Pavliha: Sredinskost je, da si zraven zmagovalca volitev

Pogovor z Markom Pavliho, ki zaradi nespoštovanja abecede demokracije razočaran zapušča stranko Gregorja Viranta.

Zoran Potič, notranja politika
tor, 17.01.2012, 09:00

Ljubljana - Dr. Marko Pavliha se je po krajšem strankarskem obdobju v LDS pred lanskimi volitvami znova politično aktiviral v akcijah resetirancev (Žiga Turk, Janez Šušteršič, Matej Lahovnik, Rado Pezdir, Gregor Virant) in poziva Gremo na volitve. Ustanavljal je stranko DLGV - včeraj je iz nje izstopil.

Zakaj ste izstopili iz stranke, ki ste jo pred nekaj meseci pomagali ustanoviti?

Prvi vzrok je, da me je razočarala. Dal sem se speljati iz obetavne civilne družbe v stranko, ki sem ji na začetku nasprotoval zaradi pomislekov iz časov neke druge stranke, v kateri sem bil dejaven v letih 2004 in 2005. Vsaka stranka slej ko prej zapade lastni hierarhiji in interesom, namesto da bi se posvečala ljudem. Drugi vzrok je, da mi nikoli niso bile všeč igre na srečo, upira se mi sedanji nekajmesečni politični poker, ki je očitno vse bolj čislan v slovenski politikantski igralnici, v korist le nekaterim igralcem in v škodo ljudem. Tudi simbolično si želim povedati, da si želim odstopiti, še preden se bodo karte premešale in razdelile za še več partij. V nobeni zgodbi nisem zahteval ničesar, nobene funkcije, želim si le, da bi imeli v Sloveniji sredinsko politiko.

V pismu ponavljate besede o spoštovanju demokratične abecede. V tem se dopolnjujete s predsednikom republike, ki govori o pogajanjih v dobri veri brez fige v žepu. Imate občutek, da DLGV ni delovala v dobri veri?

Ne v najboljši dobri veri, zato sem ves proces poimenoval politični poker, čeprav se to ne nanaša zgolj na mojo bivšo stranko, ampak na celotno slovensko politično zgodbo. Predsednik republike ima prav. Če je nekdo relativni zmagovalec in če mu predsednik po ustavi podeli mandat, potem se pričakuje zlasti od tistega, ki se deklarira za sredinskega, da bo naredil vse, da je zraven. Pri tem je popolnoma irelevantno, ali je relativni zmagovalec Janković, Janša, Žerjav ali kdorkoli.

Če je naša stranka pred volitvami obljubila sredinskost, potem bi morala tako ravnati. A ko je bil rezultat znan, tudi po našem šoku, ko smo dobili tisto, kar smo dobili - je pa vprašanje, ali bi danes to še dobili -, je stranka ubrala kriva pota. Sleherni od nas meni, da ima prav, jaz pa imam pravico do te odločitve.

Kaj menite o špekulacijah, da se je Gregor Virant vrnil v gnezdo, v katerem se je zvalil?

Nekorektno bi bilo, če bi o tem špekuliral, saj se z Virantom poznava že četrt stoletja. Pridružil sem se mu zaradi njegovih pozitivnih lastnosti, ne zaradi negativnih. Kaj ima morebiti za bregom, ali je bil za bregom DLGV trojanski konj ali ne, o tem res ne bi smel govoriti. Je pa res, da nekateri indici kažejo na to, da smo imeli vse od začetka figo v žepu. To mi potrjuje dejstvo, da - pa če je Janković še tako trd pogajalec ali domnevno neprimeren mandatar - po tem, ko je bilo že vse usklajeno, celo kadrovsko, rečemo ne. Na to bo najbolje odgovoril čas, ko bo sprejeta odločitev o koaliciji.

Stranka se odloča za vstop v Janševo vlado. Je to problem za vas?

To zame ni problem, saj sem z Janšo večkrat dobro sodeloval, ko je bil on predsednik vlade, jaz pa poslanec. Z njim se da sodelovati, v dobrem in slabem, a Janša je bil na volitvah drugi.

To razvrščam v abecedo demokracije in tega nekateri ne razumejo. Bili smo sredinska stranka, ki bi morala zgraditi brv med tem, kar se dogaja v Sloveniji. Janša, Janković, Virant, Kučan, Stanovnik in drugi imajo dobre lastnosti - zakaj tega ni mogoče vreči v lonec in iz tega narediti fantastični slovenski bograč ali brodet?! To je bila moja zamisel, a očitno še ni pravi čas.

Kako preiti iz politične zagate v dober brodet?

Po tem, kar se je zgodilo prvič in kar se zdaj dogaja, se približujemo črki C v abecedi demokracije. Vedno bliže smo tehnični, nevtralni, vsenarodnostni vladi. Drugače ne bo šlo, ker je zamer na obeh političnih polih toliko, da bo imela desna vlada v toliko bolj težavnih razmerah še težje delo, kot ga je imela Pahorjeva.

Če dobi Janša mandat, bo imel zelo zamerljivo in močno opozicijo, in obratno. Predsedniku republike ne zavidam položaja, ki sicer po ustavi nima velikih pristojnosti.

Kakšno prihodnost ima stranka?

