Tiskane izdaje
_1024.jpg)
V zadnjih dneh mandata prejšnje ministrice Majde Širca je ministrstvo za kulturo (MzK) 4. julija na svojem spletnem vhodu objavilo »nelektorirano besedilo« predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK).
Omenjeni »strešni zakon« od svoje prve pravne uveljavitve leta 1994 velja za temeljno pravno osnovo in okvir kulturne politike v Sloveniji. Med prelomnejše novele, ki jih je ZUJIK doslej doživel leta 2002 in 2007, pa vsekakor velja prišteti tudi julijski sveženj, s katerim skuša MzK uresničiti tiste zaveze iz koalicijske pogodbe, ki zadevajo posodobitev delovanja javnih zavodov v kulturi.
Med spremembami v financiranju javnih zavodov velja opozoriti na novo opredelitev programskih stroškov, kamor bo ustanovitelj oz. financer odslej prišteval tudi plače tistih redno zaposlenih in honorarnih strokovnih oz. umetniških sodelavcev, ki neposredno soustvarjajo program. Na osnovi omenjenega popravka utegnejo opazno pridobiti tisti javni zavodi, ki jim MzK iz državnega proračuna praviloma zagotavlja le pokrivanje programskih stroškov.
Na področju vodenja in upravljanja javnih zavodov je opazna zožitev in izostritev pristojnosti na obvezna organa, ki bosta poslej le direktor in svet, ter pomembna okrepitev vpliva in odgovornosti večinskega financerja, ki ob ustanovitelju poslej prevzema odločilno besedo pri imenovanju in razreševanju direktorjev ter večine članov svetov.
S to spremembo država kot ustanovitelj ali večinski financer (in v njenem imenu seveda vladajoča politična elita) prevzema odločujočo vlogo in vpliv na kadrovanje v organe vodenja in upravljanja 69 javnih zavodov (ustanoviteljice 41 med njimi so lokalne skupnosti, njihov večinski financer pa slej ko prej ostaja država). Z odpravo dosedanje vloge strokovnih svetov ter z uzakonjeno izbiro večine članov svetov javnih zavodov »izmed strokovnjakov s področja dela javnega zavoda, financ in pravnih zadev« se utegne opazno zmanjšati vpliv tistih strok, ki so ključnega pomena za snovanje in uresničevanje programa.
Zaposlene za nedoločen in določen čas ter honorarne soustvarjalce programov javnih zavodov bodo najbolj neposredno in glede na obstoječo prakso kdaj tudi boleče (pri)zadele predložene spremembe posebnih pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Predlagatelj namerava predvsem omogočiti ključni premik od pavšalnega plačevanja delovnega mesta k pravičnejšemu plačevanju resničnega (in merljivega) prispevka posameznika h kolektivni stvaritvi in programu. Spodbuditi pa hoče tudi bolj fleksibilno kadrovanje v umetniških oz. strokovnih delih kolektivov (z vezavo višje plačane petletne pogodbe za določen čas na petletni mandat direktorja ter z določnejšimi zapovedmi prezaposlitve, prerazporeditve, prekvalifikacije in odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tistimi, ki v strokovnih in umetniških poklicih trajneje ne bodo dosegali uzakonjenih normativov).
»Čas kislih kumaric« zagotovo ni najprimernejši za demokratično, strokovno in konstruktivno javno razpravo o dolgo časa napovedovanih spremembah. Dodatne dvome o smiselnosti odzivov na njih pa vzbujajo začasna zamenjava na vrhu MzK, opravilno šibka manjšinska vlada in negotova parlamentarna jesen. Kljub temu bi zainteresirana javnost storila hudo napako, če bi predlog prelomne novele pospremila z molkom nezainteresiranosti, saj bi si ga lahko ta in morebitna naslednja vlada pri nujnem spreminjanju razmerij v javnem sektorju napačno razlagala.
