Slovenija je kot veliko bolezensko bojno polje
Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Nimamo politike čiščenja Slovenije; imamo le veliko doto onesnaženja iz socializma, ki jo nadgrajujemo s sodobnim onesnaževanjem.«
Odpri galerijo
Metoda Dodič Fikfak predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Prašni delci, dušikovi oksidi in žveplov dioksid, kisline, dioksini in furani, težke kovine, policiklični aromatski ogljikovodiki, radioaktivni izotopi … se sproščajo tudi iz slovenskih (so)sežigalnic. Nekateri termalni bazeni v Prekmurju so se »kopali« v benzenu. Zemlja je polna strupov na Štajerskem in Koroškem, Beli krajini ... V pitni vodi je na nekaterih območjih prisoten atrazin, ki povzroča moško neplodnost. Od tovarne usnja so ostale v zemlji snovi, ki lahko povzročijo levkemijo. Slovenija je kot bolezensko bojno polje: raki, mezoteliom, azbestoza, bolezni srca, živčevja, ožilja in pljuč, manjša plodnost, motnje v razvoju ploda ... A to so le strupi, katerih emisije poznamo. O ultra finih in nanodelcih, ki se kopičijo v okolju in ljudeh, ne vemo nič. Ker jih ne merimo … O ekološkem »razdejanju« Slovenije smo se pogovarjali z dr. Metodo Dodič Fikfak, predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Neznanje, amaterizem, zmeda, profit in dušenje požarov – to je po njenem Slovenija na ekološkem področju.
Ali je sploh mogoče govoriti o bolj oziroma manj škodljivem (so)sežigu?
Z razvojem industrije in znanja se razvija tudi sežig. Neke vrste sežigov bo verjetno tudi v bodoče treba imeti. A naj se še tako trudimo za manj nevarne izpuste, škodljivi produkti sežiga so dejstvo. Poleg prašnih delcev PM 10 in PM 2,5, ki prodirajo globoko v pljuča, je pri sofisticiranih sežigih tudi veliko ultra finih in nanodelcev. O teh nimamo podatkov. Poznamo že metode merjenja nanodelcev, ne vemo pa, kaj delci povzročajo človeku. Lahko le sklepamo po analogiji s preteklih izkušenj. Človekovo telo je namreč vplivom okolja izpostavljeno danes, zboli pa šele čez tri, štiri desetletja. Industrija je to, tako imenovano latentno dobo vedno dobro izkoriščala. Prve žrtve se pokažejo šele, ko je prepozno. Vemo, da so na »trgu« že bolj sofisticirane sežigalnice, ki naj bi proizvajale manj nevarne produkte, a ne vemo, koliko so dejansko bolj varne za človeka, ker še nimamo dokazov na ljudeh.
Za tovarne, ki sosežigajo in za »prave« sežigalnice veljajo različni normativi; za prve dostikrat še višji kot za druge. Na zdravje pa vpliva skupna količina izpustov …
Formalnopravno lahko sosežigalnice spuščajo v zrak več določenih snovi. Normativ pomeni le orientacijo, ne pomeni pa popolne varnosti. Normativ je dogovor znanja, politike in tega, kaj industrija zmore. Normativi se spreminjajo tako, kot se spreminjajo dognanja. Še pred dvema desetletjema je bilo dovoljeno 172 azbestih vlaken na kubični centimeter. Danes jih je dovoljeno 0,01 ali še manj. Podobno je z vsemi drugimi snovmi. Normativi so le meje, ki se postavijo glede na trenutno znanje in so posledica tega, kaj v tistem času industrija zmore. Če se postavi tak normativ, ki ga industrija ne zmore doseči, je vse zaman. So države z zelo visokimi normativi, a se jih ne držijo. Čemu torej to koristi? V bolj sofisticiranih okoljskih agencijah, ki postavljajo normative, obstaja enačba: na eni strani te je tveganje za človeka, da zboli, na drugi, pa kaj na bolezen vpliva (polutant). Pri postavljanju normativa – kot denimo v ZDA – je pomembno tudi, kolik finančni zalogaj državi in/ali industriji prinese tak normativ, koliko bolnih in ali jih toliko država lahko prenese. Upoštevati je treba, da se normativi vedno postavljajo pri zdravi populaciji: zato ne veljajo za otroke in za bolne.