Želim ji vrnitev na državotvorno, sredinsko, sodelovalno, povezovalno in vsestransko etično pot. Če se to ne bo zgodilo, bo skopnela. Ostati bi morala načelna in se ravnati po Ciceronu, ki je pred 2000 leti svetoval politikom, naj se ravnajo po dveh Platonovih naukih: nad koristnostjo državljanov morajo bdeti tako vestno, da jih imajo pred očmi v vsem svojem dejanju in nehanju ter pozabijo na lastne ugodnosti. Drugič, skrbeti morajo za celotno politično telo, ne pa bdeti zgolj nad eno skupino in druge zapustiti. Tako bi moralo biti tudi danes.

Povezane novice

Virant o Pavlihi: Izstop je njegova legitimna pravica
16. januar ob 15:22
Gregor Virant je dejal, da ni nikakršnih zamer med njim in Markom Pavliho, imata le drugačna stališča.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Pogoji komentiranja so dopolnjeni!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
31 komentarjev
znan

ojej, kako je kr'eden razkurjen. ne da mu miru pravilo parlamentarne demokracije z proporcionalnim volilnim sistemom, ki pravi, da se koalicije oblikujejo post festum v parlamentu in da vlado oblikuje tisti, ki mu uspe za svojo ponudbo zbrat ustrezno parlamentarno vecino.

kr'enmu se kolca za totalitarizmom, ko je se kot partijec bog i batina skrbel za resnico in pravico.

21. januar 2012, ob 13:35:05
znan

eden je odpadel. glej ga zlomka in to edini "stari obraz". tak, ki je se malce prej prej odpadel od lds.

pa pa pavliha.

21. januar 2012, ob 13:30:29
Variatio delectat

Resetiranci? Ne Pavliha, ne Virant, ne Pezdir.... Žiga Turk je to pogruntal, tudi Slovenija 2.0 (dva pika nič) je zrasla v logih, ki obvladajo kompjuterje in imajo dejansko znanje. Na drugi strani imate kompjuteriste tipa Janković (nekaj za silo boljših, precej pa enakih ali slabših). Jaz jih imenujem bleferji in vem, da jih ne Evropa ne svet ne kadita.

18. januar 2012, ob 15:58:15
Neznan

Imel sem še toliko idej?. Vsa čast Pavlihi. Še pravi čas je spregledal, da z Virantom nekaj ni vredu. Upam le, da ga bo še kdo zapustil.

17. januar 2012, ob 18:55:36
Neznan

Pavliha: Sredinskost je, da si zraven zmagovalca volitev

Res?

Ne glede na manipulacije med podaljšavo volilnega molka?

Zakaj tisti, ki zdaj obtožujejo Viranta, niso obkrožili ZJ?

Da bi si umili roke, ko bi šlo vse navzdol, češ da niso volili ZJ?

17. januar 2012, ob 18:34:42
sofia

So že začelo s propagando za nove volitve.
Že zadnjič sem predvidela, kaj se bo zgodilo.
Kot je rekel Dolanc:
"Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo."
Oblasti ne bodo dali iz rok. Četudi država propade.

17. januar 2012, ob 18:23:54
sofia

Če bi bila situacija obratna in bi bil na mestu ZJ Janša, bi že zdavnaj imeli vlado. Sam Turk je pred volitvami dal jasno vedeti, da ne bo podelil mandata avtomatično relativnemu zmagovalcu.
Turkova vloga je res sramotna.
A ni Turk predsednik vseh Slovencev?
Kaj pa njegove besede, da je treba stopiti skupaj, sodelovati in potegniti državo iz prepada. Sam blef.

17. januar 2012, ob 18:19:14
logos

Pavliha, potop se je že pričel in je bolje, da te ni zraven!

17. januar 2012, ob 16:15:10
Neznan

Jao,moj Pavliha.....nič ne bo z ministrstvom za pravosodje.....

17. januar 2012, ob 16:04:56
malauharica

@Jado
glej saj imajo zdaj demokracijo in Reporter in druge medijsek obvoze pa poglej kakšna kvaliteta je tega. Vsak izgovor je dober.

17. januar 2012, ob 15:03:23
k'reden

Čas za nove volitve; Tekst: Tanja Lesničar - Pučko

Tistega volilnega večera 4. decembra, ko je Janez Janša potreboval dobri dve uri, da si je opomogel od šoka poraza in stopil pred kamere, je po protokolarnem uvodu takoj napovedal: na obzorju so nove predčasne volitve. Takrat je bilo to mogoče razumeti na dva načina: kot samotolažbo razočaranca ali kot napoved politične vojne za onesposobljenje zmagovalca.

Danes je ta napoved dobila meso, le da verjetno to preroku ni več tako všeč, kot mu je bilo tisti večer. Če namreč Karl Erjavec ne prestopi na drugi breg, bomo v popolni pat poziciji, ki bi tudi ob kakšnem individualnem prestopu levo ali desno pomenila zares hudo kilavo vlado. Nove volitve bi bile torej najbolj poštena in demokratična možnost, kajti kot kaže, si politiki voljo državljanov, kot je bila izražena decembra, razlagajo hudo po svoje. Med drugim tako, da smo jim kupili novi peskovnik za igrice v neskončnost.

