Zategovanje Evrope

Plačnice želijo omejiti svoj prispevek, Francozi nočejo rezov v kmetijstvu, Britanci vztrajajo pri svojem popustu. Hkrati bi morali plačati fuzijski jedrski reaktor, satelitski sistem Galileo in novo evropsko diplomatsko službo. Na razpolago za krčenje ostane le strukturna in regionalna pomoč, najuspešnejši projekt Evropske unije za spodbujanje gospodarske rasti. Tako je prvi človek evropskega parlamenta Martin Schulz pred kratkim opozarjal na paradokse prihodkov in izdatkov bruseljske blagajne.

Glede na prva znamenja bo bitka za prihodnji proračunski okvir do leta 2020 manj ostra kot pred sedmimi leti. Kljub temu so težave bolj ali manj enake: orjaške subvencije za kmetijstvo (Tony Blair je govoril o dveh evrih na dan za vsako kravo), London vztraja pri svojem popustu na vplačila, v reformi evropskega proračuna, o kateri se je veliko govorilo, še ni bilo večjih premikov.

Novost je, da so izdatki Unije sredi dolžniške krize in razvpitega zategovanja pasov še posebno pod drobnogledom. Da evropska komisija s širokimi privilegiji svojega uradništva ni noben zgled varčnosti, ne pripomore k temu, da bo Unija s čedalje več nalogami upravičevala zahteve po večjem proračunu. Tudi marsikateri od velikih projektov, ki so se v sredozemskih članicah v preteklosti financirali iz evropskih skladov, ni izpolnil ciljev. Prazna avtocesta na vzhodu Grčije je, denimo, težko motor konjunkture.

Tako kot dolžniška kriza, ki je v območju evra dramatično razkrila razlike med severom in jugom, se pri evropskih financah kaže delitev na premožne in bolj siromašne. Kratko bi s krčenjem skladov za manj razvite potegnile predvsem nekdaj socialistične novinke. Že tako politično oslabljena EU, ki pri iskanju odgovora na vprašanje, kako zagotoviti rast, še tava v temi, si ne more privoščiti poglabljanja ločnic. A z manj denarja bo težko doseči več Evrope.