Onesnaževalci se vselej sklicujejo na dovoljene vrednosti v okoljskih dovoljenjih. Kot da so te lahko jamstvo za nezastrupljanje.
Razumem slovenskega delodajalca, ki trdi, da se drži normativa. Dejansko se ga, velikokrat. Ljudje verjamejo, da jih normativ popolnoma zaščiti. Vendar pa je normativ v veliki meri dogovorna količina. Zato mi je kot zdravnici povsem nesprejemljivo ločevanje normativov za sežigalnice in sosežigalnice; gre za količino snovi, ki pride v človekovo telo, neglede na normativ. Večkrat sem kreatorje okoljske politike vprašala na osnovi katere logike, ne tehnološke, temveč zdravstvene in človeške, so bili sprejeti in uveljavljeni ti normativi. Odgovora nisem dobila.
Sežigalnice spuščajo v zrak organska topila, težke kovine... Največji problem sedanjih normativov je, da je v zrak in zemljo spuščena množica snovi, ki so običajno vse v dovoljenih mejah, vendar je normativ postavljen za vsako snov posebej, ne pa za skupino snovi, ki smo ji dejansko izpostavljeni. Kako pa ta vpliva na človeka, ne vemo in nikoli ne bomo, ker sežigalnice sežigajo v različnih terminih različne snovi. Iz teh vsakokrat nastane nov, drugačen skupek snovi. Ali boš pri meritvah zraka našel vse te snovi ali ne, pa je odvisno tudi od tega, kaj iščeš. Tudi zato je boljši pokazatelj onesnaženja pri sežigalnicah zemlja. Večina snovi se skladišči v njej. Okolje namreč ne pozablja: četudi je onesnaževalcu dovoljeno spuščanje minimalne količine odpadnih snovi, se te nalagajo v zemlji.
In ko onesnaževalec prej ali slej zaprosi za dovoljenje za še več sežiga, ga dobi brez presoje vpliva na okolje.
Pri sežigalnicah je zelo pomembno ugotoviti, kaj je neposredno okolje. Ni vseeno, kaj se kuri, kaj pri tem nastaja in kam veter odnese oblak. Ni nujno, da je to neposredna bližina tovarne. Kitajski avtorji so npr. najvišje koncentracije organskih topil odkrili 1,5 kilometra od sežigalnice. Vprašati se je torej treba, kam je zaneslo oblak, kam je vsebina padla, koliko časa že onesnaženje traja in kdo jé hrano z območja »oblaka«. Določiti ogroženo območje je izjemno težko... Odločati parcialno je nevarno, posebej zaradi kopičenja snovi v naravi, hrani, mesu…Koliko se je snovi nakopičilo in kje pa je še teže ugotoviti.
Vsi nam za zgled dajejo dunajsko sežigalnico sredi mesta.
Sežigalnice običajno gradijo v že tako onesnaženih okoljih, kjer je zelo težko ločevati, ali onesnaženje denimo z dušikovimi oksidi povzroča promet, druga sežigalnica v bližini ali druga tovarna. Odgovornost se tako razblini.
Cilj pa je isti: več odpadkov - več zaslužka …
Pri sežigu vidim bistveni problem v tem, da govorimo o sežigu namesto o politiki ravnanja z odpadki v celoti: od vzgoje otrok do recikliranja, ki ni le sortiranje; uničevanje odpadkov je šele na koncu. Ne gre za politiko kar proizvajaj, bomo že sežgali, temveč za politiko ravnanja od nastanka odpadka dalje. A to počne le tisti, ki mu je mar za ljudi. Smeti pa so zlato …
Se tudi vam zdi, da so pri nas nastopili prijaznejši časi za onesnaževalce, ki pred javnostjo vse bolj srdito branijo svoje emisije ter za vsak kritičen zapis grozijo z odvetniki?