To, kar se od volitev naprej dogaja, je manifestacija zaletavosti, nevednosti, nespretnosti in gnilega taktiziranja gruče ljudi, ki se pred našimi očmi norčujejo iz vsega, kar od njih pričakujemo. Prva napaka je bila na tako imenovani levici, ko se je Pahor do Jankovića že v predvolilnem boju obnašal, kot da mu je smrtni sovražnik. Ali je računal na veliko koalicijo z Janšo in je pomagal sesuvati skupnega tekmeca ali je zgolj brezglavo pametnjačil? Da je šlo za infantilno muhavost tam, kjer bi moral biti vsaj kanček taktičnega, če že ne strateškega premisleka, se je pokazalo po volitvah, ko je Pahor še vedno trapal o svojih dvomih glede koalicije z Jankovićem, to, da se niti "naravna" zaveznika nista uvodoma strinjala glede poroke, pa je seveda dalo vetra v krila Janši in Virantu. Zdaj je bila mešetarska tržnica odprta, Janković, neuk teh igric, pa se je dokončno zaklal s prerivanjem okoli predsednika parlamenta.

Šele takrat se je Virant nenadoma prepoznal kot prima balerina in začel nastopati s svojimi popolnoma nebuloznimi idejami o narodni vladi, četudi vsak idiot ve, da ga ni imena na tem svetu, pa če bi bil nobelovec, ki bi ga parlament, že do konca onesnažen s strankarskim adrenalinom, potrdil. No, saj ni mislil resno, po predvolilni klofuti glede njegovih dohodkov je njegov ego le potreboval tolažbo; pred kamerami je toplo.

Kvartopirec Virant je tako za pet minut poizkusil igrati boga v velikem pokru s precej klavrnim trisom: Šušteršič, nekdanji Janšev svetovalec, ki mu je ta porezal krila, Soršak s precej sporno zgodovino delovanja v Uradu za varstvo konkurence (prodaja Večera) in Pavliha, ki je želel, da o sporazumu s Hrvaško odločajo poslanci, torej politika, ki je obmejni spor zakuhala, ne državljani, ki smo trpeli posledice. In za češnjo na torti, iz ozadja, vulgarni populist Pezdir, ki bi rad v Francijoooooo! - ja, tam obožujejo dikcijo o polnih k. Razsodnost je Virant izgubil celo do te mere, da je en dan parafiral pogodbo z Jankovićem, naslednji dan pa še z Janšo. Kaj tako zblojenega (če s pojmom poštenosti v tej politiki žal že nima več smisla operirati) že dolgo nismo videli; obe parafi pa, kot pojasnjuje, nič ne pomenita (??!). O tem, da je Janša vsem na očeh sestavljal paralelno koalicijo, nekakšen parlamentarni udar zoper zmagovalca volitev, pa sploh nima smisla izgubljati besed. Ali je Virant nalašč odplesal nazaj v naročje možu, od katerega se je ločil zaradi nasilja v družini, sploh ni važno, posledica je ista: manipuliral si, manipuliran boš. Nima izhoda.

No, če si tudi jaz za trenutek upam biti vedeževalka, ki so v tej državi najbolj cenjen analitično-komentatorski kader, potem bi rekla, da za vsako rit raste palica, za Virantovo pa celo dve: prvi je ime Janša, in ta ga bo, če bosta šla v konkubinat, šeškal, da bo veselje, on prešuštva nikoli ne pozabi. Drugi palici je ime: nove volitve. Te bi Državljanski listi "Gregorja Zviranta" (ali Pre- Varanta, domišljija državljanov ne pojenja) in njeni promiskuiteti gotovo pokazale, kaj si volilci mislijo o tistem predvolilnem "možatem" uporu zoper avtoritarnega Očeta in o povolilnem izsiljevanju Jankovića, ki je najprej menda popustil premalo, nato pa preveč…

Virant namreč ni dobil le glasov tistih na desnici, ki jim je Janša prefanatičen, volili so ga tudi oni, ki jim je bil Janković "too much" in so mu verjeli, da je neka nova, nevpletena pot. Če je mesec dni po volitvah kateri del volilnega telesa preklel svoj volilni listek, potem je to gotovo Virantov del. In ker sta streznitev in obžalovanje volilcev po navadi najbolj grenka prav v prvih mesecih po volitvah (spomnimo se Pahorjeve prve grandiozne neumnosti z Ruplovo beležnico, ko je na tisoče volilcev preklelo glas, ki so mu ga dali), lahko dajo nove volitve po tako kratkem času v resnici zelo pomembne korekcije. Morda koga, ki ni prišel v parlament, tja postavijo, koga, ki je notri, pa izločijo, saj se je že v tem kratkem času pokazalo, da jim je država zadnja briga; še na glasovanje o mandatarju jih ni bilo, kar naj bi bil po Žerjavu znak njihove neskorumpiranosti! Po plačo bodo zanesljivo prišli.

Jaz sem torej za nove volitve, če jih bodo seveda dovolili ameriški veleposlanik, gospod Mussomeli, strokovnjak iz države, kjer narod ni razklan na republikance in demokrate, ter ameriške bonitetne hiše, ki so nas tudi že kaznovale, ne zaradi financ, ampak zato, ker nismo dobili vlade v skladu z njihovimi željami. (Drugače pa političnih pritiskov ni.) Zakaj bi se namreč še naprej mučili, mi, volilci, ki smo svoje povedali, a nas politiki zdaj izigravajo, in zakaj bi se mučili oni, ki nam dopovedujejo, da je parlament nad volilnim rezultatom, in si ga devetdeset ljudi lahko razlaga po svoje? Kot jasnovidka vam lahko zagotovim: če bomo imeli v kratkem spet volitve, zvezde obljubljajo, da bo takrat podoba veliko čistejša.

