Čas kot najhujši sovražnik

Dva meseca pred predvideno osamosvojitvijo Slovenije, ki naj bi potekala, kot je pred tridesetimi leti načrtovala slovenska politika, 23. ali 26. junija, se je v politični javnosti že čutila živčnost. Vzrokov je bilo več. Vse večje nezadovoljstvo v vrstah opozicijskih strank in tudi v velikem delu vladajočega Demosa, ker izvršna oblast ni imela pripravljenih vseh izvedbenih zakonskih aktov, ki bi jih morali imeti, če bi želeli začeti delovati kot samostojna država.

Javnost, pa ne samo politična, si je veliko obetala od zasedanja republiške skupščine 24. aprila 1991, kjer je bilo prav osamosvajanje oziroma potek tako pomembnega vsedržavnega projekta ena od osrednjih točk. Čeprav je bila točka povsem informativne narave – predvideno je bilo, da bo najprej predsednik predsedstva Milan Kučan poslance in javnost obvestil o sestankih predsednikov jugoslovanskih republik (do takrat so potekali že štirje), vlada pa naj bi prestavila, kaj je do zdaj naredila na operativni ravni, je nekaj nelagodja povzročila odločitev predsednika vlade Lojzeta Peterleta, da bo raje kot v slovenski parlament odšel na ne najpomembnejši obisk v Pariz, kjer se je srečal z drugo ali celo tretjo ligo francoskih politikov.

Ne dovolj prepričljiva Kučan in Bučar

Ta njegova odločitev, da v času vladne krize – kak dan prej sta odstopila podpredsednik vlade in gospodarski minister Jože Mencinger, tudi položaj ministra za finance Marka Kranjca ni bil prav trden (takrat so krožile govorice, da utegne odstopiti tudi on), zelo hladni so bili tudi odnosi med zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in Lojzetom Peterletom zaradi takratnega zastopnika slovenske vlade Petra Milloniga, Peterletovega znanca, ki je v intervjuju za Delo, kritiziral delo in obnašanje Ruplovega ministrstva v ZDA (zaradi tega Rupel tudi ni šel na obisk v Pariz) – odpotuje v Pariz, je povzročila nelagodje.

Do Peterletove poti v Pariz je bil zelo kritičen tudi predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo izjavil: »S predsednikom Bučarjem [predsednik skupščine France Bučar] sva se o tem dva­krat pogovarjala s predsednikom Peterletom. Očitno nisva bila dovolj prepričljiva. Zame je to presenečenje in ne bi mogel reči, da sem zadovoljen. Skupščina razpravlja o najusod­nejšem koraku v novejši zgodovini slovenske­ga naroda, v razmerah, ko je jasno, da je ključ do osamosvojitve predvsem usposobiti slovensko državo za prevzem efektivne oblasti na našem ozemlju, kar je povezano s pripravami, ki jih vodi prav izvršni svet. Predsednik Peterle bo gotovo znal pojasniti, zakaj je kljub temu dal prednost Parizu. V politiki so pač bolj in manj pomembne stvari.«

Poti nazaj ni

Kučan je nato med svojim nastopom pred poslanci vseh treh zborov takratne slovenske skupščine 24. aprila predstavil, kako so potekali pogovori predsednikov in kaj so na njih do zdaj dosegli. Med najpomembnejšimi poudarki, ki so jih slišali poslanci in slovenska javnost, je Kučan poudaril predvsem vztrajanje slovenske strani, naj zvezna vlada pripravi predlog delitvene bilance Jugoslavije, kar je sprejelo predsedstvo SFRJ. A zvezni izvršni svet Anteja Markovića tega ni opravil.



»Na sestankih predsednikov republik sem dosledno zastopal plebiscitno odločitev, da smo odločeni postati suverena država in da želimo sporazumno urediti odnose iz dosedanjega skupnega živ­ljenja v Jugoslaviji. O tej odločitvi ne more biti nobenih pogajanj, ne z drugimi republikami ne z organi federacije. Postopek razdružitve z dosedanjo SFRJ je treba opraviti nenasilno, demokratično, postopno in sporazumno. Nova država Republika Slovenija bo spoštovala vsa načela mednarodnega prava in določbe vseh mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila SFRJ.

Slovenija je tudi pripravljena izpolniti vse svoje obveznosti, ki so nastale v času življenja v skupni državi. Pospešiti je treba vse priprave in usposabljanje za prevzem oblasti na Slovenskem. Sedanji ZIS vztraja pri ohranitvi Jugoslavije, zamrznitvi vseh odločitev, ki so jih republike sprejele pri uveljavljanju svoje suvere­nosti, kot da v tem času ni bilo velikih sprememb in kot da se ni popolnoma jasno pokazalo, da poti nazaj ni,« je dejal Milan Kučan.