Bolj ko je razvita zakonodaja, bolj kot je stroga inšpekcija in so določena pravila igre, bolj sofisticirane so metode onesnaževalcev, kako dejstva prikazati kot navidezno resnico. Navzven je zadeva videti skrajno objektivna, ker se določen podatek lahko tolmači tako ali drugače. In ravno pri sežigih je relativno lahko prikriti resnico, ker »čistega« odgovora v smislu Peter je zbolel za sarkomom mehkega tkiva, ker je bil izpostavljen onesnaženju iz te sežigalnice, ne bomo mogli nikoli dati, saj to bolezen povzročajo še številni drugi dejavniki. Nemogoče je z gotovostjo dokazati, da je bolezen povzročila točno določena sežigalnica. Govorimo lahko le o verjetnosti, vsak dober odvetnik pa lahko takšno »verjetno« trditev kadar koli zruši. Drugače je v primeru izpostavljenosti azbestu in mezotelioma.
Vse bolj sofisticiranim metodam smo priče tudi pri nas …
Pri nas je veliko amaterizma. Na področju vpliva okolja na zdravje človeka nam primanjkuje znanja. Če človek nečesa ne (po)zna, veliko lažje reče, da to na človeka nima vpliva. Zadeve rešujemo parcialno. Zato se zgodijo Kemis, Lafarge, Salonit …. Imamo pa tudi veliko doto onesnaženja še iz socializma, ki jo dopolnjujemo po osamosvojitvi. Do danes nisem videla načrta, ki bi celovito reševal onesnaženost iz preteklosti, obnašamo se, kot da je ni. Le redka območja smo prepoznali za degradirana… Kako naj se torej pogovarjamo denimo o sežigalnici?
Morda v okvirih evropske zakonodaje?
V času nastanka Slovenije in še nekaj mandatov po tem so nas ministrstva za področja, ki jih pokrivamo, prosila za strokovne podlage. Te so v razvitih državah podlaga za odločanje. Vedeli pa smo, da ne moremo narediti nekaj odličnega, če naša industrija tega ne zmore, iskali smo kompromise. Po nekaj mandatih so prekinili vsakršno sodelovanje in sledilo je obdobje prepisovanja bruseljskih aktov, ki še vedno traja. Kako lahko ta zakonodaja odgovarja našim razmeram? Sosežigalnice umestimo denimo v območje, ki ima priznano največ od okolja povzročenih smrti v državi. Ali ima Evropa tak primer? Nima ga, ali pa je takih primerov tako malo, da se zanje ne piše zakonodaja. Prepusti se državi, da za svoje prebivalce poskrbi sama. Tudi tako, da umesti tovarno svinca v območje, ki je s svincem najbolj onesnaženo, ali umesti v ozko zasavsko dolino tovarno cementa, ali odlaga kemijske odpadke v neposredno bližino naselja, ali koplje pesek v neposredni bližini naselij … Ali je res tako težko območja, ki so že tako prizadeta, očistiti? In če gre za trajno prizadeta območja, ali je težko reči, da je na njih prepovedano kakršno koli, tudi potencialno onesnaževanje? Neznanje, amaterizem, dušenje požarov in profit. Táko je naše okoljsko odločanje.
Torej smo neurejena država s konfuzno okoljsko politiko.
Govorim samo o onesnaževanju; tu učinkovite politike, ki bi zaščitila zdravje prebivalcev nimamo. Stroki so na področju industrije in okolja zaprli vrata. Zato se sme sredi naselja izpuščati tone formaldehida, ki denimo povzroča raka na pljučih, ali puščamo neočiščeno okolje potem, ko je usahnila tovarna usnja, ki je gotovo uporabljala snovi, ki povzročajo levkemijo ... Sedaj pa so v okolju nove, nevarne industrije. Nemogoče je, da kot strokovnjak in človek ostaneš ravnodušen.