Je pa v stekleni krogli videti še nekaj, kar vam moram priznati: po nekem čudnem naključju je v njej videti okoli devetdeset ljudi, ki jim do teh volitev ni. In bodo tudi naredili vse, da jih ne bi bilo, zdaj, ko so prišli na "gušt". Začuda so med njimi tudi tisti, ki so si jih decembra tako noro želeli. Ki so zatrdili, da s šibko večino v teh hudih časih ni mogoče vladati. In ki bodo zdaj celo notoričnega muhavca Erjavca razglasili za trdni kamen koalicije, samo da jim ne bi bilo treba še enkrat pred ljudstvo…

17. januar 2012, ob 15:02:43
ups

jado,
ti boš še enkrat mandatar,
takšne rabi država......

17. januar 2012, ob 14:22:43
Kokaina Kresal

Pavliha: Sredinskost je, da si zraven zmagovalca volitev

Ne, Pavliha. Oportunizem je, da si zraven zmagovalca volitev.

17. januar 2012, ob 14:15:53
Jado

Prehod v novo državo in sistem je bil za politične sile nedemokratičnega porekla in tudi za del družbe izhod v sili, je v pogovoru za MMC med drugim dejal Brane Senegačnik.

Vzroki za polarizacijo slovenske družbe, ponovna vrnitev NSi-ja v DZ, letošnje predsedniške volitve ... To so ene izmed tem, o katerih smo se pogovarjali z Branetom Senegačnikom, pesnikom, esejistom, prevajalcem in urednikom Nove revije.

Čeprav je bila Pahorjeva vlada neuspešna, zaradi česar se je pričakoval politični zasuk, se je na predčasnih volitvah vzpostavila že skoraj tradicionalna polarizacija pol-pol. Kje vidite zlasti globlje družbene vzroke za to, da pogosto pride do tega patpoložaja?

Odgovor na to je na eni ravni enostaven, na drugi pa kompleksen. "Patpozicija" je posledica tega, da je slovenska družba kot celota ujetnica svojih vrednotnih protislovij. Z nastankom samostojne države Republike Slovenije je ta družba izstopila iz enega političnega sistema v drug; vendar je to napravila le napol, napravila je polkorak, se pravi, da je z eno nogo stopila v novo realnost, z drugo pa ostala v stari.

Med obema sistemoma obstajajo temeljne razlike, ki so povsem očitne. Tudi če pustimo ob strani vrednotenje enega in drugega (in rečemo prvemu bodisi totalitarizem ali nedemokracija bodisi socializem s človeškim obrazom ali doba socialne varnosti; drugemu pa bodisi demokracija ali družbena svoboda bodisi strankokracija ali povampirjeni kapitalizem, je jasno, da sta konceptualno nezdružljiva.

Tak prestop seveda ni zgolj nekaj formalnega, ne pomeni zgolj odprave starih (Zveze komunistov Slovenije, skupščine itd.) in nastanka novih političnih struktur (parlamenta, strank) in uvedbe novih procedur (svobodne volitve), ampak je povezan z vrednotami družbe, z organizacijo gospodarstva, s kulturo, z zgodovinsko zavestjo in usmeritvijo v prihodnost. Poenostavljeno rečeno, z "življenjem".

In ravno to, "življenje", je bilo navsezadnje tisto, ki je "zahtevalo" spremembo sistema. Do nje je prišlo, kot je znano, tako rekoč z družbenim konsenzom, pa čeprav so se ji t. i. sile kontinuitete, stranke, nastale iz organizacij komunističnega sistema, upirale do zadnjega in so se šele tik pred zdajci – premagane od "življenja" - vdale in jo podprle.

Je bila to dejanska podpora spremembam ali zgolj formalna podpora?

Po vseh znamenjih sodeč, je bila to zgolj podpora formalnim spremembam, ne pa tudi "življenjskim". Družba je začela formalno funkcionirati po načelih, ki jih je sicer njen najglasnejši del nenehoma zavračal in napadal. Goreči nasprotniki in zasmehovalci osamosvojitve so zasedli mnogo vodilnih položajev v samostojni državi, politiki strank, ki so nastale iz komunističnih struktur, so redno napadali strankarski sistem, v katerem so sodelovali (in v glavnem tudi vladali).

Še bolj jasen indikator te vrednotne protislovnosti pa je kultura: od akademskih, prek medijskih do popularnokulturnih sfer lahko kot nekakšnim lajmotivom sledimo napadom na strankarski sistem, relativizaciji pomena slovenstva, slovenske kulture in zgodovine, še zlasti pa zavračanju oz. omalovaževanju razmisleka o tem, kaj sploh pomeni biti Slovenec v moderni globalizirani družbi v 21. stoletju.

