Tiskane izdaje
Ljubljana – Potem ko je ekonomist Rado Pezdir Nacionalnemu preiskovalnemu uradu in Komisiji za preprečevanje korupcije že predal informacije o poskusih podkupovanja, je danes obiskal še notranjega ministra Vinka Gorenaka, ki je podprl njegova prizadevanja za razkritje in pregon korupcije.
Rado Pezdir je, kot je znano, prejšnji petek v kolumni v Financah opozoril na to, da so ga neimenovani posamezniki poskušali podkupiti, da bi dobili vpliv na finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Zapisal je, da se z vsakim sestavljanjem nove vlade »začne množični pohod kufrov denarja proti ministrstvom«. Po njegovem mnenju je na sivem lobističnem trgu ogromno denarja, lobiji pa potrebujejo pot tudi do nove ministrske ekipe. Pezdir je tudi napovedal, da bo v prihodnjih dneh razkril še preostale načine poskusov vplivanja.
Tiskovni predstavnik kriminalistične policije Drago Menegalija je potrdil, da so opravili razgovor s Pezdirjem. Nacionalni preiskovalni urad bo preveril, ali obstajajo sumi kakršnega koli uradno pregonljivega kaznivega dejanja, potem pa bodo stekli ustrezni postopki.
Tudi na Komisiji za preprečevanje korupcije so potrdili, da so opravili razgovor s Pezdirjem in nekaterimi drugimi osebami. Postopek poteka, do celovite razjasnitve dejanskega in pravnega stanja pa komisija izjav o njegovi vsebini zaradi interesa postopka ne bo dajala. So pa poudarili, da poskusi »trgovcev z vplivom«, kot jih opisuje kolumna, obstajajo in bodo obstajali v vseh sistemih. Problem je, če obstajajo tudi funkcionarji in javni uslužbenci, ki ne znajo ali nočejo postaviti meje. Pomembno je, da ljudje o tem govorijo konkretno. Le tako lahko pristojni organi tudi ukrepajo. Tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki lahko takšnim osebam zagotovi status prikritih prijaviteljev.
Lobiranje ali podkupovanje
Na Pezdirjevo pisanje so se že odzvali nekateri lobisti. Andrej Drapal ga je na primer označil za »maničnega lunatika«, za katerega naj bi bila značilna »nesposobnost ločiti dejstvo, da ima vsak posameznik (ali institucija) svoj interes in s tem svojo resnico«.
Poskusi korupcije, na katere je opozoril Pezdir, so pereči že več let, pravi Bojan Dobovšek s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Na podobne primere opozarjamo v naših raziskavah že od leta 2000. Gre za pojav state capture – ugrabitev države. Tu ugotavljamo, da so si elite prek kadrovske politike podredile državne institucije. Neformalnim mrežam okoli teh elit je uspelo prirediti zakonodajo. To lahko poteka celo na formalno zakonit način, s prikrivanjem poslov prek svetovalnih pogodb ali drugih legalnih dokumentov, ali pa nelegalno na klasičen koruptiven način oziroma s korupcijo v širšem smislu, kar vključuje zaposlovanje ljudi po zvezah.
Populizem in samopromocija
Sicer pa meni, da se je Pezdir zadeve lotil zelo populistično in si je naredil veliko reklamo. Če bi hotel res preprečiti korupcijo, bi pred objavo v medijih moral obvestiti Komisijo za preprečevanje korupcije ali policijo. Ta bi s prikrito metodo poskušala posneti te ljudi, ko bi mu predali denar oziroma ko bi ga poskušali pridobiti za koruptivno dejanje, kar bi pozneje lahko uporabili na sodišču. Če se komisija in policija ne bi odzvali, bi zgodbo lahko objavil ali povedal novinarjem. Značilno za korupcijo namreč je, da se za nazaj ne da razkrivati poslov, ker se bodo dokazi prikrili in nihče ne bo pripravljen pričati. Ključno je storilce ujeti pri dejanju.
Glede na navedbe Pezdirja, da nosijo denar v kovčkih, pa Dobovšek meni, da so današnje oblike korupcije mnogo bolj prefinjene. Klasičen način je veljal na Balkanu in na Hrvaškem. Tudi kriminalistično, zadeva v detajlih »ne stoji«.
Ministri niso ključni
Nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik nam je povedal, da sam ni imel takšne izkušnje, kot jo opisuje Pezdir. Pomembno je, da se vsak takšen pojav čim prej prijavi organom pregona in objavi imena vpletenih vplivnežev. V času njegovega ministrovanja je zaznal le konflikt interesov, o katerem je pisal koalicijskim partnerjem, ki pa se jim to ni zdelo problematično.
Lahovnik pravi, da se morajo vsi želeni sestanki z ministrom usklajevati uradno prek kabineta ministra, ker se tako poveča sledljivost. Minister ne sme privoliti v to, da bi se posamezniki najavljali prek posrednikov. S tem se zagotovi preglednost delovanja. Sestanki naj se organizirajo na ministrstvu, kjer se zabeležijo. Tako se lahko prepreči, da bi kdorkoli lahko tržil znanstvo z ministrom. Sicer pa zdaj velja zakon o integriteti, ki določa, da se morajo lobisti registrirati. Vendar ministri niso ključni. Večja tarča so direktorji podjetij, ki so v večinski lasti države ali bank, in prek katerih se obrača večji del denarnega toka. Sprašuje se, zakaj bi bilo ljudem zanimivo ministrstvo za finance, in ugiba, da je morda šlo za igralnice.