V Salonitu načrtujejo sežig še več odpadkov. Njihovi lastniki so tujci: Italijani in Avstrijci. Sežigajo v Sloveniji, odpadke celo uvažajo. Menite, da bi lahko slovenskemu investitorju uspelo, da na kateri koli strani meje kupi obrat, v tuji državi pridobi dovoljenje za (so)sežig in tja vozi naše smeti, v katerih se utapljamo?
Avstrijski kolega mi je pred časom poslal fotografijo tovornjaka z zelo dobro vidno registrsko tablico in rekel, naj bomo pozorni nanj, ker je napolnjen s strupenim avstrijskim senom in je na poti v sežig v Slovenijo. To je moj odgovor. Slovenija je majhna. Ima težka okoljska bremena iz preteklosti. Ne mislim na naravna bremena, kot je živo srebro v Idriji. Govorim o bremenih azbesta v Anhovem, organskih topilih in težkih kovinah na Vrhniki, svincu v Mežici, težkih kovinah in prašnih delcih v Zasavju, o PCB v Beli krajini, o težkih kovinah v celjski kotlini, azbestu v Mariboru … Dobila sem sedem tisoč podatkov o atrazinu v pitni vodi v Sloveniji. Atrazin povzroča moško neplodnost. A krajev z večjo izpostavljenostjo atrazinu nismo smeli povezati z neplodnimi ne glede na stopnjo varovanja podatkov, ker so to absolutno varovani podatki, ki so nedostopni tudi raziskovalcem in zdravnikom. Varovanje osebnih podatkov je tudi lahko odlična prednost za onesnaževalce.
Kako pa se je končala zgodba z benzenom v enih od naših term?
Lani sem na kemijski varnosti odprla temo benzena v bazenih nekaterih zdravilišč. Podatek o rakotvornem benzenu, ki je bil tudi tisočkrat prekoračen, je dvignil veliko prahu tako v medijih kot med prebivalci. Posledica tega so danes benzena (v glavnem) očiščeni bazeni. Brez pritiska medijev in prebivalcev verjetno ne bi šlo!
Francosko-švicarska cementarna Lafarge v Trbovljah po petih letih zamrznitve spet prosi za dovoljenje za mletje klinkerja. Če upoštevamo leta zavajanj naše vlade, Evropske komisije, ljudi, zaposlenih …
Država potrebuje stroga pravila za varovanje ljudi in učinkovito inšpekcijsko službo, ki veliko ve. Vedeti pa bi morala tudi, kam umešča neko (tudi potencialno) ogrožujočo industrijo. To, da bi pri odločanju upoštevali preteklo zavajanje in temeljno nezaupanje ljudi, pa je pri nas še znanstvena fantastika.
Kaj pa ljudje v neki lokalni skupnosti: je korektno pričakovati, da bo več tisoč ljudi žrtvovalo zdravje za to, da bi jih nekaj sto ohranilo delovna mesta pri delodajalcu, ki evidentno onesnažuje?
Preteklost nam kaže, da bi se večina ljudi na nekaterih hudo onesnaženih območjih odločila v korist industrije. Seveda pa je to odvisno od stopnje in števila ozaveščenih ljudi.
Občine že kandidirajo, katera bo lahko gradila sežigalnico.
To jim je vir dohodka. Za župane je to odličen izvor sredstev.
Zagorski župan Matjaž Švagan je v kontekstu Lafargea nekoč izjavil, da nobenemu onesnaževalcu brez podpore lokalnega okolja dolgoročno ne more uspeti.
