Vladni problem z (ne)dobronamernostjo

Zdi se, da ljudje, ki so zaposleni v javnem sektorju, želijo stavkati predvsem zato, ker varčevalna shema vlade daje napačna simbolna sporočila. Nočejo, da se jih obravnava kot zajedalce države, in ne marajo podtaknjene materialistične predpostavke, da so družbena nadstavba, ki jo v potu svojega obraza redi delavski razred. Smo namreč v postindustrijski družbi znanja, države sveta pa je v globoko krizo pahnila prav perverznost neke druge »nadstavbe« – borznih špekulacij, slabega poslovanja bank in nebrzdanega kapitalističnega pohlepa. Vprašanje je torej logično: zakaj bi brezkompromisno reševali banke, ne bi pa strukturno varovali zdravstva, šolstva in sociale kot civilizacijskih pridobitev?

Zato stavkovna sporočila niso sestavljena le v obrambo plač in delovnih položajev (o tem se je v krizi najbrž mogoče pogajati), temveč jih sestavljata globoka skepsa in vprašanje: Kaj vlada pravzaprav hoče?! Da je treba varčevati, ni nič novega, da so potrebne strukturne reforme, tudi ne. V predvolilni kampanji je vladajoča stranka prisegala na socialni dialog. Toda mar niso, skupaj s sindikati, spodnesli prejšnje vlade iz prav enakih razlogov kot so ti, ki jih zdaj zanika? Mar nismo morali zaradi tega na drage predčasne volitve, mar nismo zato izgubili leto dni časa in pri mednarodnih bonitetnih hišah izgubili kar nekaj kreditnih točk za najemanje bančnih posojil?

Na vse te znane razloge je vladajoča stranka v predvolilni kampanji zatrdila, da ima deset in sto rešitev že v prvih stotih dneh, da v nasprotju s prejšnjo oblastjo obvlada umetnost socialnega dialoga in da se le z njo Sloveniji obeta svetla prihodnost. Zdaj imamo tu vladnega pogajalca ministra Vizjaka, ki je v zadnjih dneh javno zagrozil, da bo vlada odšla, če ljudje ne bodo takoj sprejeli njenih neverjetno hitrih varčevalnih ukrepov, ki državi napovedujejo dolgoročno socialno stihijo. Če je to vse, kar zmore, je res bolje, da odide.

Njen problem je preprosto ta, da ji ljudje ne zaupajo in ne verjamejo v njeno dobronamernost. Problem vlade je, da pod geslom varčevanja kaže prikrite tendence po rekonstrukciji modela socialne države. Še večji problem je, da strukturno ne ogroža le javnega šolstva v sumljivo korist zasebnega, temveč želi zarezati tudi v strukturo in s tem avtonomijo univerze, zadnjega azila brezinteresne vednosti, znanja in modrosti, skratka, nečesa, kar se upira utilitaristični logiki kapitala in njegovega pohlepa.

Njen problem je tudi, da, na primer, ne ustavi projekta TEŠ6, ki si ga Slovenija finančno preprosto ne more privoščiti – tako iz denarnih kot dolgoročno iz okoljskih razlogov, torej projekta, v katerem se skriva velik del varčevalne mase, ki naj bi ustavila krizo. Spet gre za simbolno sporočilo, podobno kakor je to, da organizacijsko nedotaknjen ostaja Študijski center za narodno spravo, ki ga vodi partnerka Milana Zvera, kandidata vladajoče stranke za predsedniške volitve.

To je dober simbolni primer. Kje je tu »realna« vsebina narodne sprave, ki naj bi bila potrebna ravno zaradi posledic nekdanje revolucije? Mar se prav tu in zdaj ne kažejo obrisi socialnih krivic in tistega socialnega nezadovoljstva, ki so zaradi stranpoti kapitala in oblastnih interesov pred manj kot stoletjem pripeljali do usodnega nacionalnega kraha?