V nadaljevanju preberite:

Lani se je po podatkih Sursa razvezalo 2322 parov. Med njimi je bilo 53 odstotkov takih z mladoletnimi vzdrževanimi otroki, teh je bilo 1999. Največ otrok, dobrih 59 odstotkov, je bilo v skrbništvo dodeljeno materi, šest odstotkov očetu, obema staršema pa 31 odstotkov. Sostarševstvo kot oblika skrbi in varstva za otroke tako le počasi postaja bolj pogosto, toda še vedno sta varstvo in vzgoja predvsem domena žensk.

Kot poudarjata Karmen Fras in Irena Muršič iz CSD Celje​, je temeljni pogoj za skupno starševstvo, da sta oba starša zanj primerna in da je otroku v korist. »Samo v primeru, ko je med staršema zelo visoka stopnja konflikta in ta ogroža otroka, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala skupno. Stroka skupno starševstvo podpira, saj je taka oblika na splošno v večjo korist otroka, če jo seveda oba zmoreta izvajati in sta se sposobna dogovoriti vsaj o osnovnih stvareh. »Skupnega starševstva ne podpiramo, kadar je med staršema močan konflikt (neobstoječa komunikacija, izrazito nezaupanje, sovražen odnos).« S tem se strinja tudi pravnica Maša Novak, ki dodaja, da klinični psihologi zagovarjajo podobno stališče.

V primerih, ko je komunikacija slabša, priporočajo, da se čim bolj natančno dogovori in določi, kdaj bo otrok pri enem in kdaj pri drugem staršu, denimo med počitnicami, ob praznikih, kdaj potekajo menjave. Po besedah Frasove in Muršičeve pri nas sicer vlada zmotno prepričanje, da skupno varstvo in vzgoja pomeni le to, da otrok z vsakim staršem preživi (točno) polovico časa, saj je pomembno, da se pri načinu izvajanja sostarševstva upoštevajo otrokove razvojne potrebe glede na starost in druge specifične potrebe. Boljše od štetja dnevov je torej prilagajanje, pri čemer je glavna skrb za otrokovo dobro. Tudi zato CSD ne podpira sostarševstva s strogo delitvijo pol pol, kajti to je sicer lahko enakopravno, kar zadeva starše, ni pa nujno v največjo korist otroka.