturne reforme. Povprečna neto starostna pokojnina znaša mizernih 660 evrov, 48 odstotkov upokojencev prejema manj kot 600 evrov, povprečni sveže upokojeni pa ima še vedno le 38 let pokojninske dobe. Število zaposlenih v že prej prenapihnjenem javnem sektorju se je povečalo za desetino - na 172 tisoč.
Namesto privatizacije državnih podjetij smo ustanavljali nova državna podjetja, politika želi prek DUTB v banke, nepremičninski sektor in turizem. Vztrajamo pri sovjetskem modelu zdravstva kljub naraščajočim čakalnim vrstam, nizki kakovosti storitev in odtekanju milijonov iz sistema. Namesto da bi liberalizirali gradnjo, država ohranja monopol lokalnih šerifov in mešetarjev, zavaja z idejami o državnih neprofitnih stanovanjih, medtem pa cene nepremičnin drvijo v nebo. Visoki davki in klientelizem vsako leto v tujino odženejo v povprečju sedem tisoč naših državljanov, upoštevaje vrnitve pa neto emigracije znašajo štiri tisoč Slovencev. Takšen sistem je na dolgi rok nevzdržen.
Izgubljeno desetletje z nekaj izjemami
Čeprav bo šlo desetletje 2009-2019 v anale kot izgubljeno, je bilo nekaj uspešnih zgodb. To so denimo podjetja v izvoznem sektorju, ki so kljub krizi in neugodnemu poslovnemu okolju v državi uspela ustvariti 42-odstotno realno rast. Rast izvoza turističnih storitev je realno znašala 17 odstotkov, število tujih turistov pa se je povečalo za 59 odstotkov. Eden redkih pozitivnih dosežkov je nizka stopnja brezposelnosti (4,8-odstotna).
Gospodarska kriza z dvojnim dnom je razgalila vse strukturne šibkosti Slovenije, od neizpeljane privatizacije, oligarhične sprege med bankami, politiko in državnimi podjetji, odsotnost konkurence zaradi nizkih tujih neposrednih investicij in neučinkovit javni sektor. BDP se je od začetka krize do lani povečal le za 7,6 odstotka. Kljub visoki rasti od 2014 nismo izpeljali niti ene resne strukturne reforme. Povprečna neto starostna pokojnina znaša mizernih 660 evrov, 48 odstotkov upokojencev prejema manj kot 600 evrov, povprečni sveže upokojeni pa ima še vedno le 38 let pokojninske dobe. Število zaposlenih v že prej prenapihnjenem javnem sektorju se je povečalo za desetino - na 172 tisoč.
Namesto privatizacije državnih podjetij smo ustanavljali nova državna podjetja, politika želi prek DUTB v banke, nepremičninski sektor in turizem. Vztrajamo pri sovjetskem modelu zdravstva kljub naraščajočim čakalnim vrstam, nizki kakovosti storitev in odtekanju milijonov iz sistema. Namesto da bi liberalizirali gradnjo, država ohranja monopol lokalnih šerifov in mešetarjev, zavaja z idejami o državnih neprofitnih stanovanjih, medtem pa cene nepremičnin drvijo v nebo. Visoki davki in klientelizem vsako leto v tujino odženejo v povprečju sedem tisoč naših državljanov, upoštevaje vrnitve pa neto emigracije znašajo štiri tisoč Slovencev. Takšen sistem je na dolgi rok nevzdržen.
Marko Juhant. FOTO: Blaž Samec/Delo
Marko Juhant, specialni pedagog
Navdušujoča je postala pripravljenost ljudi, da pomagajo. Mejnik je bil žled, ki je odrezal dele Slovenije. Takrat so gasilci poskrbeli, da je življenje teklo naprej. Z njimi smo dobili novo kategorijo vrednih zaupanja; dotlej so bili to zdravniki. Sledili so zdravstveni primeri, ko je na izpitu padla zdravniška zanesljivost - pa ne zaradi napak, ampak ker znotraj stroke niso obsodili svojih ravnanj. Ne govorim o kaznovalnih politikah, ampak o sodbi, s katero ljudem dokažeš, da poštenje še obstaja. Narastlo je število šolskih sindikatov, bolj so aktivni, a večina brska po učiteljskih plačah, zamočili pa so pri njihovih pravicah.