Predvsem je vprašanje, kaj pomeni dolgoročno. Nekaj let onesnaževanja je čisto dovolj za dolgoročne posledice. V skupnosti je treba vedno računati na socialno ogrožene, neozaveščene in tudi na podkupljive. Spomnim se direktorja na Gorenjskem, ki sem ga vprašala, ali ima težave s sosedom, ker pri njem tako zaudarja po organskih topilih, ki jih uporabljajo v tovarni. Odgovoril je: saj smo ga plačali. Ključno je torej neznanje in tudi prepričanje, da ni mogoče zboleti, da je »onesnažena industrija« vir sredstev in dobrega življenja. Zmote se zavedo šele, ko zbolijo. Zboli pa vedno manjšina …
Ali je sploh mogoče govoriti o bolj oziroma manj škodljivem (so)sežigu?
Z razvojem industrije in znanja se razvija tudi sežig. Neke vrste sežigov bo verjetno tudi v bodoče treba imeti. A naj se še tako trudimo za manj nevarne izpuste, škodljivi produkti sežiga so dejstvo. Poleg prašnih delcev PM 10 in PM 2,5, ki prodirajo globoko v pljuča, je pri sofisticiranih sežigih tudi veliko ultra finih in nanodelcev. O teh nimamo podatkov. Poznamo že metode merjenja nanodelcev, ne vemo pa, kaj delci povzročajo človeku. Lahko le sklepamo po analogiji s preteklih izkušenj. Človekovo telo je namreč vplivom okolja izpostavljeno danes, zboli pa šele čez tri, štiri desetletja. Industrija je to, tako imenovano latentno dobo vedno dobro izkoriščala. Prve žrtve se pokažejo šele, ko je prepozno. Vemo, da so na »trgu« že bolj sofisticirane sežigalnice, ki naj bi proizvajale manj nevarne produkte, a ne vemo, koliko so dejansko bolj varne za človeka, ker še nimamo dokazov na ljudeh.
Da bi pri odločanju upoštevali preteklo zavajanje in temeljno nezaupanje ljudi, je pri nas še znanstvena fantastika.
Za tovarne, ki sosežigajo in za »prave« sežigalnice veljajo različni normativi; za prve dostikrat še višji kot za druge. Na zdravje pa vpliva skupna količina izpustov …
Formalnopravno lahko sosežigalnice spuščajo v zrak več določenih snovi. Normativ pomeni le orientacijo, ne pomeni pa popolne varnosti. Normativ je dogovor znanja, politike in tega, kaj industrija zmore. Normativi se spreminjajo tako, kot se spreminjajo dognanja. Še pred dvema desetletjema je bilo dovoljeno 172 azbestih vlaken na kubični centimeter. Danes jih je dovoljeno 0,01 ali še manj. Podobno je z vsemi drugimi snovmi. Normativi so le meje, ki se postavijo glede na trenutno znanje in so posledica tega, kaj v tistem času industrija zmore. Če se postavi tak normativ, ki ga industrija ne zmore doseči, je vse zaman. So države z zelo visokimi normativi, a se jih ne držijo. Čemu torej to koristi? V bolj sofisticiranih okoljskih agencijah, ki postavljajo normative, obstaja enačba: na eni strani te je tveganje za človeka, da zboli, na drugi, pa kaj na bolezen vpliva (polutant). Pri postavljanju normativa – kot denimo v ZDA – je pomembno tudi, kolik finančni zalogaj državi in/ali industriji prinese tak normativ, koliko bolnih in ali jih toliko država lahko prenese. Upoštevati je treba, da se normativi vedno postavljajo pri zdravi populaciji: zato ne veljajo za otroke in za bolne.
Onesnaževalci se vselej sklicujejo na dovoljene vrednosti v okoljskih dovoljenjih. Kot da so te lahko jamstvo za nezastrupljanje.
Razumem slovenskega delodajalca, ki trdi, da se drži normativa. Dejansko se ga, velikokrat. Ljudje verjamejo, da jih normativ popolnoma zaščiti. Vendar pa je normativ v veliki meri dogovorna količina. Zato mi je kot zdravnici povsem nesprejemljivo ločevanje normativov za sežigalnice in sosežigalnice; gre za količino snovi, ki pride v človekovo telo, neglede na normativ. Večkrat sem kreatorje okoljske politike vprašala na osnovi katere logike, ne tehnološke, temveč zdravstvene in človeške, so bili sprejeti in uveljavljeni ti normativi. Odgovora nisem dobila.
