Kako bi stranke znižale stopnjo tveganja revščine
Skoraj 14 odstotkov prebivalcev Slovenije živi pod mejo tveganja revščine. Deset strank, ki se potegujejo za mesto v državnem zboru, smo vprašali, kaj bodo, če bodo v vladi, naredile za izboljšanje njihovega položaja. Zanimalo pa nas je tudi, kako razumejo otroške dodatke in ali bi jih uredili kako drugače.
Odpri galerijo
Skoraj 14 odstotkov prebivalcev Slovenije živi pod mejo tveganja revščine. FOTO: Roman Šipić
Nekatere stranke so se pri vprašanju reševanja revščine osredotočale na kakovostna delovna mesta z višjo dodano vrednostjo (SMC, SDS, Stranka Alenke Bratušek), druge na razbremenitev plač oziroma dvig splošne olajšave (NSi), tretje predvsem na socialne transferje in programe pomoči (SD) ali na kombinacijo ukrepov (LMŠ, Desus).
Več kakovostnih delovnih mest z dostojnim plačilom je po mnenju SMC ključ za dvig praga tveganja revščine. Trendi kažejo, da se bo število delovnih mest še naprej povečevalo, posledično bo ogroženost populacije, ki je sposobna aktivne vključitve na trg dela, precej manjša, zato je potrebno nadaljevanje programov socialne aktivacije za dolgotrajno brezposelne in dolgotrajne prejemnike socialne pomoči.
SD prav tako opozarja na pomen nadgrajevanja programov socialne aktivacije ter povezovanje centrov za socialno delo z zavodi za zaposlovanje. Med drugim bi krepili mreže socialnovarstvenih programov za ranljive skupine, vpeljali državno štipendijo kot individualno pravico po otrokovi polnoletnosti in širili krog upravičencev do varstvenega dodatka.
Desusu se zdita ključna ukrepa optimizacija politike izplačevanja socialnih prejemkov ter aktivacija oziroma motivacija brezposelnih. Ker brez uspešnega gospodarstva ni socialne države, bodo poskrbeli za najboljše razmere zanj.
Za SDS je edini učinkovit način za odpravo revščine zagotovitev novih delovnih mest, kar je mogoče doseči z razbremenitvijo gospodarstva na davčnem in birokratskem področju ter s sprejetjem drugih ukrepov za stimulacijo predvsem tistih delovnih mest, ki največ prispevajo k družbenemu proizvodu.
V NSi stavijo na ukrepe, ki bodo več ljudem omogočili, da bodo presegli prag revščine: dvig splošne dohodninske olajšave, ki bo omogočil višje plače, in minimalna starostna pokojnina 617 evrov. Za upokojene ženske predlagajo uvedbo pokojninskega dodatka 100 evrov. Po njihovem mnenju bo posledica tudi več kakovostnih delovnih mest.
V Stranki Alenke Bratušek vidijo rešitev v delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo, zato bi uvedli spodbude za njihovo ustvarjanje in olajšave za podjetja, ki bodo dobičke reinvestirala v razvoj in inovacije. Predlagali pa bodo tudi dvig odmernega odstotka izračuna pokojnine za pet odstotnih točk.
Levica bo, tako obljubljajo, zagotovila, da bo neto minimalna plača najmanj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov (736 evrov), da bosta najnižja pokojnina za polno delovno dobo in najnižje nadomestilo za polni delovni čas krila vsaj minimalne stroške (613 evrov) in da bosta najnižja pokojnina in nadomestilo za brezposelne znašala vsaj 442 evrov. Sredstva za to bodo zagotovili z vrnitvijo višine davka na dobiček podjetij na 25 odstotkov, izenačitvijo socialnih prispevkov delodajalcev in delavcev ter pravično obdavčitvijo premoženja večje vrednosti.
SLS meni, da je najprej treba urediti sorazmerja med minimalno plačo in socialnimi transferji. Samo z uspešnim gospodarstvom lahko upamo na dvig minimalnih prejemkov, kar bi nas moralo zanimati, pa je dvig povprečne plače.
V Dobri državi so nam odgovorili, da mora država najprej ustvariti enake razmere za življenje vseh, zatem pa s politiko socialne pomoči to nameniti tistim, ki jo resnično potrebujejo.
V Listi Marjana Šarca bi revščino odpravljali s kombinacijo različnih ukrepov – socialni transferji, projekti socialne aktivacije, ukrepi na področju minimalnega dohodka, ki bo usklajen z rastjo življenjskih stroškov, ukrepi za postopno odpravo prekarnega dela, dolgotrajna oskrba, deregulacija in debirokratizacija. Davke in prispevke bi prilagodili v še sprejemljivih okvirih za javne finance. Olajšali bi delo obrtnikom in podjetnikom, dosegali višjo dodano vrednost, s čimer bi dvignili plače in bi bilo tudi več denarja za socialno varnosti.
