Zokija za premiera

Po sobotni zadnji ligaški klofuti košarkarjev Krke je mogoče govoriti o ljubljanski športno-tekmovalni pogubi.

Objavljeno
13. junij 2011 10.38
Gorazd Nejedly, šport
Gorazd Nejedly, šport
Vse mogoče – kolektivne – Olimpije so pogorele po vsej črti. Že drugo leto (sezono) zapored. Kako preroško zvenijo besede, ki jih je pred več kot tremi leti v eni od svojih kolumen zapisal legendarni športni novinar in odlični poznavalec športne politike Oto Giacomelli. Zapisal je naslednje: »Govorilo se je po dolgem in počez o vsem, z županom Jankovićem vred pa je bilo skupno predvsem to, da je nazadovanje športa v Ljubljani v vseh pogledih doseglo dno. Vendar se moti, kdor meni, da nižje ni več mogoče …«

Na obzorju ni ničesar drugega več kot le šport za žepe in prirejanje prireditev, ki izvabljajo denarce, privlačijo kapital, ustvarjajo zagnano in fanatično vojsko situiranih rekreativcev (kupcev športnih izdelkov), medtem ko je ustvarjanje bodočih vrhunskih asov ali športne publike, s katero resnično lahko oblikujemo narod s športno kulturo, prepuščeno izključno srečnim naključjem.

Pravljična vizija, po kateri se bo vsak meščan poistovetil z vsaj enim vrhunskim športnim klubom in si v njem oblikoval svoj življenjski slog – tako so si jo ob predstavitvi leta 2006 zamislili avtorji gradiva Ljubljana, mesto športa, mesto aktivnega človeškega kapitala, v katerem so natresli še vrsto drugih sladkih besed o ljubljanskih športnikih, ki bodo dosegali vrhunske dosežke na OI, SP, EP – je zdaj še dlje od realnosti. Iz preprostega razloga: ker sta ljubljanski maraton in Franja izključno biznisa, ker sta nova štadion in dvorana zapozneli in civilizacijsko nujni štalci, v katerih (še) ni šampionskih kravc, ker za vrhunskost enostavno ni osnovnih človeških virov. Za spektakel jih je treba uvoziti in plačati, a denarja za to ni. Še manj je izostrenega občutka za izbiro ustreznega kadra.

Danes se na magistratu raje ne bi sukal v bližini Zorana Jankovića. Težko prenaša poraze. Bolečine po zadnjem na odprti sceni še močno bolijo, zaupal je napačnim. Ni mu za zameriti. Ljubljanski župan je bržčas največji ali pa vsaj med najbolj gorečimi športnimi navdušenci med politiki ali poslovneži, kakorkoli nanj kdo gleda. Janković je v veliki meri svojo politično in poslovno zgodbo o uspehu ustvarjal v sozvočju s športom. Rokomet je popeljal na evropski vrh, na resda manj konkurenčni ženski rokometni sceni. V Slovenijo je pripeljal evropsko prvenstvo v rokometu, doslej največje tekmovanje v kolektivnih športih v samostojni državi. Toda to je bila druga liga, prvi se je zaradi svoje tekmovalne nravi in prepričanja, da je lahko najboljši le on in njegova zasedba, izognil. Tako vedo povedati poznavalci dogodkov iz obdobja vladanja propadlega rokometnega kluba Prule 67, ki jim je tedanji direktor Mercatorja tik pred naskokom na evropski vrh v najzahtevnejši konkurenci obrnil hrbet.

»Zokija za premiera«, je v zadnjem obdobju rešilna parola vladajočih obupancev. Tudi to je slovenska posebnost, kdo v Evropi zaupa vodenje države poražencem na državni ravni? Silvio Berlusconi nikoli ne bi vladal Italiji, če ne bi zmagoval z Milanom. Bi pa rade volje izbral šišenskega Zokija – Dragiča! Junaka v dolenjski zmagovalni ekipi in fanta za novo, ljudem privlačnejšo in uspešnejšo Slovenijo. Nima mehke ročice, toda je zabijal, ni bil od boga obdarjen s talentom, a je bil marljiv in nepopustljiv kot mravljica, ni dajal lažnih obljub, pač pa v znoju in s soigralci ustvarjal zgodbo o uspehu!