Cementarna Salonit Anhovo. Foto Uroš Hočevar
Sežigalnice spuščajo v zrak organska topila, težke kovine... Največji problem sedanjih normativov je, da je v zrak in zemljo spuščena množica snovi, ki so običajno vse v dovoljenih mejah, vendar je normativ postavljen za vsako snov posebej, ne pa za skupino snovi, ki smo ji dejansko izpostavljeni. Kako pa ta vpliva na človeka, ne vemo in nikoli ne bomo, ker sežigalnice sežigajo v različnih terminih različne snovi. Iz teh vsakokrat nastane nov, drugačen skupek snovi. Ali boš pri meritvah zraka našel vse te snovi ali ne, pa je odvisno tudi od tega, kaj iščeš. Tudi zato je boljši pokazatelj onesnaženja pri sežigalnicah zemlja. Večina snovi se skladišči v njej. Okolje namreč ne pozablja: četudi je onesnaževalcu dovoljeno spuščanje minimalne količine odpadnih snovi, se te nalagajo v zemlji.
In ko onesnaževalec prej ali slej zaprosi za dovoljenje za še več sežiga, ga dobi brez presoje vpliva na okolje.
Pri sežigalnicah je zelo pomembno ugotoviti, kaj je neposredno okolje. Ni vseeno, kaj se kuri, kaj pri tem nastaja in kam veter odnese oblak. Ni nujno, da je to neposredna bližina tovarne. Kitajski avtorji so npr. najvišje koncentracije organskih topil odkrili 1,5 kilometra od sežigalnice. Vprašati se je torej treba, kam je zaneslo oblak, kam je vsebina padla, koliko časa že onesnaženje traja in kdo jé hrano z območja »oblaka«. Določiti ogroženo območje je izjemno težko... Odločati parcialno je nevarno, posebej zaradi kopičenja snovi v naravi, hrani, mesu…Koliko se je snovi nakopičilo in kje pa je še teže ugotoviti.
Vsi nam za zgled dajejo dunajsko sežigalnico sredi mesta.
Sežigalnice običajno gradijo v že tako onesnaženih okoljih, kjer je zelo težko ločevati, ali onesnaženje denimo z dušikovimi oksidi povzroča promet, druga sežigalnica v bližini ali druga tovarna. Odgovornost se tako razblini.
Cilj pa je isti: več odpadkov - več zaslužka …
Pri sežigu vidim bistveni problem v tem, da govorimo o sežigu namesto o politiki ravnanja z odpadki v celoti: od vzgoje otrok do recikliranja, ki ni le sortiranje; uničevanje odpadkov je šele na koncu. Ne gre za politiko kar proizvajaj, bomo že sežgali, temveč za politiko ravnanja od nastanka odpadka dalje. A to počne le tisti, ki mu je mar za ljudi. Smeti pa so zlato …
Preteklost nam kaže, da bi se večina ljudi na nekaterih hudo onesnaženih območjih odločila v korist industrije.
Se tudi vam zdi, da so pri nas nastopili prijaznejši časi za onesnaževalce, ki pred javnostjo vse bolj srdito branijo svoje emisije ter za vsak kritičen zapis grozijo z odvetniki?