Od januarja letos ponovno prejemajo otroški dodatek tudi družine v sedmem in osmem dohodkovnem razredu – ti so ga izgubili ob uvedbi Zujfa leta 2012. Tako je zdaj do njih upravičenih približno 302.000 otrok. Med upravičenci so precejšnje razlike v višini – med 19 in 137 evri, a kljub temu to ni več ukrep izključno socialne politike, temveč se približuje družinski. Samo v Listi Marjana Šarca izrecno poudarjajo, da je sedanja ureditev ustrezna, preostale stranke pa bi lahko razdelili v tri skupine – tiste, ki razumejo otroški dodatek kot ukrep socialne politike (Levica in Dobra država), druge, ki bi ga preuredile v ukrep družinske politike, kot velja v Avstriji, Nemčiji in številnih drugih evropskih državah (SDS, NSi, Stranka Alenke Bratušek), in tretje, ki so nekje vmes (SMC, SD, Desus, SLS).
»Zagovarjamo sistem univerzalnega otroškega dodatka, ki mora biti pravica, namenjena razvoju otroka. To pomeni, da njegova višina ne bo odvisna od prihodkov staršev. Otroci staršev z višjimi prihodki nimajo manjših potreb, zato jih država ne sme obravnavati diskriminatorno. Za družine z nižjimi prihodki pa je treba poskrbeti prek drugih transferjev,« menijo v SDS. Podobno je stališče NSi, ki se ji sedanji sistem zdi neprimeren, nevzdržen in diskriminatoren. Za univerzalni temeljni dohodek za otroke so tudi v Stranki Alenke Bratušek.
V SMC in Desusu zagovarjajo stališče, da se otroški dodatek izvzame iz izračuna socialnih transferjev, prav tako razmišljajo o tem, da bi postal univerzalen – enak za vse otroke, ne glede na materialni položaj družine.
V SD pravijo, da so za izboljšanje položaja družin potrebni implementacija že sprejete zakonodaje in resolucije, višja splošna dohodninska olajšava, olajšava za rešitev stanovanjskega problema in drugi ukrepi za družine, kot so brezplačni vrtec in najemna stanovanja.
V SLS vidijo problem v tem, da krivice nastajajo zato, ker je mogoče računovodsko manipulirati z dohodkovnim razredom in povprečnim mesečnim dohodkom, od katerih je odvisna višina dodatkov. Zadevo je treba poenostaviti in namembnosti usmeriti v pomoč družinam z več otroki, ne glede na dohodke.
V Dobri državi menijo, da sedanji sistem ni dober, ker otroške dodatke dobivajo tudi tisti, ki jih ne potrebujejo. V Levici pa se jim zdi problematično, da se dodatki vštevajo v cenzus za socialno pomoč in jih zato družine porabijo za kritje skupnih stroškov gospodinjstva. Nepravičen pa se jim zdi tudi sistem olajšav za otroke pri dohodnini.
Več kakovostnih delovnih mest z dostojnim plačilom je po mnenju SMC ključ za dvig praga tveganja revščine. Trendi kažejo, da se bo število delovnih mest še naprej povečevalo, posledično bo ogroženost populacije, ki je sposobna aktivne vključitve na trg dela, precej manjša, zato je potrebno nadaljevanje programov socialne aktivacije za dolgotrajno brezposelne in dolgotrajne prejemnike socialne pomoči.
SD prav tako opozarja na pomen nadgrajevanja programov socialne aktivacije ter povezovanje centrov za socialno delo z zavodi za zaposlovanje. Med drugim bi krepili mreže socialnovarstvenih programov za ranljive skupine, vpeljali državno štipendijo kot individualno pravico po otrokovi polnoletnosti in širili krog upravičencev do varstvenega dodatka.
Desusu se zdita ključna ukrepa optimizacija politike izplačevanja socialnih prejemkov ter aktivacija oziroma motivacija brezposelnih. Ker brez uspešnega gospodarstva ni socialne države, bodo poskrbeli za najboljše razmere zanj.
Za SDS je edini učinkovit način za odpravo revščine zagotovitev novih delovnih mest, kar je mogoče doseči z razbremenitvijo gospodarstva na davčnem in birokratskem področju ter s sprejetjem drugih ukrepov za stimulacijo predvsem tistih delovnih mest, ki največ prispevajo k družbenemu proizvodu.
V NSi stavijo na ukrepe, ki bodo več ljudem omogočili, da bodo presegli prag revščine: dvig splošne dohodninske olajšave, ki bo omogočil višje plače, in minimalna starostna pokojnina 617 evrov. Za upokojene ženske predlagajo uvedbo pokojninskega dodatka 100 evrov. Po njihovem mnenju bo posledica tudi več kakovostnih delovnih mest.
