Tiskane izdaje
Poslanec Ivan Simčič bo moral odstopiti. O tem verjetno ni več dvoma. Vprašanje je le, kdaj se bo to zgodilo. Prav časovna dimenzija bo pokazala, ali je logika »dovoljeno je vse, kar mi koristi«, novi hladni pragmatizem brez omejitev, ki je pomagal sestaviti sedanjo vladno koalicijo, bolj sramežljivo in po tihem pa tudi že kakšno pred njo, dokončno postala neločljivi del slovenske politične prakse. Paradoksalno je ob vsaki novi aferi in ob vsakem novem valu javnega moraliziranja, v politiki, z njo pa tudi v družbi kot celoti, vse manj jasna ločnica med prav in narobe, med dobrim in slabim. Kaj je in kaj pač ne more biti dovoljeno.
Vrh Desusa poskuša odhod poslanca preložiti do junija ter se tako izogniti predčasnim volitvam in zanesljivi izgubi poslanskega mandata. Ni težko sklepati, kdo bi zmagal na ponovnih volitvah; v drugi volilni enoti Postojna je leta 2008 s prepričljivo večino zmagala SD, lani pa Pozitivna Slovenija. To pomeni, da bi poslanski glas izgubila tudi vladna koalicija. Koalicija, ki ji v parlamentu večino zagotavlja prav Desus, stranka, ki je v koalicijskih pogajanjih zato iztržila nesorazmerno veliko, vključno s prestižnim položajem zunanjega ministra.
Zato je Erjavec pri najnovejšem političnem manevriranju dobil prijateljsko pomoč vladnega vrha. Uradno sporočilo na spletni strani vlade napoveduje temeljit pregled »priznavanja izobrazbe«, s poudarkom na veljavnosti spričeval tistih, ki so končali tečaje v nekdanji »politični« šoli v Kumrovcu. Sporočilo je bizarno iz cele vrste razlogov. Ker se izvršna oblast o primeru Simčič sploh ne izreka. Ker več kot polovica aktivne populacije niti ne ve, kaj je partijska šola v Kumrovcu sploh bila. In tudi zato, ker vlada odpira ideološko fronto, čeprav se je tudi v koalicijski pogodbi zavezala, da tega ne bo počela.
To potrjuje, da ima koalicijska peterica vgrajena potencialna žarišča konfliktov. Predsednik Državljanske liste Gregor Virant je med prvimi zahteval, naj Simčič dokaže pristnost spričevala ali pa odstopi. DLGV, ki je v teh dneh, po hudi klofuti SDS, izgubila bitko za pristojnosti nad tožilstvom, ima torej tudi v primeru Simčič drugačno mnenje od večine v koaliciji. Čeprav Radovan Žerjav pravi, da so odnosi v vladi prav »neverjetno dobri«, so prve praske očitne. Kot tudi to, da Janša, v nasprotju s svojim predhodnikom, v koalicijskih sporih ne bo popuščal niti za las.
Zagovorniki teorij zarote bi sicer odmahnili z roko. Medtem ko se javnost že nekaj tednov ukvarja s spričevalom enega poslanca, vlada s podporo parlamenta ukinja urade, direktorate, agencije, s tem pa tudi marsikatero delovno mesto, klesti stroške v rebalansu proračuna in kadruje. Je torej primer Simčič lahko samo slepilni manever? Morda. A bo kljub temu pokazal, ali je v slovenski politiki ločnica med prav in narobe, med dovoljenim in prepovedanim, res že dokončno izbrisana.
