Tiskane izdaje
Strokovnjaki, ki preiskujejo razširjenost korupcije in njene pojavne oblike, že vsaj desetletje ugotavljajo, da je velika večina ljudi prepričanih, da je to zelo razširjen pojav pri nas, osebnih izkušenj s korupcijo pa nimajo.
Rado Pezdir je torej eden redkih »srečnežev«, ki so ga obiskali trgovci z novci, ali pravilneje rečeno, eden redkih, ki je o tem srečanju seznanil javnost. Njegovo razkritje potrjuje ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije, da je tudi pri nas razvita sistemska korupcija. Dokazuje pa tudi to, da velika večina s korupcijo niti ne more imeti stika, saj nimajo tako vplivnih prijateljev, ki bi sedeli v ministrskih foteljih.
Če torej še niste dobili tovrstne ponudbe, pomeni, da niste del tiste elite, ki si s kadrovsko politiko želi podrediti državo oziroma jo ugrabiti. Raziskovalci opozarjajo na različne legalne in nelegalne načine vplivanja. Legalnemu načinu se reče lobiranje, ki je pri nas tudi zakonsko urejeno. Vendar pa podatki komisije dokazujejo, da se zakon v tem delu ne uresničuje dovolj. Komisija je prejela zelo malo poročil o stikih funkcionarjev ali javnih uslužbencev z lobisti, čeprav bi morali o tem redno poročati. To lahko pomeni, da takšnih stikov niso imeli, ali pa, da o njih nočejo poročati. Za korupcijo sta vedno potrebna dva, poudarja komisija. Zato je pomembno, da se funkcionarji tej skušnjavi znajo upreti.
Če zanemarimo morebitne samopromocijske motive, ki jih Pezdirju očitajo nekateri, pa ima razkritje žal eno napako. Če bi se namreč pred javno objavo odločil za pogovor s kriminalisti, bi imeli ti veliko več možnosti, da »vplivne trgovce« dejansko izsledijo in obtožijo. Tako pa bo to lahko le še ena od velikih zgodb, ki ne bodo dočakale sodnega epiloga.