Še lani starši polnoletnega dijaka niso mogli izvedeti, ali hodi v šolo ali ne, če otrok tega ni dovolil. Letos jih lahko učitelji prvič naženejo od pouka, če motijo proces. Pedagogi poročajo o spremembah na bolje. Vpliv na spoštovanje učiteljev imajo tudi njihove pravice, edino merilo ni le kakovostno delo. Če se otrok v naši šoli sesuje zaradi domačih težav, ga učiteljica ne sme niti objeti, da bi ga potolažila, ker jo lahko obtožijo zlorabe. Dotik je pri nas kriminaliziran. Kako naj bo torej učitelj dober, če ne more pomagati v stiski, starši pa so vir otrokovega stresa? Ne dam kaj prida na x, y, z generacije, ker še vedno ves čas srečujem tudi čisto običajne otroke in najstnike, ki funkcionirajo, kot so ljudje nekoč.
Tudi njihovi starši še funkcionirajo »po starem«. Namesto telefona še božajo otroka. Tovarniška nastavitev je pri njih še zmeraj dobra. To so otroci in starši, ki bodo, ko se bo treba odločiti, ali dvigniti lažjo ali težjo utež, odločili za - težjo. Zakaj? Ker so njihove nastavitve prave. Ker ne pričakujejo Gardalanda vsak dan. Upam, da v naslednjem desetletju Slovenci spoznamo, da mora biti težko. Samo to nas dela zadovoljne, vse drugo je zgolj olajšanje.
Ko namesto otrok božamo telefone
Navdušujoča je postala pripravljenost ljudi, da pomagajo. Mejnik je bil žled, ki je odrezal dele Slovenije. Takrat so gasilci poskrbeli, da je življenje teklo naprej. Z njimi smo dobili novo kategorijo vrednih zaupanja; dotlej so bili to zdravniki. Sledili so zdravstveni primeri, ko je na izpitu padla zdravniška zanesljivost - pa ne zaradi napak, ampak ker znotraj stroke niso obsodili svojih ravnanj. Ne govorim o kaznovalnih politikah, ampak o sodbi, s katero ljudem dokažeš, da poštenje še obstaja. Narastlo je število šolskih sindikatov, bolj so aktivni, a večina brska po učiteljskih plačah, zamočili pa so pri njihovih pravicah.
Še lani starši polnoletnega dijaka niso mogli izvedeti, ali hodi v šolo ali ne, če otrok tega ni dovolil. Letos jih lahko učitelji prvič naženejo od pouka, če motijo proces. Pedagogi poročajo o spremembah na bolje. Vpliv na spoštovanje učiteljev imajo tudi njihove pravice, edino merilo ni le kakovostno delo. Če se otrok v naši šoli sesuje zaradi domačih težav, ga učiteljica ne sme niti objeti, da bi ga potolažila, ker jo lahko obtožijo zlorabe. Dotik je pri nas kriminaliziran. Kako naj bo torej učitelj dober, če ne more pomagati v stiski, starši pa so vir otrokovega stresa? Ne dam kaj prida na x, y, z generacije, ker še vedno ves čas srečujem tudi čisto običajne otroke in najstnike, ki funkcionirajo, kot so ljudje nekoč.
Tudi njihovi starši še funkcionirajo »po starem«. Namesto telefona še božajo otroka. Tovarniška nastavitev je pri njih še zmeraj dobra. To so otroci in starši, ki bodo, ko se bo treba odločiti, ali dvigniti lažjo ali težjo utež, odločili za - težjo. Zakaj? Ker so njihove nastavitve prave. Ker ne pričakujejo Gardalanda vsak dan. Upam, da v naslednjem desetletju Slovenci spoznamo, da mora biti težko. Samo to nas dela zadovoljne, vse drugo je zgolj olajšanje.