Isti pisci, ki so slavili propadli komunistični režim, so se tedaj naenkrat začeli bati, kaj bo z demokracijo storil "Centralni komite Demosa" ipd. In vse to v skrbi za blaginjo in razvoj slovenske demokratične družbe. Tukaj seveda ne gre samo proces tranzicije, za katerega je normalno, da traja nekaj časa (kot je normalno tudi, da se v mnogih, še posebej praktičnih vidikih življenja ohrani kontinuiteta), ampak očitno za to, da je bil prehod v novo državo in sistem za politične sile nedemokratičnega porekla (in za del družbe) izhod v sili.

Ta del družbe je sicer deklarativno sprejel novo koncepcijo "življenja", a je po drugi strani nove vrednote (in tiste sile in posameznike, ki so največ naredili za njihovo uveljavitev) vedno napadal in tudi v drugačnih razmerah - in seveda na prilagojene načine - ohranjal monopolno oblast in nadzor nad številnimi vitalnimi življenjskimi področji.

Ideološki obrat, ki smo mu priče v zadnjih letih, lepo kaže uspešnost tega procesa: spet se dogajajo stvari, ki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja najbrž ne bi bile mogoče, npr. odkrito poveličevanje Josipa Broza, imenovanega Tito; norčevanje iz žrtev sistematičnih množičnih pomorov; nekatere ugledne državljanke in državljani javno govorijo, da je tako rekoč moralno nujno sovražiti nekatere družbene skupine ipd.

A bistvo protislovnosti slovenske družbe ni v tem, da ima del - in to najdejavnejši, vodilni - družbe protidemokratične ali neevropske vrednote, temveč v tem, da s takšnimi vrednotami utemeljuje evropsko demokratično usmeritev Slovenije. Z vodo pač ni mogoče kuriti ognja ...

To "nemogoče" pa očitno vendarle je mogoče, a le za visoko ceno: hudo je prizadet javni um, za nastopanje v javnih prostorih niso potrebni skoraj nikakršna miselna konsekventnost, zgodovinska obveščenost, okus ali občutljivost, uveljaviti je mogoče tako rekoč karkoli (in to nikakor ne zgolj v politiki, temveč tudi širše v kulturi, zlasti v umetnosti).

Kje so po vašem mnenju vzroki za to?

Tu pa se začne bolj zapleten del zgodbe: zakaj je tako? Zakaj se tega skorajda sploh tega ne opazi? Zakaj je javni um tako globoko prizadet? Zakaj so, denimo, instrumenti strokovne javnosti, ki v sodobni družbi uživa (načeloma upravičeno) visoko zaupanje, v naši realnosti izrazito disfunkcionalni, saj pogosto ne le ne diagnosticirajo nekonsekventnosti mišljenja, temveč jo utrjujejo in celo proizvajajo?

Vsaj del odgovora je v preteklosti: slovenska družba je bila desetletja tako močno prepojena z (na kratko in ne čisto natančno rečeno) marksističnimi predstavami o življenju, da se tega niti ne zaveda, da jih ima za "naravno" in edino mogočo obliko razumevanja sveta: zanjo je resnično le, kar gre v ta okvir ali kar je mogoče prirediti Prokrustovi postelji teh predstav, vse drugo pa odpiše.

Tu so se zelo globoko v podzavest začrtale meje sprejemljivega v kulturi, zgodovini, filozofiji, umetnosti: imeli smo tako rekoč cel svet, vso pahljačo različnosti, a ne zares: to pahljačo je bilo vedno mogoče zložiti v najožjo ideološko enotnost in z njo tudi udariti. Posledica življenja v navideznem svetu so navidezne predstave o svobodi in odgovornosti, ki jih je utrjevalo še prepričanje, da je življenje "na tuj račun", od zunanje ekonomske podpore nekaj "naravnega", samoumevnega. Ob tem ne gre prezreti še določenih podobnosti med marksistično in zahodno kulturnomaterialistično mentaliteto ...

Sad vsega tega je, kot rečeno protislovnost družbe, ki ni zgolj politična razdeljenost ljudi, ampak zmeda, ki živi pogosto v isti glavi, ljudje na raznih koncih si svetijo v prihodnost tako, da prilivajo vodo na svoj ogenj in se čudijo vse gostejšemu mraku okrog sebe ... To je neizogibno, dokler slovenska družba ne opravi refleksije o 20. stoletju.

Ne govorim o tem, kakšna naj bi bila ta refleksija, zgovorno dejstvo je, da te refleksije sploh ni bilo. V tem vidim tudi slabo napoved za prihodnost. Menim, da družba brez temeljne zgodovinske refleksije, kako je postala to, kar je, ne more dobro funkcionirati v sedanjosti in ne more imeti niti približno jasnih pogledov o tem, kam naj gre.

Pred leti sva se v intervjuju pogovarjala o vlogi krščanstva v slovenski družbi in tudi v politiki. Bilo je po volitvah leta 2008, ko se Novi Sloveniji (NSi), ki se kot stranka, ki najbolj poudarja krščanstvo, ni uspelo uvrstiti v parlament. Na zadnjih volitvah ji je - čeprav so bili številni skeptični - znova uspelo priti v parlament. Kje so po vašem vzroki za to "obuditev od mrtvih".

