V javnosti, še posebno v neštevilnih spletnih analizah, sporazumu ACTA pripisujejo marsikatero škodljivo posledico.

Ljubljana – Kaj sploh piše v sporazumu ACTA? Mnogi, tudi politika, imajo ali so imeli o njem povsem napačno predstavo. Nekateri precenjujejo njegove posledice, drugi so ga še pred nekaj meseci, preden je tema postala vroča, jemali lahkotno in se vanj sploh niso poglobili. Sporazum pa je problematičen z več vidikov.

V javnosti, še posebno v neštevilnih spletnih analizah, sporazumu ACTA pripisujejo marsikatero škodljivo posledico. Predvsem se govori o tem, da bodo morali ponudniki dostopa do interneta nadzorovati internetni promet in informacije (brez naloga sodišča) posredovati organom pregona in lastnikom pravic. Omenja se tudi načelo treh opozoril (pred izklopom internetne povezave), ki so ga predlani že uzakonili v Franciji (in pozneje še v nekaterih drugih državah).

Sodelovanje internetnih ponudnikov

V resnici ACTA ne omenja ničesar takšnega in na splošno ne predpisuje nikakršnih ukrepov, saj se podpisnice z njim le obvezujejo, kako bodo »učinkovito« ščitile intelektualno lastnino. Glede sodelovanja internetnih ponudnikov sporazum določa, da lahko »pristojni organi odredijo ponudniku spletnih storitev, naj imetniku pravice kar najhitreje razkrije informacije«. Ti postopki pa naj ne bi ovirali zakonitih dejavnosti in naj ne bi posegali v svobodo izražanja, zasebnost in poštene postopke.

Sporazum omogoča uporabo klasičnih postopkov za zaščito pravic intelektualne lastnine tudi v digitalnem okolju in preganjanje izogibanja »dejanskim tehničnim ukrepom« ter vse opreme, ki to omogoča. To pomeni, da bi bilo v slogu ameriške zakonodaje (digital millennium copyright act) verjetno možno prepovedati vsakršen poskus zaobitja zaščite, ki si jih izmišljata glasbena in filmska industrija, kot so sistem digitalnih avtorskih pravic (DRM) in regijske zaščite ploščkov DVD. Čeprav ACTA ne govori o dejanskih ukrepih, je težava to, da uvaja določen (minimalni) zakonodajni okvir, ki ga pri pisanju novih nacionalnih zakonov in evropskih direktiv ne bi bilo mogoče ignorirati. Dejstvo, da nekatere države v EU že poznajo načelo treh opozoril, bi lahko pomenilo nevarnost, da bi pripravljavci zakonov takšno določilo interpretirali za nekaj »v duhu ACTA« in ga razširili na celotno Evropo.

Sporazum je potencialno sporen še v poglavju o odškodninah. Sodišča bi namreč lahko upoštevala vsako merilo vrednosti, ki bi ga predložil imetnik pravic; med temi pa sta izgubljeni dobiček ali vrednost blaga ali storitev, pri katerih so bile kršene pravice (z upoštevanjem tržne ali maloprodajne cene). Oškodovanec bi bil lahko upravičen tudi do dobička, ki ga je »na njegov račun« ustvaril prodajalec piratskega blaga ali storitev. Prvo je problematično zato, ker mnoge študije kažejo, da izračunavanje izgube zaradi piratstva ni tako preprosto (število kopij krat maloprodajna cena). Drugo načelo pa bi, denimo, pomenilo, da bi upravljavci pred kratkim zaprtega portala Megaupload ves dobiček, ki so ga imeli z njim, morali odšteti glasbenim založbam in filmskim studijem.

Študija evropskega parlamenta

»Nekatera področja zahtevajo dodatna pojasnila. Tudi to, ali so kriteriji za odškodnine primerni.« Tako so zapisali avtorji študije o sporazumu za evropski parlament. Študija med možnimi zakonodajnimi posledicami omenja še postopke na meji, saj ACTA tam širi pristojnosti organov na vse vrste intelektualne lastnine. Kljub temu Andrej Piano z ministrstva za gospodarstvo zatrjuje, da v Sloveniji ne bi bilo treba spreminjati zakonodaje. Takšno je tudi uradno mnenje evropske komisije.

Za Patricka Van de Walleja iz združenja Internet Society pa je glavna težava sporazuma to, da je tipa »vzemi ali pusti«. Kot je spomnil, so ob razpravah o ameriškem zakonu SOPA poudarjali, da je potreben mednarodni zakonodajni okvir. Tega ACTA prinaša, vendar pri njem ni več mogoče spreminjati slabih rešitev. »Čeprav so v njem tudi dobre rešitve, so vaše roke zvezane,« sporoča Van de Walle evropskim poslancem.

Grims: Vlada mimo parlamenta

Slovenska politika o njem doslej ni vedela veliko. »Vlada je za hrbtom svojih državljanov veleposlanici na Japonskem naročila, da je podpisala nov protipiratski sporazum. Brez kakršne koli javne razprave, ne da bi bila v to vključena zainteresirana in strokovna javnost, ne da bi o tem, kot velevata zakon in ustava, odločal državni zbor,« je v soboto pred glasovanjem o izvolitvi Janeza Janše za predsednika vlade protestiral Branko Grims (SDS). Grims je zatrdil tudi, da nobeno delovno telo v parlamentu o ACTA ni razpravljalo. To ni bilo povsem točno.

So v odborih poslanci 
sploh vedeli, za kaj gre?

O podpisu sporazuma sta tik pred razpustitvijo parlamenta lani odločala kar dva odbora. Na dan, ko je predsednik države Danilo Türk izvedel, da po padcu Pahorjeve vlade parlament ne bo volil naslednika in da ga lahko le še razpusti, je Matjaž Han (SD), ki je vodil odbor za gospodarstvo, razširil dnevni red seje z omenjenim sporazumom in opozoril, da je to »ena zadnjih« sej. Državni sekretar z gospodarskega ministrstva Janko Burgar je odboru pojasnil, da gre za akt Evropske unije, ki se nanaša na področje skupne trgovinske politike, kjer ima Unija izključno pristojnost, in za smernice za pogajanja za sklenitev tega sporazuma. Brez razprave je odbor s sedmimi glasovi za in nobenim proti izglasoval, naj država podpiše ACTA. Dober teden pozneje in dva tedna, preden je Türk tudi razpustil državni zbor, je bil z enakim rezultatom za še odbor za evropske zadeve, ki ga je takrat vodila še Darja Lavtižar Bebler (SD).

Odboru je v imenu vlade Drago Napotnik pojasnil, da je namen sporazuma »zagotoviti mednarodni okvir za izboljšanje uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, za izboljšavo mednarodnih standardov za ukrepanje zoper njihove številne kršitve, predvsem se kršitve vsaj v 80 odstotkih nanašajo na blago iz Kitajske«. Milenko Ziherl (SDS) je edini med poslanci kaj vprašal. Zanimalo ga je, ali je kakšna možnost, da bi bil takšen sporazum s Kitajsko ali Tajsko tudi sklenjen, in dobil je odgovor, da na ravni EU posebna koordinacijska skupina vodi pogajanja s Kitajsko in si prizadeva za sporazum.