Luka Omladič. FOTO: Tadej Regent/Delo
Luka Omladič, okoljski analitik
Vélike okoljske krize 21. stoletja ne bo mogoče rešiti brez korenite spremembe. Imaginarna podoba zelenega vrtička sveta, ki je podpirala splošno pasivnost slovenske okoljske politike v preteklem desetletju, v novem potrebuje temeljito revizijo. Izpusti toplogrednih plinov bodo pri nas verjetno nekoliko manjši kot pred desetletjem, primerljivi so s tistimi iz leta 1991. A to le brez upoštevanja dejstva, da se je pomemben del stvari, ki jih potrošimo danes, skupaj z izpusti preselil na drug konec sveta. Smo pa v preteklem desetletju zgradili novo TE na premog. Izgubljena priložnost za neizogiben prehod energetike v ogljično nevtralnost.
Izpusti iz prometa, ki je njihov največji vir, so le naraščali, prometne politike pa konec desetletja ne zaposluje razvoj javnega prometa, ampak gradnja novih (avto)cest. Globalna kriza biosfere zelenega vrta ni zaobšla. Tudi v Sloveniji se je stanje številnih naravnih habitatov in ogroženih vrst poslabšalo. Dobri primeri, kot je renaturacija Cerkniškega jezera, so redki, nekonstruktivno politično naslavljanje konfliktov pa prepogosto. Na mizi je planiranje nekritičnega uničevanja naravnega okolja v velikem obsegu: zajezitev srednjega toka Save. V 2010 sprejeti zakon o Triglavskem narodnem parku ni razrešil glavnih dilem njegovega ohranjanja in upravljanja.
Premiki so se zgodili v ravnanju z odpadki, ki jih konec desetletja precej bolje ločujemo, temnejšo luč nanje pa meče odsotnost sistemskih rešitev, kam na koncu z ločenimi odpadki. Magna je le še en primer brezskrbnega ravnanja s kmetijskimi površinami, požari na odlagališčih in kurjenje smeti v cementarnah pa simptom vprašanja, na katerega okoljska politika nima odgovora. Vsaj v enem primeru pa je s tem povezan največji dosežek okoljske civilne družbe v tem obdobju: preprečitev sežiganja v Trbovljah.
Top dosežek civilne družbe gre Zasavcem
Vélike okoljske krize 21. stoletja ne bo mogoče rešiti brez korenite spremembe. Imaginarna podoba zelenega vrtička sveta, ki je podpirala splošno pasivnost slovenske okoljske politike v preteklem desetletju, v novem potrebuje temeljito revizijo. Izpusti toplogrednih plinov bodo pri nas verjetno nekoliko manjši kot pred desetletjem, primerljivi so s tistimi iz leta 1991. A to le brez upoštevanja dejstva, da se je pomemben del stvari, ki jih potrošimo danes, skupaj z izpusti preselil na drug konec sveta. Smo pa v preteklem desetletju zgradili novo TE na premog. Izgubljena priložnost za neizogiben prehod energetike v ogljično nevtralnost.
Izpusti iz prometa, ki je njihov največji vir, so le naraščali, prometne politike pa konec desetletja ne zaposluje razvoj javnega prometa, ampak gradnja novih (avto)cest. Globalna kriza biosfere zelenega vrta ni zaobšla. Tudi v Sloveniji se je stanje številnih naravnih habitatov in ogroženih vrst poslabšalo. Dobri primeri, kot je renaturacija Cerkniškega jezera, so redki, nekonstruktivno politično naslavljanje konfliktov pa prepogosto. Na mizi je planiranje nekritičnega uničevanja naravnega okolja v velikem obsegu: zajezitev srednjega toka Save. V 2010 sprejeti zakon o Triglavskem narodnem parku ni razrešil glavnih dilem njegovega ohranjanja in upravljanja.
Premiki so se zgodili v ravnanju z odpadki, ki jih konec desetletja precej bolje ločujemo, temnejšo luč nanje pa meče odsotnost sistemskih rešitev, kam na koncu z ločenimi odpadki. Magna je le še en primer brezskrbnega ravnanja s kmetijskimi površinami, požari na odlagališčih in kurjenje smeti v cementarnah pa simptom vprašanja, na katerega okoljska politika nima odgovora. Vsaj v enem primeru pa je s tem povezan največji dosežek okoljske civilne družbe v tem obdobju: preprečitev sežiganja v Trbovljah.
FOTO: Delo