Moram reči, da je bil tudi zame osebno ta comeback zelo presenetljiv. Najbrž je tukaj več dejavnikov. Verjetno je bila stranka dejavna in prepoznavna na lokalni ravni, dajala nekatere najbrž zanimive in opazne pobude, pobude, ki v širši družbi niso bile brez odmeva, bila je uspešna tudi na evropskih volitvah.

Predvsem pa menim tudi, da je tradicija vrednot, ki jih zagovarja ta stranka, in navzočnost teh vrednot v širši evropski družbi tista, ki je skupaj s prej navedenimi dejavniki prepričala ljudi in omogočila vrnitev. Nenazadnje, ta stranka po svoji duhovni fiziognomiji sodi v tradicijo ljudskih strank, Evropska ljudska stranka pa je najmočnejša stranka v Evropskem parlamentu. Najbrž je vse to skupaj pritegnilo tisto kritično maso, ki je bila potrebna za vrnitev v parlament.

Po volitvah je izbruhnila afera zaradi zapisa na spletni strani SDS-a, po kateri je prišlo do t. i. protesta v trenirkah. Vsaj v nekaterih medijih se je (ponovno) vzpostavila delitev na levico, ki je po njihovem strpna, napredna, in na desnico, ki je nestrpna, nazadnjaška. Kakšno je vaše mnenje - ali ti pogledi držijo? Še posebej, ker na drugi strani številni opozarjajo na nestrpnost levice, ki pa ni tako medijska izpostavljena. Pri tem, denimo, poudarjajo zapise na levici o volivcih NSi-ja, SDS-a, ki pa ne sprožajo takšnega ogorčenja. Gre tudi po vašem mnenju tukaj za dvojna merila?

Odgovor na to ne more in ne sme biti naivno neposreden, ampak bi zahteval dolgo družbeno diskusijo, na katere teme lahko tu le namignem. Sam vse to povezujem s prej omenjeno odsotnostjo resne refleksije o družbi v 20. stoletju in danes. To se pravi, možnosti, da bi se različni pogledi v družbi stalno in v približno uravnoteženi meri soočali. Predvsem pa, da bi bili nenapisani kriteriji intelektualne javnosti taki, da bi se vsak udeleženec samoumevno trudil slediti razvidni argumentativni logiki, upoštevati stališča "nasprotne strani" in jih ne prevpiti, temveč jim zoperstaviti svoje.

Ne govorim torej o tem, da bi morali en pol pogledov in razmišljanj iz družbe umakniti ali ga popolnoma prevladati, ampak nasprotno, da bi moral obstajati odprt prostor dialoga, ki pa bil zavezujoč v tem smislu, da ne bi bilo mogoče javno reči dobesedno česar koli. V tako majhni državi, kot je Slovenija, bi tak javni kulturni dialog lahko imel vpliv na vse sfere - tudi na politiko.

Kakšne so rešitve?

Jasno je, da je to stvar, ki ne gre čez noč. Mi te diskusijske kulture nismo imeli veliko v zgodovini, zlasti pa je ni bilo v enopartijskem sistemu, kjer je bil izključujoč govor stalnica - v vseh medijih, tudi v učbenikih se je prikazovalo stvari izrazito enostransko, tako rekoč vsakdanja medijska govorica je po današnjih kriterijih hodila odločno onstran meje sovražnega govora.

Zdaj grem konkretnje k vašemu vprašanju: kategoriji levice in desnice sta pri nas iz več razlogov problematični, ker nista le nejasni, ampak tudi zamegljujoči. Če se levica - in s tem napredna usmerjenost - preprosto identificira s kulturo kontinuitete s komunističnim režimom (in de facto na koncu žal pridemo do tega kriterija), potem sledi iz tega več nenavadnih, absurdnih stvari: levica je tedaj izvorno (in ciljno?) nedemokratična – značilno pa s to obtožbo neredko diskvalificira demokratično nastale in kot take evropsko uveljavljene stranke, ki niso in ne morejo biti v kontinuiteti z ničimer; tradicionalno "napredno" orientirane skupine (urbana populacija, alternativna kultura, družbenokritični misleci, mladi itd.) v veliki meri delujejo ne le konservativno, temveč celo reakcionarno, za zasuk v pretekle čase; ker ima v rokah večino medijev in mentalitetno obvaduje akademski sistem, vztraja pri ohranjanju stereotipnih predstav in preprečuje družbeno kritiko, odkrivanje in uveljavljanje novega (npr. zgodovinskih dejstev).

Drugi pol pa se seveda vede temu primerno. Ima bistveno zožen prostor možnosti pojavljanja v javnosti. Pri tem res dostikrat skuša biti slišan na načine, ki niso posebej intelektualno očarljivi. Vendar ne verjamem v "orbanizacijo" Slovenije, s katero so nekateri strašili že pred temi volitvami, se pa bojim, da se tudi na "desni" strani (ne nujno v politiki) lahko pojavijo posamezna ekstremna stališča kot nekakšen ventil zaradi neupravičenega izključevanja in prisvajanja intelektualnega prostora s sredstvi, ki sploh niso intelektualna, kar se mi zdi, da je glavni problem t. i. napredne, morali bi pravzaprav reči kontinuitetne inteligence.

