Zemlja za hrano

Za evropsko kmetijstvo so pomembne vse razpoložljive površine, ne samo tiste najbolj produktivne za kmetovanje. Po stavku, ki ga je ob predstavitvi novih smernic skupne evropske kmetijske politike izrekel komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Dacian Ciolos, je nedvoumno, da postaja obdelovalna zemlja dragocenost. Da jo je, tudi če za njeno obdelovanje niso prav idealni pogoji, dobro ohranjati vsaj v kondiciji za kakršnokoli pridelavo. Hkrati z naraščanjem prebivalstva naraščajo tudi potrebe po hrani. Ne le na globalni, svetovni ravni, kjer je zaradi neenakomerne porazdelitve osnovne dobrine – hrane – že milijarda lačnih, ampak tudi v za zdaj še razmeroma dobro preskrbljeni in siti Evropi.

Nepredvidljivost na globalnem prehranskem trgu, ki ga obvladujejo monopoli in vse prevečkrat majejo borzni špekulanti, se povečuje tudi s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami za kmetijsko pridelavo, za preskrbo lokalnih (beri državnih) trgov. Zato niti ne presenečajo (samo)obrambna ravnanja držav v veliki Evropski uniji, ki so kljub skupno zasnovani kmetijski politiki za skupno zagotavljanje prehranske varnosti odločene še same poskrbeti za prehransko varnost na lokalni ravni. In ta odločenost se začne pri ohranjanju zemljišč, na katerih se prideluje hrana.

Po podatkih, ki jih je predstavil evropski statistični urad prav v dneh, ko je evropska oblast objavila zamišljene novosti skupne kmetijske politike, je v tem prostoru več kot 12 milijonov kmetijskih gospodarstev, ki obdelujejo dobrih 170 milijonov hektarov zemlje. Daleč največ, skoraj štiri milijone kmetijskih gospodarstev so našteli v Romuniji, na katero tako odpade kar tretjina vseh kmetijskih gospodarstev v EU27. Ta rekord pa hkrati pomeni zelo razdrobljeno kmetijsko pridelavo, saj posamezni kmet obdeluje v povprečju pol manj površin kot v Sloveniji. Na drugi strani so kmetijsko najmočnejši (po površinah v obdelavi) Francozi, Španci, Nemci, Poljaki. Prav v vseh pa se je obseg obdelovalnih površin po letu 2003 do lanskega popisa zmanjšal. Tako kot se je zmanjšal še v 14 drugih državah. Med njimi je tudi Slovenija, ki je po deležu obdelovalnih površin že tako na repu evropske lestvice.

Kako na 886 kvadratnih metrih obdelovalnih površin, kolikor jih povprečno pride na prebivalca naše države, pridelati več hrane, kot je naših 74.000 kmetov pridela zdaj, ko se je samopreskrba zmanjšala precej pod polovico, je zato zahtevna naloga za domače politične stratege. V boju za vsak nov kvadratni meter obdelovalne zemlje, ki bo morala biti tudi zares obdelana za vsak želen odstotek večje samopreskrbe, bo zato pomembno izvajanje letos sprejetega zakona o kmetijskih zemljiščih. Brez slepomišenja o razvojnih potrebah in nebrzdanih pozidalnih apetitih naših preštevilnih občin. Bi bilo narobe, če bi se država, ki v EU prednjači po prodajnih površinah na prebivalca, zgledovala po sosedi Madžarski, ki je preprosto prepovedala gradnjo novih trgovin?