Tiskane izdaje
Najbrž poznate refren Bele simfonije, ki jo je v osemdesetih letih minulega stoletja prepeval Zoran Predin: »Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.« To pot si ga lahko sposodimo brez sarkazma, s katerim so pri Lačnem Franzu prepojili »odo« Bojanu Križaju in prvemu rodu slovenskih zimskih junakov, ki so krojili vrh v svetovni konkurenci.
Danes se je s skakalnim praznikom v Planici končala ena najuspešnejših belih sezon za Slovenijo doslej – s srebrom Tine Maze v skupnem seštevku svetovnega pokala, ozaljšanim s kolajnama v slalomu in superkombinaciji, naslovom svetovnega prvaka v poletih in malim kristalnim globusom Roberta Kranjca ter ekipno kolajno skakalcev, naslovom svetovnega prvaka biatlonca Jakova Faka in srebrom mešane štafete, zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala Filipa Flisarja v smučarskem krosu.
Resda nas dosežki na snegu ne bodo rešili iz recesije, a naukov »zimskih pravljic« ne gre zavreči. Vanje so vtkane povsem različne osebne zgodbe, a jih je mogoče spraviti pod skupni imenovalec. Na tekmovališčih, na katerih so imeli vsi enaka izhodišča, so naši junaki osvojili vrh z odprto glavo in znanjem, z obilico motivacije in predvsem trdega dela. Četudi se zdi, da je kdo zablestel čez noč, je bila pot na Olimp dolga in trnova.
Na odru za zmagovalce ni ponarejenih spričeval in puhlih obljub, nanj pridejo le prave zvezde slovenskega neba, ki bi si ga morali najboljši športniki deliti z najbolj kreativnimi umetniki, znanstveniki, gospodarstveniki. Pri nas bodo jutri spet v soju žarometov politiki. Vseeno nas nič ni strah, dokler se množice zgrinjajo v Planico ali na Kongresni trg, da bi pozdravile šampione. Če se bodo zbirale zaradi politikov, da bi metale kamenje ali da bi mahale »velikemu vodji«, potem Bog, obvaruj ves slovenski svet ...