Nazadnje je slabo tudi za leve intelektualce same, ki toliko prisegajo na intelekt, na argumentacijo, če enostavno niso pripravljeni s spodobnimi intelektualnimi sredstvi predstavljati svojih stališč, prepričevati ljudi, ampak rajši uporabljajo vsa sredstva, tudi sredstva diskriminacije ter medijsko monopolizacijo in izključevanje drugih mnenj. In kar je slabo za intelektualno stanje leve strani same, je posledično slabo tudi za slovensko kulturo v celoti.

Nasploh se mi zdi, da pojem kulture v nekem širšem smislu danes izginja, da je na eni strani zanimiv samo akademski uspeh, ki je izrazito formaliziran in ozko usmerjen, ali pa na drugi strani pragmatičen - torej finančni uspeh ali družbena uveljavitev. Vprašanja kulture, ki pa so širša, ki so nenazadnje vprašanja smisla družbe in posameznika, pa vse bolj izgubljajo na teži. Kot nadomestek tega se občasno pojavljajo marionetne revolucije od zasedbe fakultete do borze in podobno.

Na kateri strani je večja odgovornost za to stanje?

Vsekakor pa ima levica pri tem večjo odgovornost, saj med "poloma", čisto preprosto, ni "fizičnega" ravnovesja, kar zadeva medije in akademske institucije. Tisto, kar dela neznansko razliko, je seveda 50 let levega ekskluzivizma, ki se v marsičem ni iztekel, saj ni bilo prave diskontinutite, spremembe v načinu mišljenja in dojemanju sveta. Kdor ne upošteva zgodovine, ostane vse življenje otrok, je nekje zapisal Ciceron.

Sicer pa je to tudi del širše problematike: med "naprednim" in "strpnim" ni samoumevnega enačaja, tako kot ga ni med "konservativnim" in "nestrpnim". Če štejemo razsvetljensko misel in njene derivate za levico, je ta v zadnjih stoletjih zares imela pobudo in preoblikovala svet, vendar je v preteklem stoletju zadela ob rob svojega temeljnega koncepta, da je realnost temà, ki jo je človek poklican razsvetliti in vanjo vnesti svoj red.

Ta koncept je povezan z mnogimi paradoksi, a ostanimo raje pri otipljivih posledicah. Kdor ne misli, da je npr. človeško življenje dana (in ne zgolj družbeno dogovorjena ali proizvedena) vrednota, ki zahteva absolutno spoštovanje, tega lahko morda vsaj ekološka opozorila prepričajo, da je ob vsem spreminjanju sveta potrebna tudi določena mera "konservativizma", upoštevanja naravnih danosti.

Optimistično, družbenoaktivno razsvetljenstvo in levičarstvo sta nasploh vitalno odvisna od tega, da se omejita na pragmatične življenjske zadeve (ki jima molče priznavata veljavnost zadnje resničnost) in svojo kritiko usmerita proti kulturi, ki odkrito gradi na zastavljanju najtežjih, nerešljivih vprašanj (kot je npr. o človekovem osebnem smislu). Ko pa je enkrat ta bitka dobljena, jima ostane samo še v bistvu konservativno vztrajanje pri merljivem (izraz tega je sodobni kulturni materializem).

To pa danes nekako ne zadostuje več in nastalo stanje pomeni velik izziv za "levo" misel. Leva misel pa je integralni del evropske tradicije; s svojmi vrednotami - kritično držo, iskanjem novega, skrbjo za javno dobro -, ki so mnogo starejše od razsvetljenstva, je preprosto nepogrešljiv del zahodne civilizacije. Brez nje konservativizem, skrb za ohranjanje narave in zgodovinskih pridobitev izgubijo smisel. Zato je zelo pomembno, kako bo razrešila aporijo, v kateri se je znašla. Žal pa se zdi, da slovenski levičarji, tudi tisti svetovnega slovesa, k temu ne prispevajo prav veliko.

Letos bodo volitve za predsednika države. Pred nekaj leti ste dejali - ko ste govorili o porazu Lojzeta Peterleta na volitvah leta 2007 - da je bistvo slovenske katastrofe v tem, da ni bistveno vprašanje, ali bi bil lahko ravno katoličan izvoljen za predsednika, temveč, ali bi to lahko bil človek, ki ne zagovarja tranzicijske resnice in tranzicijskega pogleda na zgodovino, pa naj si bo agnostik ali ateist, ženska ali bivši član partije. Po zadnjih ameriških volitvah, na katerih je zmagal Barack Obama, pa ste dejali, da bi bila v Sloveniji izvolitev tako imenovanega desnega predsednika večja prelomnica od tiste, ki se je zgodila v ZDA. Kaj pričakujete na letošnjih predsedniških volitvah? Bo nekdo, ki zagovarja tranzicijski pogled na zgodovino, že skoraj zagotovo zmagovalec?

Glede na izid zadnjih parlamentarnih volitev pričakujem tudi tukaj nadaljevanje kontinuitete, še zlasti ker se na predsedniških volitvah ne morejo sklepati nobene koalicije, ampak je relativni zmagovalec končni zmagovalec. Glede na to, da so resursi moči in vpliva kontinuitetne strani izredno veliki, vedno znova presenetljivi (in po vseh teh letih pravzaprav že ne bi smeli več presenečati), pričakujem nadaljevanje trenda, še sploh, ker se ne kaže na obzorju noben mogoč protikandidat zdajšnjemu predsedniku države, ki se bo gotovo potegoval za nov mandat.

