Kljub težavam odpadke še kar uvažamo
Končne destinacije za našo odpadno plastiko so poleg azijskih držav tudi Turčija, Srbija in Bosna, zadnja predvsem za gorivo iz odpadkov, t. i. RDF.
Odpri galerijo
Lani je Slovenija v primerjavi z letom prej izvozila skoraj za polovico več odpadkov ali prek 200.000 ton. FOTO: Jure Eržen/Delo
Januarja je začela veljati Baselska konvencija, po kateri 184 držav krepi nadzor nad čezmejnimi pošiljkami nevarnih odpadkov in njihovem odlaganju. Pod lupo so še posebej plastični odpadki. Prav Baselski konvenciji gre pripisati, da je Slovenija lani v tretje države izvozila za tretjino več odpadne plastike kot v 2019.
Vseh odpadkov smo lani v primerjavi z letom prej izvozili skoraj za polovico več ali prek 200.000 ton, uvozili pa smo jih dobrih 83 tisoč ton ali petnajst odstotkov manj kot leto prej, ko jih je bilo za slabih 98 tisoč ton.
Lani se je po podatkih inšpektorata za okolje in prostor skoraj 2900 izvoznih carinskih deklaracij po večini slovenskih podjetij glasilo na odpadno plastiko. Končne destinacije zanjo so poleg azijskih držav tudi Turčija, Srbija in Bosna, zadnja predvsem za gorivo iz odpadkov, t. i. RDF. Številčno je bilo največ deklaracij sprejetih za izvoz v Bosno in Hercegovino – pri tem so všteti tudi odpadki RDF -, po količini pa za Malezijo. Vse bolj »popularna« postaja tudi Turčija, ki je bila končna destinacija v 196 primerih deklaracij ali kar v 70 več kot prejšnje leto.
Slabih 90 odstotkov prejetih izvoznih deklaracij se je sicer nanašalo na odpadno plastiko, odpadni papir in karton ter na odpadne kovine in nekovine. V slabih 70 odstotkih primerov sta bili namembni državi Bosna in Hercegovina ter Srbija - obe predvsem za odpadno plastiko, gorivo pripravljeno iz odpadkov RDF ter odpadne kovine in nekovine.
Uvozne deklaracije so bile sprejete za odpadke, uvožene iz 19 držav, kar je sedem manj kot leto prej. Kot prejemniki odpadkov se pojavljajo slovenska podjetja, namembna država pa so države EU, od Avstrije, Italije, Poljske, Nizozemske, do Madžarske, Češke in Nemčije. Pri teh pošiljkah bi morali, ugotavljajo na inšpektoratu, preveriti način izpolnjevanja spremljajoče dokumentacije za čezmejno pošiljanje odpadkov. V primerjavi z letom 2019 se je število uvoznih deklaracij zmanjšalo skoraj za desetino, skupaj z njimi je padel tudi uvoz. Slovenija največ uvozi odpadnih kovin in nekovin, odpadnega papirja in odpadne plastike, medtem ko se je za več kot polovico zmanjšal uvoz odpadnih svinčevih akumulatorjev.
Ekologi brez meja, ki so pregledali statistiko trgovine z odpadki v času med 2012 in 2018, ugotavljajo, da je uvoz odpadkov »relativno stabilen«, da pa večina trgovanja z odpadki poteka z drugimi članicami EU in državami Balkana. Tako smo v 2018 po njihovih podatkih največ odpadkov – kar dobrih 233.000 ton - uvozili iz Italije, od tega kar 32.000 ton gorljivih odpadkov, t. i. RDF, in 46.000 ton plastike ter gum.
Italija je bila tudi »najbolj priljubljena« destinacija za izvoz naših odpadkov – kar 40 odstotkov vseh ali dobrih 435.300 ton smo jih transportirali k zahodnim sosedom; v Avstrijo smo jih izvozili slabih 240.000 ton, na Madžarsko pa še 200.000 ton.
Količina vseh naših izvoženih odpadkov se je od leta 2012 do leta 2018 povečala za 160 odstotkov, izvoz nevarnih odpadkov pa za 8 odstotkov.
Kot še ugotavljata Jaka Kranjc in Aleš Pungerčar, v oči bodejo podatki, da »navkljub vsem težavam, ki jih imamo z lastnimi komunalnimi plastičnimi odpadki, še vedno uvažamo mešano plastično embalažo, gorljive plastične frakcije in gume«. Rast izvoženih količin po njunem dokazuje pomanjkanje domačih kapacitet in trgov za recikliranje, pa tudi na pomanjkanje celovitega pristopa k preprečevanju nastajanja odpadkov, ki bi zmanjšal količine odpadkov, namenjenih v izvoz in našim predelovalcem zagotovil več ustreznih lokalnih surovin.
