Zavarovati najšibkejše

Ukinitev dodatnih zdravstvenih zavarovanj je, tako je razumeti, eden od nosilnih stebrov predlagane zdravstvene reforme. Reformatorji dopolnilnemu zavarovanju med drugim očitajo previsoke stroške in umanjkanje medgeneracijske solidarnosti. Zavarovalnice trdijo prav nasprotno: da je med največjimi problemi javne zdravstvene blagajne prav obvladovanje stroškov, s predlagano ukinitvijo dodatnega zavarovanja pa je lahko na resni preizkušnji tudi medgeneracijska solidarnost. Ali se potem lahko zgodi, da bi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja najbolj prizadela prav tiste, za katere naj bi si v osnovi najbolj prizadevala?

Vprašanj in dilem, povezanih s predlagano ukinitvijo dodatnih zdravstvenih zavarovanj, je veliko. Zavarovalnice pravijo, da takšnega unikuma, kakršen bi se utegnil vzpostaviti pri nas – ukinil bi doplačila in se napajal zgolj z javnimi sredstvi oziroma participacijo zaposlenih od plač –, ne poznajo nikjer v Evropi. Ker si pač tega nobena država ne more privoščiti.

Tudi obvladovanje stroškov očitno ni adut naših javnih zdravstvenih blagajn. A prav nepotrebne stroške predlagatelji zdravstvene reforme očitajo tudi zdravstvenim zavarovalnicam; da jih imajo vse tja do 70 milijonov evrov. Toda zdravstvene zavarovalnice trdijo, da to preprosto ni res; da so njihovi stroški visoki pol manj, za povrh pa naj bi se kar tretjina njih prek različnih dejavnosti vračala nazaj v zdravstveni sistem.

A hkrati je menda splošno znano, da ima zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) kar 60 milijonov evrov neizterjanih prispevkov, z uvedbo predlagane splošne participacije, ki je menda še precej nedodelan sistem, pa se lahko ta neizterjanost samo še povečuje.

Poznavalci pravijo, da so zavarovalnice zelo neizprosen pogajalec, a jih menda niti poskusno nočejo pripustiti k pogajanjem, ki jih na primer ima ZZZS z velikimi dobavitelji zdravil in pri katerih nikakor ne zmore zmanjšati stroškov že desetletja. Racionalizacija poslovanja je v javnem zdravstvenem sistemu očitno hudo trd oreh, potem ko tudi zavarovalnice govorijo, da bi morali stopiti na prste zlorabam, zaradi katerih denar odteka.

Po nekaterih grobih ocenah so tudi sredstva, ki jih zavarovalnice vplačujejo iz premije obveznega avtomobilskega zavarovanja za stroške prometnih nesreč, slabo izkoriščena, saj so menda stroški za kakšno polovico preplačani. A znano je, da naj bi se ta pavšal po nareku reforme celo povišal na 15 odstotkov.

Seveda pa je bistveno vprašanje, kaj bodo imeli od ukinitve dodatnih zdravstvenih zavarovanj ljudje – danes zavarovanci, jutri participiranci? Z dodatnimi zavarovanji se je poskušalo vzdrževati medgeneracijsko solidarnost, s predlagano participacijo, kakor problem ocenjujejo zavarovalnice, pa se bo porušila in prizadela tiste, ki solidarnost najbolj potrebujejo. Če so namreč nenujni reševalni prevozi, zdravila iz tako imenovanih vmesnih list in zdraviliško zdravljenje definirani kot nepotrebna storitev, potem pač velikega zanimanja za njihovo zavarovanje ne bo. In zato bo toliko dražje za stare in bolne, medgeneracijska solidarnost pa bo ostala samo še na papirju.

Torej kaj potrebujemo – ali dekret za ukinitev dodatnih zdravstvenih zavarovanj ali dekret, ki bo zagotovil, da zdravstvena reforma ne bo spregledala najšibkejših v družbi?