Kaj izgubimo, ko izumre vrsta
Govoriti, da vrste izumirajo, je v resnici evfemizem. S svojim delovanjem jih iztrebljamo.
Odpri galerijo
Severni beli nosorog Sudan leta 2017. FOTO: Reuters/Baz Ratner
Vsi, ki smo ga spremljali, smo vedeli, da se bo prej ali slej zgodilo. A ko ga je skrbnik še zadnjič počohal za ušesom in prislonil glavo ob njegovo ogromno, težko, utrujeno glavo, iz katere sta kot razpadajoča štora štrlela preventivno skrajšana rogova, je žalost skoraj zalila pljuča in razgnala srce. Sudan je bil zadnji samec severnega belega nosoroga. Z njegovo smrtjo je vrsta »funkcionalno izumrla«, saj sta ostali le še dve samici.
Še na začetku 20. stoletja je v Afriki in Aziji živelo okoli 500.000 nosorogov. Ostalo jih je nekaj več kot 27.000. Izumirajo zaradi tako obskurnih razlogov, kot je lajšanje mačka. Je človeško zlo lahko še bolj banalno? Ne izumirajo pa le nosorogi, temveč vrste z vseh vej živalskega kraljestva, številne še preden jih odkrijemo. Stopnja izumiranja vrst je stokrat, nemara celo tisočkrat večja od tiste, preden smo se na planetu pojavili ljudje. Govoriti, da vrste izumirajo, je v resnici evfemizem. S svojim delovanjem jih iztrebljamo.
Kaj izgubimo, ko izumre vrsta, se sprašujejo v reviji National Geographic, posvečeni ogroženim vrstam. S smrtjo zadnjega osebka določene vrste izgubimo nenadomestljiv kamenček v mozaiku pestrosti življenja. Izgubimo zgodbe, ki jih je navdihnila. Spomine, ki nas vežejo nanjo. Še en košček zavedanja, da smo tudi mi del narave. Izgubimo del sebe.
Pa vendar smo ljudje edini, ki vrste lahko rešimo. To počnemo z neizmerno kreativnostjo, žarom in ogromnimi vložki denarja. Za Romea, samca žabe vrste Telmatobius Yuracare, ki je deset let veljal za edini primerek svoje vrste, so znanstveniki ustvarili zmenkarski profil, prek katerega so zbrali denar za odpravo v Bolivijo, kjer so našli še pet teh žab. Med njimi tri potencialne neveste. Zdaj stiskajo pesti, da bi se v umetni džungli laboratorija med Romeom in Julijami vnela strast.
Severne bele nosoroge poskušajo rešiti z najnaprednejšimi tehnologijami. Nedavno jim je uspelo v laboratoriju ustvariti zarodka iz jajčec edinih preostalih samic severnega belega nosoroga in zamrznjene sperme umrlih samcev. Nameravajo jih vstaviti nadomestni materi, južni beli nosoroginji, saj samici severnega belega nosoroga mladičev ne moreta donositi.
Če vas že ne skrbi množično izumiranje živalskih vrst, bi vas moralo vsaj to, da tulijo tudi sirene za ogroženost naše vrste – razen če po tihem hočete, da konec čim prej doleti tudi nas, iztrebljevalce vsega živega.
Še na začetku 20. stoletja je v Afriki in Aziji živelo okoli 500.000 nosorogov. Ostalo jih je nekaj več kot 27.000. Izumirajo zaradi tako obskurnih razlogov, kot je lajšanje mačka. Je človeško zlo lahko še bolj banalno? Ne izumirajo pa le nosorogi, temveč vrste z vseh vej živalskega kraljestva, številne še preden jih odkrijemo. Stopnja izumiranja vrst je stokrat, nemara celo tisočkrat večja od tiste, preden smo se na planetu pojavili ljudje. Govoriti, da vrste izumirajo, je v resnici evfemizem. S svojim delovanjem jih iztrebljamo.
Kaj izgubimo, ko izumre vrsta, se sprašujejo v reviji National Geographic, posvečeni ogroženim vrstam. S smrtjo zadnjega osebka določene vrste izgubimo nenadomestljiv kamenček v mozaiku pestrosti življenja. Izgubimo zgodbe, ki jih je navdihnila. Spomine, ki nas vežejo nanjo. Še en košček zavedanja, da smo tudi mi del narave. Izgubimo del sebe.
FOTO: Reuters/Thomas Mukoya
Pa vendar smo ljudje edini, ki vrste lahko rešimo. To počnemo z neizmerno kreativnostjo, žarom in ogromnimi vložki denarja. Za Romea, samca žabe vrste Telmatobius Yuracare, ki je deset let veljal za edini primerek svoje vrste, so znanstveniki ustvarili zmenkarski profil, prek katerega so zbrali denar za odpravo v Bolivijo, kjer so našli še pet teh žab. Med njimi tri potencialne neveste. Zdaj stiskajo pesti, da bi se v umetni džungli laboratorija med Romeom in Julijami vnela strast.
Severne bele nosoroge poskušajo rešiti z najnaprednejšimi tehnologijami. Nedavno jim je uspelo v laboratoriju ustvariti zarodka iz jajčec edinih preostalih samic severnega belega nosoroga in zamrznjene sperme umrlih samcev. Nameravajo jih vstaviti nadomestni materi, južni beli nosoroginji, saj samici severnega belega nosoroga mladičev ne moreta donositi.
Če vas že ne skrbi množično izumiranje živalskih vrst, bi vas moralo vsaj to, da tulijo tudi sirene za ogroženost naše vrste – razen če po tihem hočete, da konec čim prej doleti tudi nas, iztrebljevalce vsega živega.
