Pred lokalnimi volitvami
Kmalu bodo v Sloveniji lokalne volitve. Čeprav ne bom imel volilne pravice, saj imam stalno prebivališče v Nemčiji, posredno in tudi neposredno spremljam dogajanje v občini Piran, kjer sem odraščal in živel večino dozdajšnjega življenja. Ker imam rad svoj domači kraj in ker mi je vsakič, ko se vrnem, malo žal za stanje, v katerem se je ta znašel, sem čutil potrebo po tem, da svoje razmišljanje delim z javnostjo. Morda se bo kdo strinjal z mano in upam, da bo moj pogled komu tudi odprl oči. Določene misli je mogoče posplošiti kar na vso Slovenijo, zato delim ta zapis s kar se da širokim občinstvom.
Ko se človek preseli v tujino, predvsem v kakšno opevano državo, kot je Nemčija, si seveda predstavlja, da bo tam vse bolje, da se bosta cedila med in mleko. Kmalu pa sledi spoznanje, da vendar ni bilo vse tako slabo v domovini. München, kjer že nekaj let živim, se je že večkrat znašel na lestvici najboljših mest na svetu, kar se tiče kvalitete življenja v mestu. Kljub temu pa v tamkajšnji kvaliteti svojega življenja nisem opazil kakšnega velikega preskoka v primerjavi z življenjem v Portorožu. Na nekaterih področjih prav nasprotno. Eno od teh je zagotovo milejše podnebje, potem še dostop do narave, morja, rekreacije, kvalitetnega javnega zdravstva in šolstva itd. Ko ti je vse to dano že od rojstva, se ne zavedaš, kako pomembno vpliva na kvaliteto življenja.
A kaj, ko Piran s Portorožem in okolico umira. Njegovo prebivalstvo se stara. Če odmislimo potencialne jezikovne, birokratske in druge težave, bi moral tak kraj privabljati veliko število novih prebivalcev. Vendar če pogledamo, kakšno je dejansko stanje, ugotovimo, da se veliko mladih izseljuje. Kljub nezanemarljivemu številu priseljenih prebivalcev je bil po podatkih Sursa selitveni prirast med občino Piran in drugimi slovenskimi občinami v zadnjih 25 letih večinoma negativen, kar pa ne velja za občini Izola in Koper. To opažam tudi v krogu svojih prijateljev iz otroštva. Veliko se jih odseli v Ljubljano, nekaj pa tudi v tujino. Drugi se zaradi pomanjkanja cenovno dostopnih stanovanj selijo čez mejo, na Hrvaško, kljub temu pa še najprej delajo v Sloveniji in preživijo tam večino dneva. No, pa smo naleteli na eno od ključnih težav, s katero se sicer soočajo mnogi podobni kraji po svetu. Hkrati s pomanjkanjem dostopnih stanovanj v občini mladi, predvsem izobraženi, nimajo skoraj nikakršne možnosti za zaposlitev razen v gostinstvu in turizmu. Marsikdo bo rekel: saj je to izrazito turistična občina. Drži, ampak če se hoče občina Piran trajnostno razvijati, turizem ne sme postati njena edina gospodarska panoga. Če se prebivalci odselijo, ne bo več potrebe niti po storitvah, po javnih ustanovah, izselilo se bo še več ljudi in … Znašli se bomo v velikem apartmajskem naselju, kjer bo kvaliteta življenja občutno slabša, kot je zdaj.
Kot primer pozitivne zgodbe, ki sploh ni tako oddaljena, bom izpostavil Vodnjan. Tam je pred nekaj leti zagonsko IKT-podjetje Infobip zgradilo sodoben kampus, kjer zdaj dela približno toliko ljudi, kot ima Vodnjan prebivalcev. Kampus, ki sicer deluje precej skromno, obsega tudi rekreacijsko igrišče za zaposlene, park ter začasne namestitve za poslovne goste in zaposlene. Iz zagonskega podjetja, ki ga je ustanovila skupina prijateljev iz Vodnjana, je Infobip zrasel v globalnega igralca na svojem področju, katerega storitve uporablja že 4 milijarde ljudi po vsem svetu. Verjetno bi podjetje izbralo drugo lokacijo za svoj prvi kampus, če ne bi tamkajšnje lokalne oblasti podpirale tega projekta. Zato je nauk te izjemno uspešne zgodbe ta, da mora lokalna oblast omogočiti tak razvoj, ki ne samo da zagotovi delovna mesta za izobražene mlade prebivalce, temveč tudi privabi nove stalne prebivalce v kraj in tako vzdržuje in izboljšuje kakovost življenja. V dobi, ko za dobro plačano delo zadostujeta računalnik in internetna povezava, imajo kraji, kot sta Portorož in Piran, priložnost, da se uveljavijo kot kraji z zelo kakovostnim življenjem, od koder lahko brez letala v enem dnevu pridemo v osrčje Evrope ali do svetovno znanih turističnih središč.
Če se osredotočimo na turizem, ki bo po pričakovanjih ostal glavna gospodarska panoga, je prostora za izboljšave in dvig dodane vrednosti tudi na tem področju še ogromno. Precej neizkoriščenih priložnosti je še v izvensezonskem turizmu, denimo v zdravstvenem turizmu. Tudi sama raba prostora je bolj stihijska kot premišljena in sledi v večji meri interesom posameznikov kot kakšni strategiji (nedavno je odprl lokal že tretji ponudnik hitre hrane nasproti prestižnega hotela Palace vzdolž portoroške glavne ceste).
Tudi na področju, kot je ureditev prometa, kar je izključno odgovornost občine, se že dolgo ni praktično nič izboljšalo. Še vedno ni kolesarske steze skozi središče Portoroža, niti sodobnega sistema izposoje koles. Najpogostejši izgovori so v popolnem nasprotju s sodobnimi urbanističnimi koncepti, češ da »se ne da, ker bomo izgubili parkirna mesta«. Če smo malo cinični, pristojnim tega ne smemo zameriti, so pač v svojem razumevanju prometne ureditve obstali v prejšnjem stoletju, čeprav so že tedaj ponekod gradili parkirne hiše, ki jih ravno tako potrebujemo, a na obrobju urbanih središč.
Za konec se vrnimo k izhodiščnemu problemu: k izseljevanju stalnih prebivalcev, med katerimi je tudi veliko mladih izobražencev italijanske narodnosti, ki ohranjajo, razvijajo in sooblikujejo identiteto tega dvojezičnega prostora. V primerjavi z bolj odročnimi in manj zanimivimi kraji ima občina Piran precej lažje delo, da izseljevanje in gentrifikacijo ustavi ter trend obrne. Zato pozivam k ukrepanju vse, ki že imajo to moč, da kaj spremenijo.
Občanke in občane pa pozivam, da izvolijo predstavnike, ki se bodo zavzemali za spremembe in rešitev te ključne težave. Prepričan sem, da nas lahko čaka svetla prihodnost.