Ne brezglavo hiteti

Z vladne strani je poslance najbolj miril sekretar za zakonodajo Lojze Janko, ki je s svojim umirjenim govorom mnogim vlil upanje, da se zadeve razvijajo v pravo smer. Poslancem je na vprašanje, kaj je bilo že narejenega, med drugim navedel 99. ustavno dopolnilo, ki da zagotavlja po­trebno ustavno podlago za osamo­svojitev. Davčna osamosvojitev je bila že opravljena, delno pa tudi na področju gospodarskih odnosov s tujino.

»Sprejet je bil zakon na obrambnem področju, v delu pa so zakon o državljanstvu in o tujcih, zakon o bankah in hranilnicah, o sanaciji bank, o Narodni banki Slovenije, nadalje zakoni s področ­ja ekonomskih odnosov s tujino, zunanje politike in tako dalje. Ključna si­stemska zakonodaja torej bo pri­pravljena. Pripravljena so izhodišča za pogajanja o razmejitvi obvezno­sti in terjatev, pripravljen je ustavni zakon o osamosvojitvi Republike Slovenije. Vseh stvari pač ni mo­goče objavljati kot kak priročnik za osamosvojitev. Pospešiti je treba že začeta pogajanja o sporazumni raz­družitvi. Moramo hiteti, a ne brezglavo, moramo biti oprezni, a ne sme nas biti strah, moramo biti pogumni, vendar v mejah razumne­ga tveganja,« je še zaključil.

»Polemike, ki so se te dni razširile v slovenskem prostoru, ne morejo v ničemer spremeniti tega, kar se je zgodilo, lahko pa veliko povedo o naši današnji zgodovinski, politični in nacionalni zrelosti ter tudi o našem nacionalnem in človeškem dostojanstvu.«

Napoved slovenske valute

Gospodarski del osamosvojitve je predstavil minister v odstopu Jože Mencinger, ki je najprej poudaril, da je vlada opravila že veliko dela, čeprav te­ga tudi poslanci niso opazili, saj ljudje povezujejo proces osamo­svajanja z višjim standardom. Tudi gospo­darski del vlade je odločen za osamo­svojitev, je dejal in naštel, kaj je vlada opra­vila na makroekonomskem področ­ju. Glede fiskalne politike je imela Slovenija že vzpostavljen la­stni davčni sistem, za federacijo pa je prispevala le v obliki kotizacije. Tudi glede deviznega dela je bila Slovenija že skoraj povsem ločena od Jugoslavi­je. Pri denarnem sistemu je vlada že oblikovala lastno merilo vredno­sti, ki bi mu lahko rekli tudi sloven­ski ECU. Tako naj bi dobili lastno obračunsko valuto, prav ta­ko pa so za vsak primer pripravlje­ne določene količine denarja in vzpostavljeni dogovori za tiskanje lastnega denarja.
 

O človeški majhnosti

Ker je bil to tudi čas pred 27. aprilom, ki je bil takrat še dan OF, so v slovenski javnosti takrat potekale razprave o primernosti praznovanja, ki se pravzaprav vse do danes niso prav pomirile. V Ljubljani je bilo veliko državno praznovanje praznika in na njem je eden od glavnih govorcev, član predsedstva in pesnik Ciril Zlobec, dejal tudi tole:



»Naravnost smešno prizadevanje nekaterih strank in posameznikov, ki hočejo vrniti zgodovino v leto 1941 in jo na silo strpati v Prokrustovo posteljo provincialnih ideolo­ških zdrah, kajti, ponavljam, tudi slovenska zgodo­vina, kljub nekaterim svojim temnim lisam, krvavim madežem in celo zločinom, živi svoje življenje zunaj radiacije naših simpatij ali sovraštva. Polemike, ki so se te dni razširile v slovenskem prostoru, ne morejo v ničemer spremeniti tega, kar se je zgodilo, lahko pa veliko povedo o naši današnji zgodovinski, politični in nacionalni zrelosti ter tudi o našem nacionalnem in človeškem dostojanstvu.

Trganje plakatov z znakom OF, žaganje drogov za zastave je in ostaja predvsem pričevanje o človeški majhno­sti tistih, ki to počno. Lahko bi celo rekli: okupator­ja ni več, ostanki njegovega sovraštva do upornega slovenskega naroda pa se spet prebujajo. In prav to bi nas moralo skrbeti, ko se ponovno odločamo o svoji prihodnosti. Tokrat že kar današnji. V bistvu stojimo spet pred težko Cankarjevo obtožbo na račun ideološko zadrte slovenske poniglavosti: s sramotenjem slovenskega narodnoosvobodilnega boja in Osvobodilne fronte, ki ga je vodila, ti ljudje posredno poveličujejo slovensko hlapčevstvo.«