Zapuščina Roka Petroviča

Ko sem prosil nečakinjo Sašo, da mi na papir zlije pogovor z vodjo stroke alpskega smučanja Vladom Makucem, mi je prepis pogovora pospremila s stavkom: »Ti tvoji smučarji vsako leto izumijo nekaj novega, a je vsako leto isto ...« Programe smučarskih umov pozna zelo dobro, ker mi jih že leta prepisuje. Nemalokrat me je vprašala: »Pa moraš to nakladanje res objaviti?« Vsakič ji razložim, da ne razume visoke smučarske stroke.

Po letošnjem Vitrancu sem se tudi sam vprašal, če sem kot insajder izgubil kriterij, kaj je dobro oziroma resnično vrhunsko. Pa ne zaradi Makučevega programa, ki je na papirju sicer dober, ampak vsakoletnih visokoletečih napovedi pred tekmo največje pozornosti. Nenehno poslušamo trenerje in tekmovalce, kako so vrhunsko pripravljeni, da se bodo metali na glavo, da bodo smučali na vse ali nič. Izkupiček je vložku primeren - praviloma nič. V zadnjem desetletju - od Uroša Pavlovčiča, ki je leta 2001 osvojil tretje mesto, imamo le pet vrhunskih uvrstitev - šesto, osmo in trinajsto mesto Mitje Valenčiča v zadnjih treh slalomih, deseto Bernarda Vajdiča leta 2009 in trinajsto Mitje Dragšiča 2005. O proslulem veleslalomu nima smisla izgubljati besed.

Po peti zaporedni veleslalomski črni soboti je bila v Kranjski Gori premiera dokumentarnega filma režiserja Boža Grlja o Roku Petroviču. Zanimiva zgodba o šampionu, ki je pred več kot 20 leti s svojim pristopom in dojemanjem športa kot kompleksne veščine oral ledino v smučarskem svetu, o človeku, ki je s svetovljanstvom in znanstveno-intelektualnim pristopom (s pomočjo očeta Kreša) razbil mnoge predsodke o športu izrazitega izkustva naturščikov.

Slovenija ima bogato smučarsko dediščino, iz katere bi se nadobudni krotilci belih strmin lahko veliko naučili. Razmišljanja Bojana Križaja, Roka Petroviča, Borisa Strela, Jureta Franka, Tomaža Čižmana in Mateje Svet so zakladnica znanja. Škoda, da nimamo denimo dokumentarca ali knjige o Mateji, ki je za žensko smučanje to, kar je bil Rok za moško. Trenerjem in še zlasti smučarjem bi priporočil, da si film o Roku ogledajo pozorno. Pa ne samo enkrat, ampak stokrat, če je treba - po sledeh misli: kdor zna, dela, kdor ne zna, se uči. Tisto, kar je Petrovič počel v osemdesetih, ko se je spustil v globine svojega telesa in duše, danes delajo domala vsi šampioni - od Đokovića, Nadala in Bolta do Kostelića, Millerja, Vonnove in nenazadnje tudi naših Primoža Kozmusa in Tine Maze. Smučanje brez poznavanja svojega telesa, žrtvovanja, trdega in brezmejnega dela, ki mu sledijo vsi prihajajoči šampioni (Hirscher, Pinturault, Janka in Feuz), je obsojeno na povprečnost. Tudi najboljši trenerji sveta talentom ne morejo pomagati, če ne bodo dojeli, da ključ do vrhunstva leži v njih samih. Zaključil bi z mislijo Ivice Kostelića, da v življenju za uspeh ni treba biti pameten niti nadarjen, ampak resen, osredotočen na svoje početje, predvsem pa voljan garati. V smučanju to pomeni: bolje in več trenirati, ker le vrhunsko trenirano telo lahko udejani voljo.