Eni načelno, drugi konkretno
V Stranki Alenke Bratušek vidijo rešitev v delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo, zato bi uvedli spodbude za njihovo ustvarjanje in olajšave za podjetja, ki bodo dobičke reinvestirala v razvoj in inovacije. Predlagali pa bodo tudi dvig odmernega odstotka izračuna pokojnine za pet odstotnih točk.
Levica bo, tako obljubljajo, zagotovila, da bo neto minimalna plača najmanj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov (736 evrov), da bosta najnižja pokojnina za polno delovno dobo in najnižje nadomestilo za polni delovni čas krila vsaj minimalne stroške (613 evrov) in da bosta najnižja pokojnina in nadomestilo za brezposelne znašala vsaj 442 evrov. Sredstva za to bodo zagotovili z vrnitvijo višine davka na dobiček podjetij na 25 odstotkov, izenačitvijo socialnih prispevkov delodajalcev in delavcev ter pravično obdavčitvijo premoženja večje vrednosti.
SLS meni, da je najprej treba urediti sorazmerja med minimalno plačo in socialnimi transferji. Samo z uspešnim gospodarstvom lahko upamo na dvig minimalnih prejemkov, kar bi nas moralo zanimati, pa je dvig povprečne plače.
V Dobri državi so nam odgovorili, da mora država najprej ustvariti enake razmere za življenje vseh, zatem pa s politiko socialne pomoči to nameniti tistim, ki jo resnično potrebujejo.
V Listi Marjana Šarca bi revščino odpravljali s kombinacijo različnih ukrepov – socialni transferji, projekti socialne aktivacije, ukrepi na področju minimalnega dohodka, ki bo usklajen z rastjo življenjskih stroškov, ukrepi za postopno odpravo prekarnega dela, dolgotrajna oskrba, deregulacija in debirokratizacija. Davke in prispevke bi prilagodili v še sprejemljivih okvirih za javne finance. Olajšali bi delo obrtnikom in podjetnikom, dosegali višjo dodano vrednost, s čimer bi dvignili plače in bi bilo tudi več denarja za socialno varnosti.
Univerzalni otroški dodatek?
Od januarja letos ponovno prejemajo otroški dodatek tudi družine v sedmem in osmem dohodkovnem razredu – ti so ga izgubili ob uvedbi Zujfa leta 2012. Tako je zdaj do njih upravičenih približno 302.000 otrok. Med upravičenci so precejšnje razlike v višini – med 19 in 137 evri, a kljub temu to ni več ukrep izključno socialne politike, temveč se približuje družinski. Samo v Listi Marjana Šarca izrecno poudarjajo, da je sedanja ureditev ustrezna, preostale stranke pa bi lahko razdelili v tri skupine – tiste, ki razumejo otroški dodatek kot ukrep socialne politike (Levica in Dobra država), druge, ki bi ga preuredile v ukrep družinske politike, kot velja v Avstriji, Nemčiji in številnih drugih evropskih državah (SDS, NSi, Stranka Alenke Bratušek), in tretje, ki so nekje vmes (SMC, SD, Desus, SLS).
»Zagovarjamo sistem univerzalnega otroškega dodatka, ki mora biti pravica, namenjena razvoju otroka. To pomeni, da njegova višina ne bo odvisna od prihodkov staršev. Otroci staršev z višjimi prihodki nimajo manjših potreb, zato jih država ne sme obravnavati diskriminatorno. Za družine z nižjimi prihodki pa je treba poskrbeti prek drugih transferjev,« menijo v SDS. Podobno je stališče NSi, ki se ji sedanji sistem zdi neprimeren, nevzdržen in diskriminatoren. Za univerzalni temeljni dohodek za otroke so tudi v Stranki Alenke Bratušek.
V SMC in Desusu zagovarjajo stališče, da se otroški dodatek izvzame iz izračuna socialnih transferjev, prav tako razmišljajo o tem, da bi postal univerzalen – enak za vse otroke, ne glede na materialni položaj družine.
V SD pravijo, da so za izboljšanje položaja družin potrebni implementacija že sprejete zakonodaje in resolucije, višja splošna dohodninska olajšava, olajšava za rešitev stanovanjskega problema in drugi ukrepi za družine, kot so brezplačni vrtec in najemna stanovanja.
V SLS vidijo problem v tem, da krivice nastajajo zato, ker je mogoče računovodsko manipulirati z dohodkovnim razredom in povprečnim mesečnim dohodkom, od katerih je odvisna višina dodatkov. Zadevo je treba poenostaviti in namembnosti usmeriti v pomoč družinam z več otroki, ne glede na dohodke.
V Dobri državi menijo, da sedanji sistem ni dober, ker otroške dodatke dobivajo tudi tisti, ki jih ne potrebujejo. V Levici pa se jim zdi problematično, da se dodatki vštevajo v cenzus za socialno pomoč in jih zato družine porabijo za kritje skupnih stroškov gospodinjstva. Nepravičen pa se jim zdi tudi sistem olajšav za otroke pri dohodnini.