Vseh odpadkov smo lani v primerjavi z letom prej izvozili skoraj za polovico več ali prek 200.000 ton, uvozili pa smo jih dobrih 83 tisoč ton ali petnajst odstotkov manj kot leto prej, ko jih je bilo za slabih 98 tisoč ton.
Lani se je po podatkih inšpektorata za okolje in prostor skoraj 2900 izvoznih carinskih deklaracij po večini slovenskih podjetij glasilo na odpadno plastiko. Končne destinacije zanjo so poleg azijskih držav tudi Turčija, Srbija in Bosna, zadnja predvsem za gorivo iz odpadkov, t. i. RDF. Številčno je bilo največ deklaracij sprejetih za izvoz v Bosno in Hercegovino – pri tem so všteti tudi odpadki RDF -, po količini pa za Malezijo. Vse bolj »popularna« postaja tudi Turčija, ki je bila končna destinacija v 196 primerih deklaracij ali kar v 70 več kot prejšnje leto.
Slabih 90 odstotkov prejetih izvoznih deklaracij se je sicer nanašalo na odpadno plastiko, odpadni papir in karton ter na odpadne kovine in nekovine. V slabih 70 odstotkih primerov sta bili namembni državi Bosna in Hercegovina ter Srbija - obe predvsem za odpadno plastiko, gorivo pripravljeno iz odpadkov RDF ter odpadne kovine in nekovine.
Manj uvoznih deklaracij
Uvozne deklaracije so bile sprejete za odpadke, uvožene iz 19 držav, kar je sedem manj kot leto prej. Kot prejemniki odpadkov se pojavljajo slovenska podjetja, namembna država pa so države EU, od Avstrije, Italije, Poljske, Nizozemske, do Madžarske, Češke in Nemčije. Pri teh pošiljkah bi morali, ugotavljajo na inšpektoratu, preveriti način izpolnjevanja spremljajoče dokumentacije za čezmejno pošiljanje odpadkov. V primerjavi z letom 2019 se je število uvoznih deklaracij zmanjšalo skoraj za desetino, skupaj z njimi je padel tudi uvoz. Slovenija največ uvozi odpadnih kovin in nekovin, odpadnega papirja in odpadne plastike, medtem ko se je za več kot polovico zmanjšal uvoz odpadnih svinčevih akumulatorjev.
Največ smo trgovali z Italijo
Rast izvoženih količin po mnenju Ekologov brez meja dokazuje pomanjkanje domačih kapacitet in trgov za recikliranje. FOTO: Borut Tavčar/Delo
Ekologi brez meja, ki so pregledali statistiko trgovine z odpadki v času med 2012 in 2018, ugotavljajo, da je uvoz odpadkov »relativno stabilen«, da pa večina trgovanja z odpadki poteka z drugimi članicami EU in državami Balkana. Tako smo v 2018 po njihovih podatkih največ odpadkov – kar dobrih 233.000 ton - uvozili iz Italije, od tega kar 32.000 ton gorljivih odpadkov, t. i. RDF, in 46.000 ton plastike ter gum.
Italija je bila tudi »najbolj priljubljena« destinacija za izvoz naših odpadkov – kar 40 odstotkov vseh ali dobrih 435.300 ton smo jih transportirali k zahodnim sosedom; v Avstrijo smo jih izvozili slabih 240.000 ton, na Madžarsko pa še 200.000 ton.
Količina vseh naših izvoženih odpadkov se je od leta 2012 do leta 2018 povečala za 160 odstotkov, izvoz nevarnih odpadkov pa za 8 odstotkov.
Kot še ugotavljata Jaka Kranjc in Aleš Pungerčar, v oči bodejo podatki, da »navkljub vsem težavam, ki jih imamo z lastnimi komunalnimi plastičnimi odpadki, še vedno uvažamo mešano plastično embalažo, gorljive plastične frakcije in gume«. Rast izvoženih količin po njunem dokazuje pomanjkanje domačih kapacitet in trgov za recikliranje, pa tudi na pomanjkanje celovitega pristopa k preprečevanju nastajanja odpadkov, ki bi zmanjšal količine odpadkov, namenjenih v izvoz in našim predelovalcem zagotovil več ustreznih lokalnih surovin.