Bolj ko je razvita zakonodaja, bolj kot je stroga inšpekcija in so določena pravila igre, bolj sofisticirane so metode onesnaževalcev, kako dejstva prikazati kot navidezno resnico. Navzven je zadeva videti skrajno objektivna, ker se določen podatek lahko tolmači tako ali drugače. In ravno pri sežigih je relativno lahko prikriti resnico, ker »čistega« odgovora v smislu Peter je zbolel za sarkomom mehkega tkiva, ker je bil izpostavljen onesnaženju iz te sežigalnice, ne bomo mogli nikoli dati, saj to bolezen povzročajo še številni drugi dejavniki. Nemogoče je z gotovostjo dokazati, da je bolezen povzročila točno določena sežigalnica. Govorimo lahko le o verjetnosti, vsak dober odvetnik pa lahko takšno »verjetno« trditev kadar koli zruši. Drugače je v primeru izpostavljenosti azbestu in mezotelioma.
Vse bolj sofisticiranim metodam smo priče tudi pri nas …
Kemis, podjetje za skladiščenje, obdelavo in predelavo odpadkov na Vrhniki Foto: Jure Eržen/delo
Pri nas je veliko amaterizma. Na področju vpliva okolja na zdravje človeka nam primanjkuje znanja. Če človek nečesa ne (po)zna, veliko lažje reče, da to na človeka nima vpliva. Zadeve rešujemo parcialno. Zato se zgodijo Kemis, Lafarge, Salonit …. Imamo pa tudi veliko doto onesnaženja še iz socializma, ki jo dopolnjujemo po osamosvojitvi. Do danes nisem videla načrta, ki bi celovito reševal onesnaženost iz preteklosti, obnašamo se, kot da je ni. Le redka območja smo prepoznali za degradirana… Kako naj se torej pogovarjamo denimo o sežigalnici?
Morda v okvirih evropske zakonodaje?
V času nastanka Slovenije in še nekaj mandatov po tem so nas ministrstva za področja, ki jih pokrivamo, prosila za strokovne podlage. Te so v razvitih državah podlaga za odločanje. Vedeli pa smo, da ne moremo narediti nekaj odličnega, če naša industrija tega ne zmore, iskali smo kompromise. Po nekaj mandatih so prekinili vsakršno sodelovanje in sledilo je obdobje prepisovanja bruseljskih aktov, ki še vedno traja. Kako lahko ta zakonodaja odgovarja našim razmeram? Sosežigalnice umestimo denimo v območje, ki ima priznano največ od okolja povzročenih smrti v državi. Ali ima Evropa tak primer? Nima ga, ali pa je takih primerov tako malo, da se zanje ne piše zakonodaja. Prepusti se državi, da za svoje prebivalce poskrbi sama. Tudi tako, da umesti tovarno svinca v območje, ki je s svincem najbolj onesnaženo, ali umesti v ozko zasavsko dolino tovarno cementa, ali odlaga kemijske odpadke v neposredno bližino naselja, ali koplje pesek v neposredni bližini naselij … Ali je res tako težko območja, ki so že tako prizadeta, očistiti? In če gre za trajno prizadeta območja, ali je težko reči, da je na njih prepovedano kakršno koli, tudi potencialno onesnaževanje? Neznanje, amaterizem, dušenje požarov in profit. Táko je naše okoljsko odločanje.
Torej smo neurejena država s konfuzno okoljsko politiko.
Govorim samo o onesnaževanju; tu učinkovite politike, ki bi zaščitila zdravje prebivalcev nimamo. Stroki so na področju industrije in okolja zaprli vrata. Zato se sme sredi naselja izpuščati tone formaldehida, ki denimo povzroča raka na pljučih, ali puščamo neočiščeno okolje potem, ko je usahnila tovarna usnja, ki je gotovo uporabljala snovi, ki povzročajo levkemijo ... Sedaj pa so v okolju nove, nevarne industrije. Nemogoče je, da kot strokovnjak in človek ostaneš ravnodušen.
V Salonitu načrtujejo sežig še več odpadkov. Njihovi lastniki so tujci: Italijani in Avstrijci. Sežigajo v Sloveniji, odpadke celo uvažajo. Menite, da bi lahko slovenskemu investitorju uspelo, da na kateri koli strani meje kupi obrat, v tuji državi pridobi dovoljenje za (so)sežig in tja vozi naše smeti, v katerih se utapljamo?