Težko si predstavljam, da bi pomladna stran izvedla nekakšno ad hoc akcijo s podobnim učinkom, kot jo je kontinuitetna na zadnjih parlamentarnih volitvah. Kdo ve, morda pa obstajajo tudi presenetljiva presenečenja ...

17. januar 2012, ob 14:12:21
rovi

Domnevam, da bi bil Pavliha v Zokijevi vladi minister.

17. januar 2012, ob 14:11:42
Dr.Črtomirko Strenirko

Normalno je, da se pridružiš tistim, pri katerih je za večje plačilo treba manj delat.

17. januar 2012, ob 13:34:50
ccccc

Pa kaj ste smešni. Sredinskost ne namiguje preferenc ne na levo ne na desno. In preference v tem kontekstu sploh niso relevantne.
Relevantna so samo pogajanja oz. njih rezultat. Rečeno je bilo, da je prišlo do konseza.

17. januar 2012, ob 13:32:55
hanzi

Normalno pri takem volilnem sistemu bi bilo, da se vlada sestavi iz zmagovalne strani plus stranke iz sredine. Vendar pri nas ni nič normalno.

17. januar 2012, ob 12:26:59
novi_butalec

Pavliha: Sredinskost je, da si zraven zmagovalca volitev

+++++++++++++++++++++++++++++++++

Res prisrčno butalsko. Vabljeni na koruzni hlebček, nagnusno je dober. Za vas bomo naredili še posebej nagnusnega.

Jaz, zapriseženi Butalec, sem pa mislil, da je sredinskost nekje med levico in desnico, ne pa da se kar prikloniš zmagovalcu. In gospod Pavliha, če bi zmagal Janša, bi hiteli k njemu v koalicijo?

17. januar 2012, ob 12:18:00
hanzi

Na žalost je marsikdo verjel Virantu, da je lahko na sredini. On je pač desničar in bo tam ostal. Na volitvah pa mu je uspelo nategniti volilce on prijatelje.

17. januar 2012, ob 12:16:01
delojrs

turk mora odstopiti ne pa ponovno forsirati jankovića..kar je nedržavotvorno!

17. januar 2012, ob 12:13:32
shah-mat

" Neznan ", mislim da tebe tudi vleče v gnojno jamo. Z Pre-V(i,a)rantom si podajta roke.

17. januar 2012, ob 12:08:29
wattafak

Da mora relativni zmagovalec nujno sestaviti vlado je pa popolna neumnost. Imamo pa res amaterje za politike ...

17. januar 2012, ob 12:07:59
debelinko

To ni srediskost, to je levi opurtunizem. Ne verjamem mu povsem, ne zdi se mi iskren, bi pa rad deloval prikupno. Me zanima, če bi bila zares enaka merila za srediskost, če bi zmagala SDS ali celo SNS.

17. januar 2012, ob 12:05:55
shah-mat

Pavliha pravilno razmišlja. Sredinska stranka mora biti odprta za vse opcije in državotvorna.Vi desni kmetavzarji, ki tega ne razumete, pa gnoja kidat. Mogoče boste naleteli na Pre-V(i,a)ranta.

17. januar 2012, ob 12:05:42
Neznan

sredinskost je po njihovo to, da si prikriti "agent" komunistov in Kučana. Kot so rdeči za samoumevno jemali, da sta nihova tudi predstavnika manjšin. Do sedaj so res bili, zato je bil šok ob neizvolitvi opankarja še toliko večji.

17. januar 2012, ob 12:00:41
Neznan

Pavliha.....dobra floskula za Pavlihata,ki vleče med levake,katere celi svet ne mara !!!

17. januar 2012, ob 11:48:28
sofia

"Pavliha: Sredinskost je, da si zraven zmagovalca volitev"
To je amoralnost. Taka stranka potem sploh ne potrebuje programa, saj gre z vsakim.
Prava prostitutka.

17. januar 2012, ob 11:40:23
k'reden

Pošteno Marko, takšno držo bi moral imeti še kdo. Ljudje (komentatorji), pa saj ja niste tako blesavi da stalno nasedate tem delitvam na leve in desne. Vsi so si podobni in izkoriščajo iste fraze: socialni..., demokratska... v bistvu pa gre za oblast in isto vrstne nesposobneže za drugo delo kot nakladanje in to, da ti z lahkoto lažejo v obraz ko jim to ustreza. Ali morda Janša, Pahor, Erjavec, Novakova, Žerjav, pa bivši Jelinčič, Anderlič znajo še kaj drugega kot se pasti v politiki? Tudi Virant je v svoji "upravni" stroki naredil več škode kot koristi zdaj pa podobno lomasti po politični sceni. Gremo torej na še ene volitve, bo zanimivo kdo bo ostal.

17. januar 2012, ob 11:04:59
neznan

Da, sredina je pomembna, da je le malo proti levi, pa je prava!

17. januar 2012, ob 10:15:00
ups

Herjavc pravi da je sredinski, da ga Janša nič ne moti!
Ko pa je med člani stranke, pa mlati z besedami proti Janši na veliko.
Le naj vstopi v desno koalicijo, bo imel kmalu bumerang, ko bo na naslednjih volitvah zvisel 100 %!

17. januar 2012, ob 09:25:48
31 komentarjev
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej