Za kaj naj primem, ko slišim besedo kultura?

Kaj Sloveniji
 še ostane slovenskega?

Objavljeno
06. februar 2012 19.12
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Družbena in kulturna nepopustljivost, ki jo je zaradi ukinitve ministrstva za kulturo v teh dneh v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti pokazal Niko Grafenauer, ni le razumljiva, temveč je predvsem kemično čista. Iz redkokaterih ust bi izrečena misel o »aksiomski nadležnosti besede kultura«, ki je zmerom šla na živce oblastnikom in njihovi »volji do moči«, zvenela tako verodostojno.

Ob letošnjem kulturnem prazniku pa šteje tudi zato, ker slovenskemu občestvu postavlja vprašanje, kakšno Slovenijo si Slovenija v resnici želi.

Grafenauerjeva teza o kulturi kot »formativu slovenstva« in kot »ontološki entiteti« je pravzaprav enaka tezi, iz katere je 1980 zrasla Nova revija, ki ima opraviti z dogajanjem v t. i. drugi slovenski pomladi.

Samostojna država je tu, umeščena je celo v Evropo, potopljena v svetovno krizo in pred njo so zahteve po strukturnih reformah in prepotrebnem finančnem posegu v socialno državo. Kultura se spet čuti izzvano in ogroženo in nikakor, če povzamemo Grafenauerja, se noče povrniti v status, kakršnega je imela po drugi svetovni vojni in ki se je utemeljil v Goebbelsovem vzkliku: »Ko slišim za kulturo, primem za pištolo.«

Sram nad aktualnim dogajanjem pravzaprav najbrž izvira iz dejstva, da je krog razumnikov iz Nove revije julija 1997 organiziral interpretacijo dotedanjega demokratičnega dogajanja, tega obsodil in pred oblast postavil ostre zahteve po spremembah. Enaintrideset podpisnikov je v knjižici Ura evropske resnice za Slovenijo ugotovilo, da Slovenija v evropske povezave lahko vstopi le tako, »da v javnem življenju sama vzpostavi najvišja evropska kulturna, etična, politična, pravna in gospodarska merila«.

Zahtevali so prekinitev s prejšnjim totalitarnim sistemom, razločitev NOB od revolucije, kulturno označitev množičnih grobišč, razveljavitev totalitarnih sodnih sodb; zahtevali so, da se odpravi »nesnažna praksa ljudi kontinuitete«, teh, ki so monopol v lastninjenju prevedli v monopol kapitala in tako ogrozili temelje »demokracije ter pravne in socialne države«.

Morda so razumniki Nove revije v mandatu 2004-2008 ob podobnih praksah tedanje oblasti molčali prav zaradi nesorazmerne prednosti »sil kontinuitete« pred »pomladnimi« in so si mislili, da nekaj »uravnoteženosti« ne more škodovati. Toda zdaj smo tu in s pozicije nacionalne kulture v kar najširšem pomenu besede se razvijajo strahovi, da bi v imenu varčevanja na udar lahko prišle ne le socialna država, ampak tudi »evropska kulturna, etična, pravna in gospodarska merila«.

Slovenija torej prihaja v mandat, v katerem se bo iz družbenih razlogov kultura spet lahko vprašala, kaj v Evropski uniji, v nadnacionalnih povezavah in ekonomski globalizaciji sploh še ostane Sloveniji. Kaj je pravzaprav njena differentia specifica. In res, na to vprašanje lahko odgovori le kultura, kajti odgovor se skriva v njeni nacionalni vsebini, čeprav je bila ta na ravni kulture lahko kdaj prenapihnjena, nemara celo finančno zlorabljena.

Tudi zaradi »uravnoteženosti« argumentov se torej velja strinjati: poziv »Ura evropske resnice« je žal res še danes zelo aktualno branje - kakor je 18. septembra 2011 v spisu Zakaj se bojijo volitev, le dan pred padcem Pahorjeve vlade, zapisal sedanji predsednik vlade.