Avstrijski kolega mi je pred časom poslal fotografijo tovornjaka z zelo dobro vidno registrsko tablico in rekel, naj bomo pozorni nanj, ker je napolnjen s strupenim avstrijskim senom in je na poti v sežig v Slovenijo. To je moj odgovor. Slovenija je majhna. Ima težka okoljska bremena iz preteklosti. Ne mislim na naravna bremena, kot je živo srebro v Idriji. Govorim o bremenih azbesta v Anhovem, organskih topilih in težkih kovinah na Vrhniki, svincu v Mežici, težkih kovinah in prašnih delcih v Zasavju, o PCB v Beli krajini, o težkih kovinah v celjski kotlini, azbestu v Mariboru … Dobila sem sedem tisoč podatkov o atrazinu v pitni vodi v Sloveniji. Atrazin povzroča moško neplodnost. A krajev z večjo izpostavljenostjo atrazinu nismo smeli povezati z neplodnimi ne glede na stopnjo varovanja podatkov, ker so to absolutno varovani podatki, ki so nedostopni tudi raziskovalcem in zdravnikom. Varovanje osebnih podatkov je tudi lahko odlična prednost za onesnaževalce.
Kako pa se je končala zgodba z benzenom v enih od naših term?
Lani sem na kemijski varnosti odprla temo benzena v bazenih nekaterih zdravilišč. Podatek o rakotvornem benzenu, ki je bil tudi tisočkrat prekoračen, je dvignil veliko prahu tako v medijih kot med prebivalci. Posledica tega so danes benzena (v glavnem) očiščeni bazeni. Brez pritiska medijev in prebivalcev verjetno ne bi šlo!
Francosko-švicarska cementarna Lafarge v Trbovljah po petih letih zamrznitve spet prosi za dovoljenje za mletje klinkerja. Če upoštevamo leta zavajanj naše vlade, Evropske komisije, ljudi, zaposlenih …
Država potrebuje stroga pravila za varovanje ljudi in učinkovito inšpekcijsko službo, ki veliko ve. Vedeti pa bi morala tudi, kam umešča neko (tudi potencialno) ogrožujočo industrijo. To, da bi pri odločanju upoštevali preteklo zavajanje in temeljno nezaupanje ljudi, pa je pri nas še znanstvena fantastika.
Cementarna lafarge v Trbovljah. Foto Joze Suhadolnik
Kaj pa ljudje v neki lokalni skupnosti: je korektno pričakovati, da bo več tisoč ljudi žrtvovalo zdravje za to, da bi jih nekaj sto ohranilo delovna mesta pri delodajalcu, ki evidentno onesnažuje?
Preteklost nam kaže, da bi se večina ljudi na nekaterih hudo onesnaženih območjih odločila v korist industrije. Seveda pa je to odvisno od stopnje in števila ozaveščenih ljudi.
Občine že kandidirajo, katera bo lahko gradila sežigalnico.
To jim je vir dohodka. Za župane je to odličen izvor sredstev.
Zagorski župan Matjaž Švagan je v kontekstu Lafargea nekoč izjavil, da nobenemu onesnaževalcu brez podpore lokalnega okolja dolgoročno ne more uspeti.
Predvsem je vprašanje, kaj pomeni dolgoročno. Nekaj let onesnaževanja je čisto dovolj za dolgoročne posledice. V skupnosti je treba vedno računati na socialno ogrožene, neozaveščene in tudi na podkupljive. Spomnim se direktorja na Gorenjskem, ki sem ga vprašala, ali ima težave s sosedom, ker pri njem tako zaudarja po organskih topilih, ki jih uporabljajo v tovarni. Odgovoril je: saj smo ga plačali. Ključno je torej neznanje in tudi prepričanje, da ni mogoče zboleti, da je »onesnažena industrija« vir sredstev in dobrega življenja. Zmote se zavedo šele, ko zbolijo. Zboli pa vedno manjšina …
