V boj za članarino

Rezultat izjasnjevanja o deset do petdeset evrih obvezne mesečne članarine obrtno-podjetniški zbornici je zaradi negodovanja številnih »prisilnih« članov negotov. Marsikoga je poleg same članarine v zadnjih dneh močno zmotila konspirativnost organizatorjev izrekanja, ki so ga v skladu s koalicijsko pogodbo poimenovali referendum.

Na ljubljanski Celovški, kjer je sedež OZS, so očitno nekoliko pohiteli, da bi si zagotovili dovolj močno orožje v bitki, ki ni prva in verjetno tudi zadnja ne. Krizni časi bi lahko vplivali na izjasnjevanje o članstvu, kar pojasnjuje poskus prikrivanja. Kajti tisti, ki vsakovrstno pošto po novi slabi navadi mečejo v koš, bi povabilo na izjasnjevanje kaj lahko spregledali. Marsikomu se na sedeže nekdanjih občin niti ne bo zdelo vredno hoditi, pravila igre pa so precej rahla: odločila bo pač večina glasov.

Ko so pred petimi leti, ko je bil veliki brat in hkrati tekmec, Gospodarska zbornica Slovenije, pahnjen v prostovoljno članstvo in so obrtniki nazadnje izpolnjevali podobno anketo, je bil odziv medel. Na več kot petdeset tisoč vprašalnikov, priloženih v stanovsko revijo Obrtnik, je odgovorilo manj kot dva tisoč članov. Ali so pripravljeni plačevati članarino, je pozitivno odgovorilo 907 obrtnikov, ki so vrnili anketni listič, negativno pa 846.

Precej očitno je, da je za številne člane OZS članarina, ne glede na višino in siceršnjo ponudbo zbornice, samo nepotreben strošek. Posebno za tiste, ki se s podjetništvom ukvarjajo bolj po sili in ki jim po plačilu fiksnih stroškov, prispevkov in davkov ne ostane veliko, je tudi 20 evrov na mesec kar velik strošek, kar se nenazadnje kaže tudi z visoko številko neplačanih obveznosti. Prav o najmanjših, ki so pogosto še na slabšem od brezposelnih, je zadnje čase vedno manj govora.